Welcome, Guest. Please Login or Register
Forum Svet pogovorov gape.org
Sončeve pozitivke
pilcom.si
 
  HomeHelpSearchMembersLoginRegister  
 
Pages: 1 2 
(Read 10184 times)
vent
1
*
Offline

I love YaBB 1G - SP1!

Posts: 4

patološki narcisizem
13.12.2004 at 18:45:05
 
Pozdravljeni!
Zanima me, če je že kdo slišal za patoločki narcisizem in če ve kaj več o tem.
Hvala za odgovor
Back to top
 
 
IP Logged
 
siaj
5
*****
Offline


Posts: 706
vrhnika
Gender: female
Re: patološki narcisizem
Reply #1 - 13.12.2004 at 19:12:58
 
Hej,  Smiley

mene tudi o tej temi zadnje čase ful zanima ... pa še nisem prišla do enih dobrih informacij  Wink

se mi pa zdi naša kultura, al pa družbena situacija precej narcistična ....  Tongue

Lilith ?  Smiley - Toni ?  Smiley vidva obvladata to sceno ... kakšna definicija?
Back to top
 

There's no teacher&&Who can teach anything new&&He can just help us to remember&&The things we always knew
 
IP Logged
 
vent
1
*
Offline

I love YaBB 1G - SP1!

Posts: 4

Re: patološki narcisizem
Reply #2 - 13.12.2004 at 19:16:46
 
Hvala za odgovor.
Ciljam na patološki narcisizem kot obliko psihične bolezni..., pogosto spremljano z depresijo ali izgubo identitete.
Back to top
 
 
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: patološki narcisizem
Reply #3 - 13.12.2004 at 19:52:09
 
Malo hardcorovske teorije:

(za nepoznavalce še nehardkorovski uvod: http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=... , ki je mojega izvora)
I.

Vpeljava narcisizma je v psihoanalitično teorijo prinesla mnogo novih razmišljanj in odkritij, največje spremembe je doživela teorija gonov. Prvotna ločitev gonov na gone Jaza in seksualne gone ni bila več tako samoumevna, med drugim tudi zaradi odkritja, da lahko vzame Jaz samega sebe za objekt in je torej o gonih Jaza kot le samoohranitvenih nemogoče govoriti. Poleg tega je narcisizem odprl pot raziskavam objektnih odnosov, kjer se je izpostavljala razlika med zasedbo zunanjih objektov in zasedbo Jaza.
V delih, kjer se Freud loteva problematike gonov, omenja narcisizem kot pojem, ki je bistveno spremenil poglede na gonsko teorijo. Drug takšen obrat v teoriji gonov je uvedba strukturne teorije, kjer se izkaže da je del Jaza tudi nezaveden, da torej Jaz ni nek otoček zavesti, ki služi le percepciji, spominu, mišljenju ipd., kot Freud našteva tiste pridobitve, ki jih sproži proces principa realnosti v gonih Jaza. Jaz je odtlej tesno povezan z Onim, gledano razvojno se iz njega tudi razvije.
Metapsihološke pojme je zamenjala difirencirana teorija objektnih odnosov in psihologije sebstva. Freud že sam nastavi konceptualno ogrodje za tovrstno izpeljavo, ki bazira na otrokovem odnosu z zunanjimi, predvsem pa z notranjimi objekti, ki so lahko celi ali delni, zasedeni agresivno ali libidinalno, in so lahko bolj ali manj koherentno povezani v sebstvo. Nastavek novejšim teorijam, kjer je v ospredju dinamika objektov, predstavljajo Freudova razmišljanja o melanholiji, identifikaciji in razmejitvi Jaz - zunanji svet.

V "Treh razpravah o teoriji seksualnosti (1905)" govori Freud o avtoerotizmu, v dodatku iz leta 1910 omenja narcisizem v zvezi z objektom invertiranih. Ti iščejo svoji osebnosti podobne moške. V dodatku iz leta 1915 govori o teoriji libida in loči objektni libido in libido Jaza oz. narcisistični libido.

V "Primeru Schreber (1911)" postavi narcisizem razvojno med avtoerotizem in objektno izbiro, ter bolj jasno postavi, da gre pri tem za razliko od avtoerotizma za "sebstvo" kot objekt ljubezni. (Freud pri sebstvu misli na celotno osebnost; na "samega sebe", ki je pri Freudu ena od funkcij predstrukturnega Jaza. To je kompleksno problematiko, ki pojem narcisizma zadeva v srž. Vsezkozi se namreč postavlja vprašanje, katero strukturo zadeva narcisizem? - kje se nalaga narcisistični libido? Ali gre za "Jaz" kot strukturo, ki jo Freud jasneje opredeli šele vsled strukturne teorije leta 1923 ali pa je bolje govoriti, da gre pri narcisizmu za pojem "samega sebe", "svojo lastno osebnost", kot govori Freud v delu "Primer Schreber"? Odgovor ni enostaven, saj Freud po delu "Vpeljava narcisizma" vsezkozi govori o Jazu, ki mu pripada samoljubje in ki je tudi zbiralnik libida. Jaz iz prve teorije ni jasno definiran. Freud ga povezuje z zavestjo, uporablja pa ga v različnih kontekstih ter funkcijah, ki jih srečamo tudi pri Jazu iz strukturne teorije. Zaradi tega delitev na pred in po-strukturni Jaz ni zelo natančna. Nekaj pa bi lahko rekli - če je Jaz (kot instanca, ki ima svoje funkcije in ki je vpeta v strukturo) zbiralnik libida in s tem libidom tudi manipulira, pa velja ljubezen - "samemu sebi" kot enoti doživljanja lastnega bivanja. Freud ne loči teh dveh ravni in mu pomeni Jaz oboje.  Ločitev je potrebna, kar pa ne pomeni, da odslej ne moremo videti Jaza kot instance, ki bi lahko vsebovala tudi pojem samega sebe. Ker ostajamo na freudovski ravni konceptualizacije, bomo ostali pri pojemu Jaza, vendar z upoštevanjem gornjega izvajanja.) Govori tudi o nadaljnih stopnjah izbire objekta - homoseksualna in heteroseksualna. V tem delu sta torej narcisizem in homoseksualni objekt ločena. Dalje govori o fiksaciji in možni regresiji na stopnjo narcisizma, katere posledica je "seksualizacija socialnih gonov". Ko govori o paranoji, omenja narcisizem v zvezi s samopoveličevanjem kot regresijo na razvojno stopnjo narcisizma. Pri dementii praecox gre za regresijo k avtoerotizmu.

V "Formulacijah o dveh načelih psihičnega dogajanja (1911)", kjer narcisizma sicer ne obravnava, Freud med drugim govori o "Jazu ugodja" in "realnemu Jazu" in v zvezi z goni Jaza in seksualnimi goni ugotavlja, da slednji zavoljo možnosti avtoerotične in fantazijske zadovoljitve lažje uhajajo načelu realnosti.

"Vpeljava narcisizma (1914)" podrobno obravnava narcisizem. Freud tu loči primarni in sekundarni narcisizem in ponovno loči libido Jaza od objektnega libida. Narcisizem proučuje na naslednjih področjih - pri organskih boleznih, spanju, hipohondriji in ljubezenskemu življenju. Loči naslonitveni in narcisistični tip izbire ljubezenskega objekta in opredeli več možnih izidov glede na vsak tip. Vpelje Ideal Jaza in idealni Jaz in govori o njuni genezi v zvezi z narcisizmom. V zvezi z narcisizmom opredeli tudi naravo sublimacije in idealizacije.

V "žalovanju in melanholiji (1917)" poveže melanholijo z identifikacijo z izgubljenim objektom, in jo imenuje kot narcisistično motnjo.

"Pregled transfernih nevroz (1915)" prinaša klasifikacijo nevroz. Freud uporablja pojem "narcisistične nevroze" in izgradi zanimivo spekulacijo o filogenezi nevroz.

Delo "Onstran načela ugodja (1920)" prinaša preobrat v teoriji gonov, saj Freud vpelje gon smrti, hkrati pa na novo razmeji libidinalno udeležbo pri gonih Jaza. V Jazu  delujejo poleg drugih tudi seksualni goni.

V "Jaz in Ono (1923)" obširno govori o temah povezanih z narcisizmom - o Idealu Jaza, objektnih investicijah, melanholiji, sublimaciji in o razcepu Jaza. Nauk o narcisizmu dopolni z ugotovitvijo, da je narcisizem Jaza sekundaren - odvzet objektom - kar je sicer na drug način povedal že v "Vpeljavi narcisizma". Novost je v tem, da je zbiralnik libida Ono in ne Jaz.

Podobno tudi "Nova predavanja (1932)" med drugim povzemajo in jasneje izražajo že znane ugotovitve glede gonov, narcisizma, sadizma in mazohizma ter Nadjaza. Narcisizem je tu izpostavljen kot mejnik v razločevanju gonov Jaza in seksualnih gonov.

Izraz narcisizem se uporablja:
1) klinično kot opredelitev seksualne perverzije        
2) v razvojnem smislu kot razvojna faza
3) kot tip izbire objekta
4) v ego psihologiji kot opis kompleksnega stanja samovrednotenja



uživajte!
Back to top
« Last Edit: 13.12.2004 at 23:57:51 by t »  

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: patološki narcisizem
Reply #4 - 13.12.2004 at 19:54:22
 
Hardcore II:

NARCISIZEM KOT SEKSUALNA PERVERZIJA
Za seksualno perverzijo smatra Freud različna odstopanja gona glede na cilj in glede na objekt, pri čemer naj bi bil popolni ali kriterijski 'cilj-objekt' gona koitus kot združitev genitalij moškega in žensk. Na poti do tega cilja lahko pride do raznih zastojev glede na cilj, pri čemer se smatra za perverzijo tisti delni cilj, ki zavzame mesto samostojnega seksualnega cilja. Glede na objekt je za naše razmišljanje pomembno to, da lahko gon vzame za objekt tudi lastno telo. V "Treh razpravah o teoriji seksualnosti" je Freud pokazal, da ni samoumevno, da je cilj gona seksualna genitalna združitev moškega in ženske. Gon je v resnici mnogo manj izbirčen glede svojega objekta in tudi cilj gona ni le eden, saj Freud govori o t.i. parcialnih gonih in pa o fazah, v katerih igrajo veliko vlogo predestinirana področja na telesu, ki so vir užitka. Šele na genitalni stopnji naj bi se ti delni cilji združili v svojo končno funkcijo, ki je razmnoževanje.

O avtoerotizmu govori Freud v spisu o infantilni seksualnosti. Na primeru dejavnosti ust pri dojenčku govori Freud o erogeni coni. Najprej so erogene cone kot vir seksualnega ugodja naslonjene na funkcijo, ki služi ohranjanju življenja, kasneje pa se seksualna funkcija od življenjske odcepi. Otrok uporablja svoj palec kot nadomestek za sesanje, s čimer postane neodvisen od objekta zunanjega sveta, nad katerim še ne more imeti nadzora. Vendar je že na tem mestu razvidno, da je Freud v avtoerotizmu videl več kot le iskanje užitka preko erogenih con, saj pravi, da ima taka dejavnost manjšo vrednost kot če bi lahko otrok iskal "...isti del, ustnice, pri neki drugi osebi ("Skoda, da ne morem poljubiti samega sebe", bi se lahko pripisalo takim ljudem)" Taka formulacija odstopa od ožjega pomena avtoerotizma, saj upošteva narcisistični obrat, ki je v tem, da v zunanjem svetu iščem objekte, ki so mi podobni in jih ljubim tako, kot bi ljubil samega sebe. Podobno formulacijo zasledimo na nekem drugem mestu, kjer Freud tudi sicer prvič uporabi izraz narcisizem. Gre za opombo v istem tekstu, ki je bila napisana leta 1910 in ki govori o objektu invertiranih oseb, natančneje moških. Ti so se pogosto"...identificirali z žensko in samega sebe vzeli za seksualni objekt, t.j., izhajajoč iz narcisizma iskali mladostne in lastni osebi podobne moške, ki jih hočejo ljubiti tako, kot je mati ljubila njih." Kakorkoli že, v "Treh razpravah" je avtoerotizem definiran kot zadovoljitev gona na lastnem telesu, pri čemer pa je pomembno to, da gre na tej stopnji še za parcialne gone.

OD AVTOEROTIZMA DO NARCISIZMA
V delu "Primer Schreber (1910)" je narcisizem določen kot stadij med avtoerotizmom in objektno ljubeznijo, kjer individuum vzame "...samega sebe, svoje lastno telo za ljubezenski objekt, preden za objekt vzame drugo osebo."  "Pri tem sebstvu, ki si ga individuum vzame za objekt ljubezni, pa lahko glavno vlogo odigrajo že genitalije. Nadaljna pot vodi k izbiri objekta s podobnimi genitalijami, torej prek homoseksualne objektne izbire, in odtod k heteroseksualnosti." Tu Freud torej jasneje loči fazo homoseksualne izbire od narcisistične izbire kot v "Treh razpravah", ko za oboje uporablja isti izraz.

V delu "Totem in tabu" Freud združuje novejša spoznanja - da je bilo potrebno med avtoerotizem in objektno izbiro uvesti še narcisizem, pri katerem so se "...seksualne težnje že poenotile v eno enoto in našle svoj objekt,... lastni, v tem času formiran Jaz." To stanje primerja s stanjem zaljubljenosti, le da je pri tem objekt lastna oseba. V zvezi z mišljenjem "primitivnih divjakov" govori o vsemoči misli kot o seksualizaciji mišljenja. Ta naj bi bila za divjake značilna, pri sodobnem nevrotiku pa gre za konstitucionalen faktor in pa potlačitev seksualnosti, ki privede do "...regresivne libidinalne preokupacije mišljenja", z drugimi besedami, do zasedbe Jaza, kateremu se funkcija mišljenja tudi pripisuje. Ta proces je Freud že dalj časa opazoval predvsem pri otrokih ter prisilnih nevrozah in parafrenijah v zvezi s samopoveličevanjem. Za parafrenije je nasploh obveljalo, da gre za patologijo narcisistične narave. V delu "Totem in tabu" Freud tudi že nakaže, kako je narcisizem trajna lastnost človeka in da se narcisistična organizacija libida nikoli ne bo popolnoma izgubila, kljub temu, da človek lahko poišče zunanje objekte, ki jih libidinalno zasede.

Kot smo že omenili, gre pri nekaterih patogenih psihičnih konstitucijah za regresijo k fazi narcisizma. Freuda je na to najprej opozoril Abraham v svojem delu iz leta 1908 "Dementia Praecox". "Duševni bolnik usmerja ves libido, ki ga zdrav človek sicer usmerja k živim in neživim objektom svoje okolice, samo na samega sebe kot na edini seksualni objekt." Abraham sicer govori o avtoerotizmu, vendar ne določi jasno, kaj točno je njegov objekt. Freud njegova stališča sprejme, vendar pa napravi razmejitev - da so namreč "... avtoerotični goni izvorni; avtoerotizmu se mora torej nekaj pridružiti, neka nova psihična dejavnost, da bi se lahko oblikoval narcisizem." Freud predpostavlja Jaz, ki mu je to samoljubje namenjeno. Ta zaključek je Freud, kot smo videli, napravil že v delu "Totem in Tabu", nakazal pa že v "Treh razpravah".
Na tem mestu bi se lahko vprašali, kaj pomeni, če rečemo, da je narcisizem perverzija. Da je avtoerotizem perverzija, je sedaj že jasno. Pri obeh pojmih gre za distinkcijo glede na prisotnost oz. odsotnost Jaza kot objekta. Narcisizem predpostavlja libido, ki se veže na neke psihične karakteristike, medtem ko je avtoerotizem razvojno zgodnejši in se nanaša na zadovoljitev parcialnih gonov na telesu. Verjetno je težko napraviti jasno razločitev. Če smatramo narcisizem kot perverzijo, potem morajo biti za to izpolnjeni vsi pogoji, ki neko dejavnost opisujejo kot perverzijo. V tem primeru bi moral biti narcisizem povezan z avtoerotično dejavnostjo. Sam narcisizem kot libidinalno zasedbo Jaza bi težko smatrali kot perverzijo. To Freud v "Vpeljavi narcisizma" tudi implicitno pove, ko pravi, da je narcisizem moč opazovati v vsakdanjem življenju in ne le pri delu z nevrotiki: "V tem pomenu bi narcisizem ne bil perverzija, temveč libidinalno dopolnilo egoizmu samoohranitvenega gona, in določen delež tega gona lahko upravičeno pripišemo vsakemu živemu bitju."
Razliko med avtoerotizmom in narcisizmom bi lahko dobro opredelili tudi s tem, da se objekt gonov, ki delujejo avtoerotično "...zgubi v razmerju do organa, ki je njihov vir in ki praviloma sovpada z njimi."

uživajte!
Back to top
« Last Edit: 13.12.2004 at 23:48:45 by t »  

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: patološki narcisizem
Reply #5 - 13.12.2004 at 19:57:46
 
Hardcore III:

VPELJAVA NARCISIZMA
V delu "Vpeljava narcisizma" Freud naprej definira pojem narcisizma tako, kot ga je opredelil P. Näcke leta 1899. Gre za tisto obnašanje, "...pri katerem določeni individuum lastno telo obravnava podobno kot sicer telo seksualnega objekta - s seksualnim ugodjem ga torej boža, ljubkuje, vse dokler tako ne dospe do polne zadovoljitve. Tako izoblikovani narcisizem dobi pomen perverzije, ki se je polastila celotnega seksualnega življenja..." Freud pravi, da narcisizma ne opažamo le pri patoloških stanjih (težko dostopnih nevrotičnih pacientov), pač pa bi lahko terjal svoje mesto tudi v običajnem seksualnem razvoju.

Freud vpelje primarni narcisizem in sicer preko opisovanja patoloških stanj dementie praecox in shizofrenije (za katere predlaga ime parafrenije), kjer gre za samoveličje in odvrnitev zanimanja od zunanjega sveta. Parafreniki se od histerikov in prisilnih nevrotikov razlikujejo po tem, da realnih objektov ne nadomestijo z imaginarnimi iz svojega spomina in fantazije. To pa je le stopnja v razvoju bolezni, saj se pri takih bolnikih rado zgodi, da se fantazija vendarle vzpostavi, vendar kot pravi Freud, je to šele sekundarno, kot proces zdravljenja in vračanja libida k objektom. Od tod Freudu torej ideja, da je narcisizem, ki "...nastane z vrnitvijo objektnih investicij, treba razumeti kot sekundarni; ta nadgrajuje neki primarni narcisizem, ki ga zamegljujejo različni vplivi." Če sledimo temu miselnemu toku, ki vzame za izhodišče opazovanje hudih duševnih motenj, (pa tudi življenja otrok in primitivnih ljudstev), potem lahko ugotovimo, da je primarni narcisizem smatran kot odsotnost motorične dejavnosti, ki bi poskušala zadovoljevati gon in stanje nekakšne avto-zadovoljitve, ki se vrača k svojim somatskim izvirom. Podobno razmišlja Freud tudi kasneje, ko vpelje drugo topiko.  "Freud s primarnim narcisizmom poimenuje prvo stanje življenja, zgodnejše celo od nastanka Jaza, katerega arhetip bi bil intrauterusno življenje"  V tem smislu postane ločitev avtoerotizma in narcisizma jasnejša - primarni narcisizem zajema izjemno zgodnje stanje, verjetno pred-motorično stanje, v katerem se organizem ne zmore zadovoljiti sam od sebe, poseduje pa neko izvorno količino gonske energije. Freud ga sicer uporablja dvoumno, včasih kot avtoerotizem, včasih kot narcisizem v splošnem. Laplanche in Pontalis upravičeno pripomneta, da je Freud z uvedbo Jaza ugodja in realnega Jaza bolje opisal kompleksno postajanje Jaza, kot pa s pojmom primarnega narcisizma. Ta je po mojem mnenju mitološka razlaga izvornega stanja in je tudi teoretično nepotrebna, sploh če privzamemo, da je veliki zbiralnik lidida Ono in ne Jaz - Jaz je to šele sekundarno.

Avtoerotizem predpostavlja motorično delovanje, ne pa nujno Jaza. Objekt gona je tudi njegov vir. Sekundarni narcisizem opredeljuje vsako vračanje objektnega libida nazaj k Jazu. Vprašanje je, če je njegov nastanek možno časovno določiti. Pri ekonomiji libida gre namreč za dolgotrajen formativen proces, s katerim se tvori Jaz in z njim neke količine narcisističnega libida, ki je sekundaren, torej odvzet objektom. Narcisizem kot karakterna opredelitev avtoerotizem najbolj verjetno predpostavlja, saj, kjer ni objektnih investicij, tudi objektnih zadovoljitev ni, tako, da bi bil avtoerotizem posledica narcisizma, njegova nadaljna regresija.
Freud dalje vpelje libido Jaza in objektni libido, med katerima obstaja ravnotežje. Ekstremni obliki te emanacije sta zaljubljenost kot popolno obubožanje Jaza in fantazije paranoika o propadu sveta kot umaknitev objektnih zasedb v Jaz.

Narcisizem je moč opazovati pri organskih obolenjih, ko se kaže kot pomanjkanje interesa za zunanji svet in ko zmožnost ljubiti usahne. Pri hipohondriji se libido usmerja na organ, ki se mu posveča vsa pozornost, pri čemer ni opaziti organskih vzrokov. Freud razmišlja o "erogenosti" kot o lastnosti vseh organov, katerih investicija bi bila vzporedna investiciji libida v Jazu.

Vendar, zakaj naj bi kopičenje libida v Jazu proizvedlo neugodje? Freud odgovori, da vsako povečanje napetosti povzroča neugodje in da je "...naposled potrebno začeti ljubiti, da ne bi oboleli..." , kar je tista sila, ki sili, da človek prestopi meje narcisizma. Tako pomeni poveličevalna blodnja obvladanje prevelike količine libida, ki se veže na fantazijske tvorbe. "Če to odpove, nastane parafrena hipohondrija, ki je homologna tesnobi pri transfernih nevrozah."

Freud opazuje narcisizem tudi v ljubezenskem življenju in loči dve vrsti izbire objekta. Pri naslonitvenem tipu gre za izbiro matere ali njenega nadomestka, torej osebe, ki je povezana z zadovoljitvijo življenjskih funkcij posameznika in ki postane prvi seksualni objekt. Drugi tip je narcisistični. Naslonitveni tip naj bi bil bolj značilen za moškega. Značilno je seksualno precenjevanje, ki izhaja iz otroškega narcisizma, ki je prenesen na objekt. Pri ženski pubertetni razvoj z izoblikovanjem spolnih organov prinaša stopnjevanje izvornega narcisizma. Freud omenja žensko samozadostnost, saj ženske ljubijo sebe in nimajo potrebe, da bi ljubile, temveč, da bi bile ljubljene. Naklonjene so moškemu, ki jih zna ljubiti in so za moške nasploh bolj mikavne, saj naj bi narcisizem izžareval privlačnost tistim, ki se prizadevajo za objektno ljubezen, tako kot zaradi tega privlačen otrok ali nekatere od živali (kot da bi šlo za zavidanje neomajne pozicije libida). Taka narava ženske ljubezni pa povzroča mnogo neprijetnosti, saj zaljubljeni moški vedno dvomi v njeno ljubezen. Od tod izvira pregovorna ženska skrivnostnost.

Ženska dospe do polne objektne ljubezni pri otroku, ki ga rodi, vendar pri tem spet ne bi mogli govoriti o pravi objektni ljubezni, saj otrok predstavlja del telesa, ki zdaj stoji zunaj in je torej ponovno narcisistično zaseden. Ženske, ki ljubijo objektno, naj bi se nekaj časa v svojem razvoju razvijale po moško.

V skladu z narcisističnim tipom človek ljubi:
a) kar je sam (samega sebe)
b) kar je sam bil
c) kar bi sam želel biti
d) osebo, ki je bila nekoč njegov del.

V skladu z naslonitvenim tipom:
a) žensko, ki ga hrani
b) moškega, ki ga brani

Razmerje moškega in ženske je torej podvrženo različnim konstelacijam objektne usmerjenosti in sposobnosti ljubiti. Ko je Freud govoril o ženski, je po mojem mnenju govoril o tipu a) in tipu d). Take ženske iščejo moške, ki jih bodo branili, torej zmorejo izbiro objekta naslonitvenega tipa, vendar to ne pomeni, da zmorejo tudi ljubiti, saj v resnici lahko ljubijo le tisto, kar so same ali kar je bil nekdaj del njih, za kar bi bil primer otroka zares najboljši.

Verjetno vlada največja napetost ravno med narcisističnim tipom a) in naslonitvenimi tipi Pri tem imamo na eni strani partnerja, ki želi biti le ljubljen, ne zna pa ljubiti (nprŽenska), na drugi pa nekoga (npr. moški), ki bi ljubil tako osebo, ki bi ga hranila, česar pa narcisistična oseba ravno ne zmore.



uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: patološki narcisizem
Reply #6 - 13.12.2004 at 19:59:50
 
Hardcore IV:
IDEAL JAZA
Freud pravi: "Rečemo lahko, da je eden v sebi izoblikoval ideal, ob katerem meri svoj dejanski Jaz..." Tako postane Ideal Jaza pogoj potlačitve. "Temu idealnemu Jazu zdaj velja tisto samoljubje, ki ga je bil v otroštvu deležen dejanski Jaz. Narcisizem se pojavi premeščen na ta novi idealni Jaz..." Ko otrok skozi odraščanje zadane ob omejitve svojega narcisizma, si ga poskuša pridobiti nazaj v obliki ideala Jaza.
Tu Freud uporabi dva različna pojma v isti funkciji, le da je idealni Jaz očitno bolj zgodnja tvorba, Ideal Jaza pa Freud že v tem delu poveže s kritiko staršev. Za oba pravi, da se ob njima meri dejanski Jaz. D. Lagache pravi, da je dobro ločevati idealni Jaz, Ideal Jaza ter Nadjaz, in za idealni Jaz pravi, da "...ga razumemo kot narcisistični ideal vsemoči..., ki vključuje primarno identificiranje z drugim bitjem, ki mu daje občutek vsemoči, torej z materjo." Tudi za Lacana je idealni Jaz narcisistična tvorba, ki nastane v stadiju zrcala in pripada registgru imaginarnega.
Ko Freud v poznejših delih govori o Idealu Jaza, ga povezuje z ojdipalnim obdobjem, kot sinonim uporablja Nadjaz, v svojih zadnjih delih pa v zvezi z Nadjazom bolj govori o prepovedujoči in svareči instanci.

Danes je nekje sprejeto, da predstavlja Nadjaz instanco, ki je nastala po podobi (po mojem mnenju bi bilo bolj natančno rečeno - besedi) oseb, ki so vlivale strah, Ideal Jaza pa predstavlja podobo ljubečih oseb.

O idealnem Jazu Freud v kasnejših delih ne govori več.

Ker je tvorba Ideala Jaza spodbujena s strani staršev, so na ta način vanj vključene "...količine bistveno homoseksualnega libida." Freud ponovno spregovori o paranoji v zvezi s tvorjenjem spekulativnih sistemov, kar naj bi bilo v povezavi s samoopazovanjem. Torej bi lahko dopolnili, kar smo omenjali že prej (namreč, da je izvor povečane investicije mišljenja ne le vračanje objektnega libida) s tem, da obstaja za to nepresušni notranji izvor, ki pa se glede na zunanje okoliščine bolj ali manj aktivira. Ideal Jaza bi lahko videli kot tvorbo, ki ojača delovanje vrnjene gonske energije, v primeru Nadjaza (ki je v Idealu Jaza v tem delu impliciran) agresije. Od tod tudi izvor moralnega mazohizma, o čemer Freud govori kasneje v delu "Ekonomski problem mazohizma (1924)". Nadjaz je tisti, ki pritiska na Jaz s svojimi zahtevami po ustrezanju idealom. Samozavest, na drugi strani, pravi Freud v "Vpeljavi narcisizma", je odvisna od narcisističnega libida.

Če je otrok torej opustil svoj narcisizem, pa si ga lahko pridobi nazaj z zadostitvijo idealu. Vendar ni vseeno, ali gre pri tem za Ideal Jaza ali Nadjaz. Če je prvi predvsem dejavnik, ki posameznika vleče k višjim ciljem neprisilno, in ki predstavlja zaželeno stanje, posneto po vzorih ljubečih ljudi, pa je Nadjaz kaznovalen in te visoke cilje izsiljuje po logiki ustrezanja. Gre za razmerje med obema instancama. Kot izvemo iz "Nelagodja v kulturi", zahteva Nadjaz vedno več, in ima agresivni značaj, značaj despota, ki Jaz muči s svojimi zahtevami. Če bi torej lahko govorili o narcisističnem tipu osebnosti kot o samozadostnem in neodvisnem, bi morali Nadjaz nekako obiti in morda ločiti narcisistične tipe, pri katerih bi lahko govorili o narcisističnem libidu v ožjem smislu, od tipov, pri katerih igra bistveno vlogo Nadjaz in navznoter obrnjena agresija. Posebej bi lahko govorili o Idealu Jaza. Freud v spisu o libidinalnih tipih govori tudi o narcisističnem tipu osebnosti, za katerega je značilno, da deluje mimo Nadjaza in torej opisuje samozadostni tip. Na drugi strani je danes povečan interes za t.i. patološkega narcisa, ki pa na zunaj lahko deluje kot samozadosten, v resnici pa gre pri njem za ogromne količine agresije, nizko samovrednotenje in za odvisnost od potrditve, kar kliniki povezujejo s fiksacijo na stadiju izhoda iz simbioze (nekje do drugega leta), teoretiki pa z dejstvovanjem materinskega Nadjaza kot nesimboliziranega travmatičnega jedra. Kot nesimbolizirane vztrajajo tudi vsebine, ki so tvorile odnos otroka z materjo, to pa je bil odnos, ki ga otrok zavoljo neizgrajenega jezika in svojega izjemno podrejenega položaja, nikakor ni mogel zajeti v nek urejen simbolni univerzum, kjer bi pravila delovala, veljala in urejala. V tem obdobju otrokovega razvoja gre bolj za introjekcijo kakor za identifikacijo, torej za ponotranjenje objektov ali lastnosti objektov, ki zaradi pomankljive sekundarne obdelave v psihičnem obležijo kot neintegrirani tujki.

Glede na gornje izvajanje bi lahko rekli, da je usoda, ki zadene libido Jaza, bistveno odvisna od Nadjaza in Ideala Jaza.

Deli "Žalovanje in melanholija" in "Masovna psihologija in analiza Jaza" sta narcisizem osvetili s povsem nove strani. Potek melanholije, ki jo Freud umešča med narcisistična obolenja, je dalo Freudu misliti o tem, da izgubo objekta spremlja vzpostavitev le-tega kot notranjega objekta in sicer prek identifikacije. Pri melanholiji gre namreč za to, da "...ena od velikih institucij Jaza..." - vest - meri Jaz, ki si ga vzame kot objekt, ta objekt pa je v resnici ljubezenski objekt, ki je bil izgubljen. Temu ponotranjenemu objektu gre sedaj vsa kritika, ki se na zunaj sicer kaže kot kritika zoper lastno osebo. Na tak način se "...je izguba objekta preobrazila v izgubo Jaza, konflikt med Jazom in ljubljeno osebo v razcep med kritiko Jaza in Jazom, spremenjenim zaradi identifikacije." Freud tu opozori na ambivalentnost, ki je v jedru slehernega ljubezenskega odnosa, in sadizem, ki kaže na regresijo na ustrezno stopnjo v razvoju. Ljubezenska investicija melanholika ima zatorej dve usodi - regres v narcisistično identifikacijo in zavoljo ambivalentnostnega konflikta regres v sadizem.

Freud opisuje potek melanholiji s pomočjo procesa identifikacije, natančneje s procesom oralne inkorporacije. Pri identifikaciji gre za spremembo v Jazu - objekt stopi na mesto Jaza. Freud jo razvojno v "Množični psihologiji" pojasni kot "...najbolj zgodnji izraz čustvene navezanosti na kako drugo osebo; vlogo igra v predzgodovini Ojdipovega kompleksa." V tem smislu pomeni opustitev izbire objekta regresijo. Po mojem mnenju se nivo take regresije razlikuje, saj identifikacija kot proces nastopa v različnih razvojnih obdobjih, ki imajo različne gonske objekte in cilje. Na zgodnejših stopnjah namesto identifikacije govorimo celo o inkorporaciji.

Pogoj za melanholijo je narcisistična izbira objekta, ki potem vodi ustrezno regresivno modifikacijo. V "Množični psihologiji in analizi Jaza" lahko sledimo identifikaciji (kot vzpostavljanjem objekta v Jazu) v zvezi z zaljubljenostjo, hipnozo in masovno psihologijo.

Freud v poglavju o zaljubljenosti in hipnozi govori tudi o razliki med identifikacijo in zaljubljenostjo. Ko se sooča z idealizacijo, pravi, da se v zaljubljenosti prelije večja mera narcisističnega libida na objekt in da ta objekt obravnavamo kot svoj Jaz. "V nekaterih primerih zaljubljenosti postane celo očitno, da mora objekt nadomestiti ideal Jaza, ki ga nismo dosegli. Ljubimo ga zaradi popolnosti, po katerih smo si prizadevali za svoj Jaz in ki si jih skušamo zdaj pridobiti po tej stranski poti, da bi zadovoljili svoj narcisizem." Ti dve možnosti, ki jih opisuje Freud, nista enaka procesa, se pa verjetno dopolnjujeta. Jaz ob zaljubljenosti obuboža in precenjuje objekt ter usmeri vanj narcisistični libido, hkrati pa ta objekt introjicira in ga postavi na mesto ideala. Tu se lahko vprašamo, ali je ta objekt, ki je na mestu ideala Jaza resnično v službi ponovne pridobitve narcisizma? Še pomembnejše vprašanje, ki se s prvim povezuje, pa je - ali ni Freud v "Množični psihologiji" pri opisu Ideala Jaza v resnici bolj opisal idealni Jaz?

Videli smo že, kako Freud med obema izrazoma ni dodobra ločil pri njuni vpeljavi. Ideal Jaza, kot ga postavi še kasneje v delu "Jaz in Ono" pa ima že precej jasne obrise današnjega pojma Nadjaza, ki je v zvezi z ojdipovim zapletom in vso njegovo ambivalentnostjo; jasna ločitev med obema je šele delo Freudovih naslednikov. Na drugi strani ima po mojem mnenju idealni Jaz več opravka s samim Jazom in določeni Freudovi opisi (kot npr. "objekt použije Jaz" ali "objekt obravnavamo kot svoj Jaz") tudi govorijo v prid dogajanja v zvezi z Jazom.

Ali bi torej lahko rekli, da stopi ljubezenski objekt na mesto Ideala Jaza?

Najprej je treba poudariti, da ne bi mogli govoriti o popolni zamenjavi, saj bi to pomenilo, da Nadjaz meri zunanji in notranji svet po meri tega novega ideala, do česar pa v resnici ne pride. Tudi bi težko rekli, da gre pri zaljubljenosti, če jo opisujemo tako, za narcisistično zadovoljitev, saj Ideal Jaza sam po sebi ne nudi te zadovoljitve; do nje pride, če tem idealom ustreza Jaz. Zaradi naštetih argumentov zagovarjam tezo, da se pri zaljubljenosti objekt ne postavi na mesto Ideala Jaza, pač pa na mesto idealnega Jaza, ki sedaj temu idealu lahko ustreza. Temu bi ustrezalo tudi to, da je idealni Jaz narcisistična tvorba in da je v zvezi s primarnim identificiranjem z bitjem, ki je vzor vsemoči, z materjo. Idealni jaz je zgodnejša tvorba od Ideala jaza; predstavlja idealizirano podobo matere in ima tudi kasneje v življenju obrambno vlogo. Predstavlja zaželeno stanje, ki se v stanju zaljubljenosti takorekoč materializira in ki Nadjaz utiša. Tako bi lahko torej pojasnili to, da kritike zoper Jaza ni, saj je ta vendar v sebi končno izgradil ideal, ki ga vedno išče (kot pravi Freud). "Ljubili smo ga zaradi popolnosti, po katerih smo si prizadevali za svoj Jaz..." Tako bi lahko govorili o ponovni pridobitvi narcisizma.

Zakaj potem govorimo o obubožanju Jaza? (Freud pravi, da ima objekt na mestu ideala Jaza funkcijo ponovne pridobitve narcisizma, vendar v isti sapi zatrjuje, da gre pri podrejenosti Jaza napram objektu za žrtvovanje lastnega narcisizma.) Tu ne gre nujno za paradoks. Idealni Jaz ni Jaz. Jaz v resnici obuboža, ko časti svojo pridobitev, in je hkrati na svoj način ponovno pridobil narcisistično popolnost. (V pogovornem jeziku rečemo, da je zaljubljeni človek "poln samega sebe". Zaljubljenost ni toliko obubožanje Jaza, kot pa njegovo zlitje z idealnim objektom) Ne smemo tudi pozabiti, da gre pri zaljubljenosti za dva povezana procesa, pri katerem je zasedenost zunanjega objekta vsaj tako pomembna kot vzpostavitev ideala znotraj Jaza. Ljubezenski objekt ni le znotraj, temveč je tudi zunaj in predanost Jaza bi lahko pomenila predanost objektu v skladu s prelitjem narcisističnega libida nanj.

Definicija identifikacije kot "objekta na mestu Jaza" bi tako še vedno obveljala, saj ne zadeva idealnega Jaza. Pri identifikaciji gre za spremembo v Jazu, ki zadeva "unarno potezo", črto objekta. O spremembi v Jazu pri zaljubljenosti lahko govorimo le v toliko, kolikor je identifikacija kot taka že sicer delno prisotna v njej. Pri zaljubljenosti gre bolj za to, da, kot dobro pravi Freud, objekt použije Jaz. Bistvena razlika je tudi v tem, da je pri identifikaciji zunanji objekt opuščen, pri zaljubljenosti pa ne - gonski cilj je v normalnih razmerah le odložen.

uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: patološki narcisizem
Reply #7 - 13.12.2004 at 20:01:25
 
Hardcore V:
JAZ UGODJA - REALNI JAZ
O razmerju med načeloma realnosti in ugodja je Freud razmišljal v več delih že pred “Formulacijami o dveh načelih psihičnega dogajanja”.2 Gre za vprašanje, kako psihični aparat loči med fantazijo in dejanskostjo. V “Formulacijah” Freud pravi, da izostanek pričakovane zadovoljitve privede do opustitve poskusa haluciniranja potrebe. Sedaj je psihični aparat primoran predočiti si realna razmerja zunanjega sveta in si prizadevati za realno spremembo. “S tem je bilo vpeljano novo načelo duševnega delovanja; zdaj ni več zamišljeno tisto, kar je bilo prijetno, temveč tisto, kar je realno, tudi če bi to lahko bilo neprijetno.” Gre za vzpostavitev načela realnosti. Temu nasprotno je načelo ugodja, ki pomeni Freudu med drugim tudi korelat potlačitve, saj razpolaga s sredstvi, da se umakne pred dražljaji realnosti. Načelo ugodja se polagoma umika načelu realnosti, pri čemer so goni Jaza načelu realnosti lažje podredljivi. Seksualni goni namreč lažje prenašajo situacijo odrekanja, kakor goni Jaza, med drugim se lahko zadovoljijo avtoerotično, pa tudi fantazijsko zadovoljevanje je bolj učinkovito, kakor pri gonih Jaza, ki preko svoje samoohranitvene funkcije nujno težijo k “materialni” zadovoljitvi. Jaz ugodja teži k ugodju in se izogiba neugodju, realni Jaz pa si prizadeva za korist in se varuje škode. Nadomestitev principa ugodja s principom realnosti zatorej pomeni le zavarovanje principa ugodja. Ta še vedno deluje, vendar cilj opusti za določen čas.1 Načelo realnosti opisujejo pojmi kot so zavest, pozornost, razsojanje, spomin, miselni proces, načelo ugodja pa opredeluje fantaziranje, haluciniranje, gonska motorična sprostitev, enačenje misli in delovanja.

V delu “Goni in njihove usode (1915)” Freud napravi korak dalje v razumevanju Jaza. Predhodna teoretizacija mu nudi material za razmislek o tem, kako se razvija Jaz skozi različna obdobja. Freud tu govori o mehanizmih Jaza, ki preurejajo oz. si predočajo zunanjo realnost. Pred “Jaz ugodja” Freud umesti še zgodnejšo stopnjo Jaza, ki jo poimenuje “realni Jaz”. Ta ni isti kot t.i. “dokončni realni Jaz”. Temu “začetnemu realnemu Jazu” zunanji svet ni predmet zanimanja. Jaz-subjekt sovpada z ugodjem, zunanji svet pa z indifirentnostjo. Tako stanje Freud imenuje narcisistično, možnost zadovoljitve pa avtoerotično. Po mojem mnenju je vprašljivo, ali res lahko govorimo o tem, da je realni Jaz do zunanjega sveta indiferenten. To trditev spodbijajo opazovanja otrok. Otrok je že od vsega začetka v stiku z zunanjimi objekti in z njimi tudi na svoj način komunicira. Tu se srečamo z isto težavo kot pri obravnavi primarnega narcisizma, ki smo ga označili kot mitični koncept. Menim, da Jaz nikdar ni indifirenten do zunanjega sveta, pač pa že od začetka sledi načelu ugodja, ki ga Freud postavi kot drugo fazo v razvoju. Morda pa bi lahko ločili različne mehanizme, s katerimi se Jaz obrani pred objekti, ki mu ne nudijo ugodja. V zgodnejši fazi bi potemtakem govorili indiferentnosti kot načinu obrambe, ne pa kot splošnemu načinu otrokovega odnosa do zunanjega sveta.
Skozi razvoj, ki mu vlada načelo ugodja, Jaz tiste objekte, ki mu nudijo vir ugodja, introjicira, z mehanizmom projekcije pa izrinja iz sebe tisto, kar mu nudi neugodje. To je torej sedaj druga stopnja razvoja, pri kateri nastane Jaz ugodja na eni strani in na drugi zunanji svet, ki ima obeležja neugodja. Razvije se sovraštvo do teh zunanjih objektov, ki nudijo neugodje. Jaz si vedno (motorično) prizadeva za objekti, ki mu nudijo ugodje in se vede odbojno do objektov, ki temu ne zadoščajo. Ljubezen do objektov prehaja skozi različne faze, pri katerih je inkorporiranje v času oralne faze najzgodnejše. Freud jo označi za ambivalentno. Nadaljno stopnjo vidi Freud v analno-sadistični organizaciji, kjer gre za polaščanje, ki mu ni mar za mučenje objekta.
Šele s postavitvijo genitalne organizacije je ljubezen postala nasprotje sovraštva. Sovraštvo je razvojno starejše od ljubezni in ostaja v tesnem odnosu z goni Jaza. Pri tem razvoju lahko goni Jaza in seksualni goni stopijo v nasprotje, "...ki ponavlja nasprotje med sovraštvom in ljubeznijo. Kadar goni Jaza obvladujejo seksualno funkcijo, tako kot na primer na stopnji sadistično-analne organizacije, obeležijo tudi cilj gona s sovraštvom." S tem pojasnjuje Freud ambivalenco, ki je v nepreseženi predstopnji ljubezni. Delno je vzrok ambivalence v interesih gonov Jaza, ki nasprotujejo seksualnim gonom. Sovraštvo lahko ohrani erotični značaj in je "...zajamčeno nadaljevanje ljubezenskega odnosa." Izkušnja iz vsakodnevnega življenja nam to potrjuje. Ljubezenski odnosi so možni v vsej raznolikosti. Sovraštvo med partnerjema kot rečeno ne pomeni, da odnos ne bo trajal nadalje. Izbruhu sovraštva po navadi sledi strastno zaklinjanje k ljubezni, ki, kakor da bi imelo moč poničiti škodo, ki je bila storjena ljubljenemu objektu, teži k nadaljevanju odnosa. Ambivalentnost zahteva vedno znova boj med silama ljubezni in destrukcije. Da je indiferentnost do zunanjega sveta celo bolj regresivna forma kot samo sovraštvo, je izjemnega praktičnega pomena, saj je splošno mnenje ravno obratno in vidi v indiferentnosti povsem zrel način odnosa do zunanjega sveta. Indiferentnost do sveta tako v današnjem svetu predstavlja osebnostni stil, ki po mojem mnenju pritiče narcisističnemu subjektu in je kot tak povsem legitimen, če ne celo povzdignjen in zaželjen. Tako kot je značilno za narcisističnega subjekta (t.i. patološkega narcisa), da na zunaj deluje izjemno suvereno, a je v samem sebi negotov, tako velja tudi za indiferentnost – da le zakriva zagato subjekta, ki se pred zunanjim svetom umika na tak način.
Zakaj Freud imenuje prvo stopnjo Jaza za realni Jaz? Freud pravi, da je njegova realnost v tem, da obstaja objektivni kriterij precenjevanja notranjega in zunanjega sveta, saj je vse ugodje v Jazu, zunanji svet pa praktično ne obstaja. Na tej stopnji naj bi torej napetosti med zunanjim in notranjim ne bilo in to je tisto, kar Jazu daje gotovost realnosti na način – to je edino kar je, torej je realno. Nadaljni razvoj, kot smo rekli, gre proti Jazu ugodja, ko Jaz teži k ugodju, za to fazo pa sta značilna procesa introjekcije in projekcije. Jaz introjicira objekte, ki mu nudijo ugodje in projicira v zunanji svet vse, kar mu vzbuja neugodje.
Tretja stopnja (ki jo kot "dokončni realni Jaz" Freud postulira še kasneje v "Zanikanju") ustreza koraku, "...v katerem subjekt poskuša v zunanjem svetu ponovno najti realni objekt, ki bi odgovarjal predstavi prvobitnega zadovoljujočega in medtem izgubljenega objekta. To je izhodišče preverjanja realnosti." Sedaj je nerealno tisto, “kar je zgolj predstavljeno, subjektivno, samo znotraj; tisto drugo, realno, pa je navzoče tudi v zunanjosti.”.

Tovrstna izpeljava je po mojem mnenju zelo blizu poudarkom teorije objektnih odnosov, vsaj kar se tiče prehajanja objektov od zunanjega sveta k Jazu in obratno. Čeprav se Jaz trudi k temu, da bi v sebi vzpostavil le dobre objekte (objekte, ki mu nudijo ugodje), pa zavoljo načela realnosti (ki je odvisno tudi od samoohranitvenih tendenc) ne more mimo ambivalence. Razlog za izpeljavo tovrstnega Freudovega razmišljanja v seminarju o narcisizmu vidim v tem, da je nemogoče govoriti o nekem stanju narcisizma, ki bi bil rešen notranjega konflikta. Narcisistični libido kot koncept seveda ohranja zvezo z libidom, vendar že t.i. narcisistične motnje (npr. melanholija in celo sanje) o katerih je govoril Freud, kažejo, da mimo relativne ambivalence ne gre. Po mojem mnenju bi bilo bolje govoriti, da je narcisizem ekvivalenten prehodu gonske energije od zunanjih objektov na Jaz, pri čemer se ti objekti lahko vzpostavijo v Jazu kot notranji objekti, ki imajo bolj ali manj ugodna obeležja. Z upoštevanjem še poznejše Freudove izdelave gona smrti bi lahko kriterij ugodnega in neugodnega zamenjali z libidinalno oz. agresivno zasedenostjo objektov (kar še ne pomeni, da sta kriterija identična).

Vprašamo se lahko naslednje – ali pomeni narcisizem strogo le zasedbo Jaza, (tistega Jaza, ki smo ga definirali kot Sebe) ali pa je narcisizem tudi zasedenost objektov, ki se na različne načine ponotranjijo v Jaz, a kot taki ne sestavljajo njegovega jedra – kot npr. pri melanholiji? Če sledimo Freudu, potem moramo priznati, da gre v obeh primerih za narcisizemŽe prej smo ga definirali kot prehod gonske energije v Jaz. Na tem mestu lahko le še ločimo narcisizem, ki pomeni odvrnitev gonske energije iz objektov na Sebe ali pa pomeni to prehod objektov v Jaz.

Kot sem že dejal, je po mojem mnenju težko govoriti o narcisističnem libidu, pač pa kvečjemu o narcisističnemn libidu in agresiji. Če pri tem upoštevamo še genezo Ideala Jaza in Nadjaza, je rezultat očiten. Narcisizem je potrebno odslej videti kot proces, pri katerem gre za regresijo k bolj ali manj zgodnjim stopnjam razvoja, ki je v povezavi s procesom identifikacije v vseh njenih formah.


uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: patološki narcisizem
Reply #8 - 13.12.2004 at 20:03:10
 
Hardcore VI:
PASIVNOST – AKTIVNOST
V že omenjenem delu delu "Goni in njihove usode " Freud razvije tri polarnosti, ki obvladujejo duševno življenje:
a) subjekt (Jaz) - objekt (zunanji svet)
b) ugodje – neugodje
c) aktivno pasivno
Par polarnosti - aktivnost in pasivnost - Freud preučuje v zvezi z mehanizmom "sprevračanja v nasprotje" in sicer glede parov sadizem-mazohizem, sla po gledanju-ekshibicionizem ter ljubiti-biti ljubljen.  Freud govori o genezi teh parov glede na cilj gona, ki je lahko aktiven ali pasiven. Sheme razvojnih stopenj so za vse pare podobne. Freud za slo po gledanju predpostavi najprej pasivno stopnjo, ki ustreza avtoerotizmu, nasprotno naj bi pri sadizmu že takoj šlo za aktivnost, ki je usmerjena navzven. Resnici na ljubo Freud kasneje, ko vpelje še gon smrti, spremeni svoje poglede, saj naj bi bil zdaj mazohizem, ki je obrnjen na lastno osebo, še zgodnejša stopnja, ki je pasivna. Zaključimo lahko, da je pasivna stopnja prvotna, aktivna pa iz nje sledi, nakar se z obračanjem v nasprotje spet pojavi pasivni cilj. "Gledanje lastnega telesa" in "ekshibicionizem" ustrezata tako pasivnemu cilju, "gledanje tujega objekta", ki je vmesna stopnja, pa aktivnosti. Tu je potrebno ločiti fantazijsko raven od ravni manifestnega vedenja. Za ekshibicionizem bi lahko rekli, da predpostavlja aktivnost, vendar je na fantazmatskem nivoju stvar obrnjena. Subjekt se kaže drugemu subjektu, ker želi biti od njega opazovan, torej gre za pasivnost gonskega cilja ("biti gledan" in ne "gledati".) "Jaz-subjekt je pasiven do zunanjih dražljajev, aktiven pa preko svojih gonov." Poleg cilja gona je pomemben tudi objekt gona. Freud na primeru mazohizma pravi, da usmerjenost na lastno telo ali lastno osebo sovpada s pasivnim ciljem, usmerjenost navzven pa z aktivnim.

"Nasprotje pasivno-aktivno se kasneje spoji z nasprotjem moško-žensko..." Vendar Freud takoj opozori, da to stapljanje ni tako popolno in izključujoče.

Kaj bi lahko rekli o pasivnosti oz. aktivnosti, ko razmišljamo o narcisizmu? Verjetno ne bi bilo prenagljeno zaključiti, da pasivni gonski cilji pri narcisistični konstelaciji osebnosti prevladujejo. To bi potrdilo tudi Freudovo razmišljanje, da "... sta gonski usodi obračanja proti lastnemu Jazu in sprevračanja iz aktivnosti v pasivnost odvisni od narcisistične organizacije Jaza in na sebi nosita pečat te faze. Morda ustrezata obrambnim poskusom, ki so na višjih stopnjah razvoja izpeljani z drugimi sredstvi." Da bi lahko bilo tako, nas učijo t.i. narcisistične nevroze, kot tudi ljubezensko življenje, saj za narcisistični tip izbire objekta rečemo, da mu je v ospredju težnja "biti ljubljen" in ne "ljubiti". Ali je imel tu Freud v mislih pasivno vedenje v odnosu do objekta ali pasivni gonski cilj? Ali oboje sovpada?

Paralelizem pasivno vedenje = pasivni gonski cilj bi zagotovo lahko postavili pri narcisističnem tipu a), katerega Freud primerja z žensko, ki ljubi le samo sebe.

Po mojem mnenju bi vedenjska aktivnost (iskanje objekta) načeloma sovpadala z aktivnim gonskim ciljem. Vendar ne more iti za popolno prekrivanje. Nekdo lahko aktivno išče svoj seksualni objekt, zadovoljijo pa ga pasivni gonski cilji. Natančnost zahteva, da se držimo opredelitve polarnosti pasivnost-aktivnost le v razmerju do gonskega cilja.

Gon v ožjem (kot zadovoljitev erogenih točk na telesu) se lahko zadovolji tako na aktiven kot na pasiven način, pri čemer je lahko pasiven način bolj zadovoljujoč kot aktiven (npr. "biti poljubljan" namesto "poljubljati"). Tu nastopi kriterij drugega para polarnosti, ki obvladuje duševno življenje, t.j. ugodje -neugodje.

VPELJAVA GONA SMRTI IN REVIZIJA NARCISIZMA
Teorija gonov je sprva temeljila na razlikovanju seksualnih gonov in gonov Jaza, ki imajo samoohranitveno funkcijoŽe v "Treh razpravah" Freud priznava sadistično komponento seksualnega gona, ki se lahko osamosvoji in obvladuje seksualno stremljenje.
V delu "Ostran načela ugodja" Freud vpelje razlikovanje med goni smrti in goni življenja ali krajše med Erosom in Thanatosom. V zvezi s sadizmom, ki je bil prej pripoznan kot agresivna komponenta libida, razmišlja takole: "Mar se tu ne ponuja domneva, da je ta sadizem pravzaprav gon smrti, ki ga je vpliv narcisističnega libida odrinil od Jaza, tako, da se pojavlja šele v razmerju do objekta? Tako stopi v službo seksualne funkcije." Na genitalni stopnji ima ta gon smrti funkcijo obvladati seksualni objekt in je v službi razplojevanja. "Lahko bi celo rekli, da je iz Jaza izrinjeni sadizem utrl pot libidinalnim komponentan seksualnega gona; te kasneje tudi silijo k objektu: Kjer ne pride do omejevanja in zlitja tega prvotnega sadizma, nastopi znana ambivalentnost ljubezni in sovraštva v ljubezenskem življenju."
Freud tu tudi prvič dopušča možnost, da bi bil mazohizem lahko tudi primarni.
Razlika glede na tisto, kar je bilo povedano v "Treh razpravah", je v tem, da je tu mazohizem smatran kot primarno stanje, ki se šele z usmeritvijo navzven kaže kot sadizem, medtem, ko je prej veljal sadizem kot izhodiščna točka. Razlika je ravno v vpeljavi gona smrti, ki že od začetka deluje od znotraj. Pred tem je videl Freud agresijo le takrat, ko je bila obrnjena navzven, v pojavu avtoerotizma (vzporedno s katerim je govoril tudi o narcisizmu) pa seveda ni mogel videti agresivnih komponent. Lahko bi rekli, da je bilo vse, o čemer razmišlja v spisu iz leta 1920, dano že mnogo prej (že leta 1905); nova konceptualna postavitev gonov pa je Freudu omogočila zaključke, ki bi bili pred tem videti nesmiselni.

Še bolj natančno o spremembi v gonski teoriji razmišlja Freud v dopolnilu iz leta 1921: "Z vzpostavitvijo narcisističnega libida in razširitvijo pojma libida na posamezno celico, smo seksualni gon spremenili v Eros, ki skuša vse dele žive substance strniti in držati skupaj. Seksualni goni v običajnem pomenu pa so se izkazali za delež tega Erosa, usmerjen k objektu." V zvezi z goni Jaza Freud zaključi, da je del le-teh tudi libidinalne narave in bi jih morali prišteti k seksualnim gonom. Zdaj govori o novem nasprotju "...med libidinalnimi goni (goni Jaza in objektnimi goni) in drugimi, ki jih moramo postaviti v Jaz in morda dokazati kot destruktivne gone." To ustreza nasprotju med Erosom in Thanatosom.

V zvezi z narcisizmom ne moremo na tem mestu reči nič takega, kar bi ne bilo rečeno že prej:
- čeprav narcisistični libido kot koncept ohranja svoj pomen, pa narcisizma kot praktičnega fenomena ne moremo enostavno pojmovati kot samoljubja;
- v Jazu delujejo goni, ki se z agresijo usmerjajo zoper njega (primarni mazohizem) oz. zoper vanj introjiciranim objektom;
- z vrnitvijo z gonsko energijo zasedenih objektov se vrača tudi agresija.

Nadaljni korak je v tem, da nakažemo vlogo Nadjaza, ki je v povezavi z gonom smrti.


uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: patološki narcisizem
Reply #9 - 13.12.2004 at 20:04:13
 
Hardcore VII:
SUBLIMACIJA, NADJAZ
Že v "Treh razpravah" je Freud govoril o tem, da je Jaz velik zbiralnik libida. V delu "Jaz in Ono" pravi, da je to v resnici Ono in da se Jaz polasti tega libida šele, ko se Onemu ponudi kot ljubezenski objekt. V tem smislu je narcisizem Jaza sekundaren.
Tovrsten proces Freud povezuje s sublimacijo in govori o deseksualizaciji gonskih ciljev, ki poteka s posredovanjem narcisističnega libida. Libido ima za razliko od agresivnega gona večjo zmožnost premeščanja. Freud v "Vpeljavi narcisizma" sublimacije ne povezuje neposredno z Idealom Jaza, saj le-tega povezuje s potlačitveno instanco, sublimacija pa naj bi potlačitev obšla. Vseeno pravi, da Ideal Jaza lahko sproži proces sublimacije, vendar je njen potek neodvisen od njega. Sposobnost sublimacije naj bi bila v tem smislu po mojem mnenju ena od odlik narcisističnega libidinalnega tipa, saj seksualno energijo, ki bi sicer našla pot k objektu, zadrži v Jazu in jo preusmeri v višje cilje. Na drugi strani vemo, da je obsesionalen tip tudi zmožen izjemne sublimacije, saj je pri njem na delu ravno Nadjaz. Tako razmišlja Freud v delu "Libidinal types (1931)", kjer narcisistični tip povezuje z odsotnostjo Nadjaza, obsesivnega pa s poudarjenostjo le-tega. Ravno kombinacija obeh tipov pa zagotavlja "...variacijo, ki je najbolj vredna s stališča kulture." Taka kombinacija omogoča neodvisnost od zunanjega sveta, visoko socialno zavest, in v razmerju do Nadjaza močan Jaz.

V delu "Jaz in Ono" Freud podrobno opredeli Nadjaz (oz. Ideal Jaza) kot instanco, ki ima dva obraza, kar ima zahvaliti ojdipalni fazi z vsemi njenimi ambivalencami in specifičnostmi. Na kratko si oglejmo značilnosti Nadjaza:
- je posledica identifikacije; ostanek prvih objektnih izbir Onega,
- pomeni notranjo oviro pri uresničenju želja;
- podreja si Jaz in je v primerjavi z njim močan (njegov nastanek ima zahvaliti šibkosti Jaza v obdobju Ojdipa)
- "globoko se potaplja v Ono in lahko deluje kot njegovo zastopstvo v odnosu do Jaza"; je bolj oddaljen od zavesti kot Jaz.
- je dejavnik, ki sproži bolj ali manj zavedne občutke krivde oz. razloge zanje

Bolj, kot človek omejuje svoje gonske aktivnosti, bolj neizprosen je Nadjaz, saj se s tem delež agresije obrača navznoter in se utelesi v Nadjazu, ki se zoperstavlja Jazu.

Značaj Nadjaza torej še daleč ni prijazen, kar je Freud sicer slutil že v "Vpeljavi narcisizma". Poudarek se je prenesel iz Ideala Jaza kot instanci, ki Jazu povrne njegov lastni narcisizem, (če le-ta zadošča), na Nadjaz, kateremu je značaj trdega gospodarja imanenten, ki se celo hrani z Jazovo ustrežljivostjo. Zdaj je potrebno ponovno razmisliti o posledicah v Jaz usmerjenih gonov - o narcisizmu.

uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: patološki narcisizem
Reply #10 - 13.12.2004 at 20:05:28
 
Hardcore VIII:

DISPOZITIV NARCISIZMA
Najprej bi rad poudaril, da Nadjazovsko instanco jača omejevanje obeh vrst gonov. Kot rešitev iz začaranega kroga samotrpinčenja se kaže sublimacija seksualne energije, njena deseksualizacija. Vendar se tako odvede le del agresije (tiste, ki se v službi seksualne funkcije usmeri navzven), večinski del pa še čaka na usmeritev. Če ne pride do neposrednega praznenja le-te ostane edina možnost, da se obrne navznoter. Mehanizem, kot je projekcija, je sicer v službi kontroliranja agresije, saj jo fantazmatsko usmeri na objekt, vendar neposrednega odvoda ne more izsiliti, kvečjemu v obliki preganjavic in blodenj deluje zoper subjektovo duševno zdravje. Zopet drugi mehanizmi, ki lahko manipulirajo z agresijo (kot npr. reakcijska formacija) vodijo v drugačne oblike duševnih motenj (npr. prisilna nevroza). Identifikacija, pri kateri se objekt ponotranji in integrira v Jaz, se zdi eden boljših izhodov.

Glede na rečeno, je posledice narcisizma težko določiti kot enoznačne. Veliko vlogo igra tu spletanje oz. razpletanje obeh gonov, česar dispozicija se tvori v zgodnjem obdobju človekovega življenja. Govorili smo o regresiji in fiksaciji, ki stopenjsko usmerjata duševnost in od katerih je odvisna uporaba različnih psihičnih mehanizmov. Morda bi se izkazala kot tvorna delitev, ki sem jo že predlagal, in sicer na narcisizem Jaza in narcisizem, ki bi nastal na podlagi Ideala Jaza oz. Nadjaza. V prvem primeru bi bil narcisizem Jaza genuin, v drugem pa kot posledica ugajanja Idealu Jaza. Tovrstna ločitev proizvede dva popolnoma ločena karakterna tipa, pri čemer drugi ne bi smel ustrezati obsesionalnemu tipu.

(tega spisa nisem zakrivil sam, žal pa ne najdem več linka ali vsaj avtorja, ko najdem, če najdem ga bom dal gor, je pa preveč dober povzetek, da ga ne bi delil z vsemi)


Za laže razumevanje hardcora dodam še par splošnih stvari od tule:
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=...


uživajte!
Back to top
« Last Edit: 14.12.2004 at 00:20:04 by t »  

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
vent
1
*
Offline

I love YaBB 1G - SP1!

Posts: 4

Re: patološki narcisizem
Reply #11 - 13.12.2004 at 20:32:24
 
Hvala za HARDcore, rabim nekaj časa, da naštudiram  Wink

Kaj pa s praktičnega vidika: ali je že imel kdo izkušnjo s takšno osebo (partner, otrok)? Nima občutka za sočloveka, indiferentna, brez ponotranjenih moralnih vrednot, ne sprejema avtoritete, sicer pa teoretično dobro podkovana o teh stvareh.

Kako jo motivirati, kako inspirirati za nekaj pozitivnega, za samokontrolo, prevzem odgovornosti?
Back to top
 
 
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: patološki narcisizem
Reply #12 - 13.12.2004 at 20:44:13
 
vent wrote on 13.12.2004 at 20:32:24:
Hvala za HARDcore, rabim nekaj časa, da naštudiram  Wink

Kaj pa s praktičnega vidika: ali je že imel kdo izkušnjo s takšno osebo (partner, otrok)? Nima občutka za sočloveka, indiferentna, brez ponotranjenih moralnih vrednot, ne sprejema avtoritete, sicer pa teoretično dobro podkovana o teh stvareh.

Kako jo motivirati, kako inspirirati za nekaj pozitivnega, za samokontrolo, prevzem odgovornosti?



Če misliš na klinično opredelitev, zna biti jeba.

Najprej je treba vedeti, kdo je postavil takšno diagnozo, nato pa kako močna je.

Vendar pa vse zgoraj našteto ni ravno patološko.

(jeba praktičnega vidika je v tem, da obstaja samo v praksi, nikoli pa na forumih: tu je hardcore teorija lahko najvišja možna oblika prakse)


uživaj!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
bp
Ex Member




Re: patološki narcisizem
Reply #13 - 14.12.2004 at 14:33:05
 
Back to top
 
 
IP Logged
 
vent
1
*
Offline

I love YaBB 1G - SP1!

Posts: 4

Re: patološki narcisizem
Reply #14 - 14.12.2004 at 21:32:13
 
Sem prebrala tisto od prej. Zanimivo. Drugače pa izgleda, da je to kar heavy tema.
Bomo videli, mogoče bo še kakšen odziv.

Back to top
 
 
IP Logged
 
Pages: 1 2