t wrote on 07.02.2005 at 09:16:40:


Maš prov. Je treba jemat vse kot do konca pristno tud in tud če nas kot tako ne zadovoljuje v celot, to ni zato, ker ne bi blo pristno. Po moje nas ne zadovoljuje, ker ni celovito ali pa se ne ni sposobno vklopit   v celoto, ki ne more bit kalup.  

t wrote on 07.02.2005 at 10:29:40:


Saj fantazme so tud pristne in naše, če sva že pri pristnosti. Ne gre torej za to, da fantazme ne bi ble pristno naše samo  zato,  ker so fantazme, ampak zato, da nam niso sposobne  skopnezirat celovitosti, po kateri hrepenimo. V fantazmah ustvarjamo tisto, kar nam manjka do celovitosti. Ko odpove še fantazma, pol se celovitosti končno začnemo lotevat konkretno ne glede na stan.  

pa saj smo na koncu koncu vedno sami.....

 treba je počasi razbiti primarno zavest, ki se skozi filter razvoja posameznika odraza v njegovem zivljenju. tezko je seveda, vendar ko enkrat prestopis te okvire...potem ves...potem ves v kaksni lazi si zivel in ves, da naprej ne gre več tako...zopet si otrok a si gradiš resnico--- trdne temelje.... počasi... ne gre čez noč...zato zopet padas nazaj a po vsakem dezju posije sonce... in sonce vidiš...takrat ves da si na dobri poti.... enostavno se posloviš od svojega jaza.... nisi več ti...ah, zopet laz.... ti si....v vsem svojem bistvu in misli postanjejo stvari.... fizično ni več edini pogoj dozivljanja stvarnosti.... misli postanjejo stvari....največja ljubezen ni torej on, tisti.... ni tisto materialno....je misel.... vsedopuščujoča.... kajti takrat ne čutiš bolečine, ljubosumja, ujetosti. ni razlogov za to saj si razbil umeten jaz....prost si vezi....vidiš se v vsej lepoti... takrat spoznaš da je prav lepota najvišja oblika ljubezni...saj se najlepši odtenki le te kazejo, ko zagoriš z ljubeznijo...in takrat mogoče enkrat zopet pride preizkušnja... padeš, se pobereš....ljubiš ....sebe in s tem ko ti nisi več jaz ljubiš vesolje....