Vrednotenje dela po urah je primerno v tovarnah, kjer delajo za tekočim trakom in je pomembna stalna prisotnost delavca za njim, njihovo delo pa je normirano. Takšnih del je danes le malo, pa vendar se pogovarjamo le o urah dela namesto o učinkovitosti in rezultatih, ki jih ni možno vrednotiti v urah.

Danes so večinoma aktualna dela, ki jih je nesmiselno omejiti z urnimi postavkami oz. jim določiti toliko in toliko ur dnevno. Kirurg (in vsa ostala ekipa) na urgenci bo operacijo končal ne glede na to, da mu je že pred nekaj urami odzvonila ura za "konec šihta", vesten odvetnik bo še v poznih večernih urah študiral zakone, kmet bo gledal v nebo in pohitel s poljskimi opravili pred nevihto ne glede na to, koliko ur dela ima za sabo tisti dan.

Malo sem zabluzila, ampak povedati hočem, da je ta naš sistem naravnan na ure ne glede ali v teh urah kaj (in kako) naredimo ali ne.  Zaradi timskega dela in dela s strankami je gotovo potrebna neka določena urna prisotnost, večji poudarek pa bi moral biti na preverjanju učinkovitosti in ne na urah. Dokler pa bomo le šteli ure, se bodo eni "sončili" drugi pa bodo garali, s spremembo dnevne urne postavke pa tako ni možno spremeniti svet - v smislu socialne pravičnosti, kvalitete življenja in bla, bla, bla, ....

Številke so izmišljene in so uporabljene zgolj za ponazoritev problematike. Želel sem prikazati le koncept.

Skrajno poenostavljeni model bi lahko bil:
1.      Na Zemlji živi 1000 za delo sposobnih ljudi. Vsi se ukvarjajo z lovom živali, nabiranjem sadežev, koreninic, zelišč, itd. Vsi, ker so pri zadovoljevanju svojih potreb (hrana, obleka-kožuhi, prebivališče) za današnje pojmovanje relativno slabo učinkoviti.
2.       Sčasoma je potrebno, da za pridobivanje hrane, obleke, bivališča, itd. aktivno dela le še kakšnih 900, nato 800, 700 ali še manj za delo sposobnih ljudi. Kaj naj ljudje, ki so zdaj brez dela,  počnejo??? Potem se je nekdo specializiral npr. za izdelavo oblek ali loncev. Morda pa prej loncev in takšnih oblačil sploh še ni bilo? Družba je pridobila z novimi izdelki, življenje je lahko postalo lagodnejše in spet so vsi delali.
3.      Povečevanje efektivnosti dela je omogočilo, da zdaj npr. vso hrano, ki jo človeštvo potrebuje, lahko pridela npr. 5% delovne populacije. Kaj naj pa drugi delajo? Dobro- razvoj je šel naprej. Zdaj ne proizvajajo zgolj še loncev in obleke, temveč imamo tudi opero, gledališče, kino, masažne salone, športne aktivnosti in pripomočke, TV, itd.
4.      Učinkovitost dela se še vedno povečuje. Če naše želje (potrebe?) ostanejo na isti ravni (in se še vedno po malem dvigajo), to sčasoma pomeni, da je za zadovoljitev vseh potreb dovolj, da dela le še kakšnih 600, 500 ali pa 100 ljudi od 1000ih.
5.      Mislite, da je teh 100 ljudi pripravljeno deliti proizvedeno z ostalimi 900timi ali pa delati manj, da bi delali vsi? Niso, zato v naši ureditvi vzklijeta dve možnosti: a) ustvariti ogromno količino pravil, predpisov, služb in zahtev ter zmanjševati konkretno efektivnost dela po birokratski poti in b) vzpodbujati potrošništvo- ko so želje večje od potreb in se nerazumno porablja v škodo ljudi in okolja.
a)
Če nekaj konkretnega delaš- npr. polagaš ploščice- vzdržuješ in ti za vratom stoji še 10 ali pa 20 razno-raznih uradnikov, inšpektorjev, agentov, zavarovalničarjev, zdravstvenikov in vrag-si-ga-vedi katerih še, ki jih vzdržuješ s svojim delom. Popolnoma logično in normalno. Če spadaš v tistih 100 ljudi, ki resnično nekaj dela, spadaš v tistih 10%, na katerih živijo vsi drugi. Seveda mora tistih 90% utemeljiti svoj obstoj in to tudi učinkovito storijo. Storijo skozi mehanizme inštitucij, zakonov in podobnega. Se sploh zavedate, da v nekem podjetju, ki ga poznam, npr. dela delavec konkretno za svojo plačo 2 uri na teden! 2 uri!!! Ves ostali čas dela za druge službe, birokracijo in inšpekcije, abc- itd.! 2 uri je efektiven!
b) Vzpodbuja in vsiljuje se kodeks oblačenja, moda, spodobnost, stanovanjska ureditev, trendi prehranjevanja, preživljanja prostega časa, itd. Poleg tega se vzpodbujajo odvisnosti. Kam pridemo, ko so vsi ljudje odvisni- mar ne v deželo odvisnežev in norcev, ki vodijo svet! Si upate trditi, da niste niti malo odvisni?!

6.      Vzemimo da sem zadovoljen s konkretnim standardom.  Zadovoljen s počitnicami enkrat, dvakrat na leto, hribi, športom, hrano, druženjem s prijatelji in podobno. Da imam odlično opremo in da me razprodaje niti malo ne ganejo. Da jem kvalitetno hrano, pa vendarle ne pretiravam. Za to kar pojem in popijem, da imam topel dom in vremenu primerno obleko, dovolj prostega časa, zabave, spanja, meditacije in aktivnosti bi bilo dovolj da delam npr. 4 ure na dan ali pa 10 na teden (???) pri konkretni efektivnosti dela.
7.      Mislite, da mi kot hipotetičnemu polagalcu ploščic družba to dopusti? Figo! Po uradni poti  sem prisiljen delati 90% več- za enak izplen dobrin, ki jih potrebujem.

Če so nas omejili v tej smeri- bi šlo tudi v obratno smer, le videti bi bilo treba to možnost. Predpisal bi tisti 8 urni delovni čas in ga postopno zmanjševal na 7, 6, 5, 4 ure. Zmanjšal bi odprtost meja- globalizacija je bila koristna včasih in ker smo mi izkoriščali, zdaj je bumerang priletel nazaj!  Radikalno bi zmanjšal obremenitev dela. Tistih, ki visijo zraven ne potrebujemo. Kampanje bi vodil proti potrošništvu in ne za potrošništvo.
Problem je v ljudeh in ne v produktivnosti ali dobrinah. Organizacija je slaba.  Pravzaprav organizacija ni slaba- skrbi pa sama zase. V zahodnem svetu je ¾ ali še več tistih, ki organizirajo in zato seveda poskrbijo, da imajo kaj organizirati!!!! Zaradi slabe organizacije ali pa organizacije, ki je sama sebi namen potem velja: 1. nimam dela 2. delati moram preveč- za tisto kar porabim 3. v najboljšem primeru in hkrati mi vsiljujejo OBVEZNOSTI, potrebe in stvari, ki jih ne potrebujem.

Bolna je družba v osnovi. Bolno je to, da si večina ne zna predstavljati ničesar drugega kot to kar poznajo, vlak pogube pa drvi vedno hitreje. Bolni ljudje vodijo- če pa slepi slepega vodi, oba v jamo padeta. Bolno je to, da je družbeni nadzor vedno hujši. Tudi, če želim z vlaka izstopiti, živeti po svoje- mi ne pustijo. Načeloma imam dve možnosti- ostanem na vlaku in propadam ali pa izstopim, spim pod mostom in se hranim iz smetnjakov- in to ne ker bi ne želel delati- ampak zgolj zato, ker je imeti osnovne stvari= delati in to na njihov način- KI PA JE KLJUB VEDNO VEČJI IN VEČJI UČINKOVITOSTI OBUPNO NEUČINKOVIT!!!! In človeka uničuje!

Glede učinkovitosti mi dovolite še eno pripombo. Med drugim sem segel v roko dvema ljudema, obadva sta preganjana in živita v strahu za svoje življenje. Prej uspešna strokovnjaka na svojem področju- zdaj sta praktično v ilegali. Prvi ima napravo, ki proizvaja energijo- ZASTONJ, drugi je iznašel zdravilo za virus HIV. Mislite, da bomo imeli več časa ali živeli lagodneje, če ti dve odkritji pretreseta svet ali bomo še bolj izkoriščani? Tehnologije in znanja imamo že sedaj dovolj, ZAVEDANJE načina in organizacija, temelječa na tem je slaba.

Prerok

Quote:

s tem, da stevilke oznacmo za izmisljene, se nismo resil problema, ki ga ponazarjajo.

Quote:

welcome to the prison house!

tud mi smo ze velikrat opazl, da smo notr, ampak a mas ksn konkretn in prakticn predlog kako bi se prslo ven? al hoces sam olajsano zivet znotri zapora? kaj je zate vzrok tega, da smo v zaporu, omejeni? kdo je kriv, da smo v zaporu? a nezmotljivi sodnik in paznik zapora, al kriminal, ki ga je zapornik storu?

Bardo_Thodol wrote on 11.01.2005 at 10:16:25:

ce sem prav dojel so bli srecni ko so bogastvo dobil, ko pa jim ga je vzela nazaj pa so bli nesrecni? a dajala/jemala jim ga ce so to hotl ali pa ce niso hotl?

kako pa se pocuti tist, ki to "parodijo" opazuje?

Bardo_Thodol wrote on 11.01.2005 at 10:38:29:

se zmeri me zanima, ce jim je bogastvo dajala in vzemala proti njihovi volji al ne?

Quote:

ce prav razumem, se je tisti, ki je to parodijo opazoval naslajal nad "neumnostjo/neznanjem" vpletenih, a vseeno se mu zdi, da je tako ciz prav, ker je tudi njegovo naslajanje/smeh odvisno od te parodije in tistih, ki so vpleteni?

Bardo_Thodol wrote on 11.01.2005 at 10:52:45:

in tist, ki se te parodije zaveda, se pravi opazovalec, se naslaja/posmehuje nad neznanjem/nezavedanjem tistih, ki so v to parodijo direktno vpleteni in to se mu zdi ciz good, ker ce te parodije in vpletenih ne bi bilo pol bi tud on izgubil svoj "smeh"? se prav je opazovalcev smeh/zadovoljstvo odvisno od obstoja parodije in je zarad tega ne bi ukinil kot pises zgoraj? a ni pol on tud del parodije, ceprav ima z njo le indirekten kontakt?

Bardo_Thodol wrote on 11.01.2005 at 11:16:23:

a je opazovalec se vedno del stvarstva, torej pod vplivom starke ali ne?

Bardo_Thodol wrote on 11.01.2005 at 11:23:13:

se prav tud ta opazovalec ni nujno nc bl srecen kot tisti, ki je opazovan?