Pozdravljeni!
Zanima me, če je že kdo slišal za patoločki narcisizem in če ve kaj več o tem.
Hvala za odgovor

Hvala za odgovor.
Ciljam na patološki narcisizem kot obliko psihične bolezni..., pogosto spremljano z depresijo ali izgubo identitete.

Hardcore II:

NARCISIZEM KOT SEKSUALNA PERVERZIJA
Za seksualno perverzijo smatra Freud različna odstopanja gona glede na cilj in glede na objekt, pri čemer naj bi bil popolni ali kriterijski 'cilj-objekt' gona koitus kot združitev genitalij moškega in žensk. Na poti do tega cilja lahko pride do raznih zastojev glede na cilj, pri čemer se smatra za perverzijo tisti delni cilj, ki zavzame mesto samostojnega seksualnega cilja. Glede na objekt je za naše razmišljanje pomembno to, da lahko gon vzame za objekt tudi lastno telo. V "Treh razpravah o teoriji seksualnosti" je Freud pokazal, da ni samoumevno, da je cilj gona seksualna genitalna združitev moškega in ženske. Gon je v resnici mnogo manj izbirčen glede svojega objekta in tudi cilj gona ni le eden, saj Freud govori o t.i. parcialnih gonih in pa o fazah, v katerih igrajo veliko vlogo predestinirana področja na telesu, ki so vir užitka. Šele na genitalni stopnji naj bi se ti delni cilji združili v svojo končno funkcijo, ki je razmnoževanje.

O avtoerotizmu govori Freud v spisu o infantilni seksualnosti. Na primeru dejavnosti ust pri dojenčku govori Freud o erogeni coni. Najprej so erogene cone kot vir seksualnega ugodja naslonjene na funkcijo, ki služi ohranjanju življenja, kasneje pa se seksualna funkcija od življenjske odcepi. Otrok uporablja svoj palec kot nadomestek za sesanje, s čimer postane neodvisen od objekta zunanjega sveta, nad katerim še ne more imeti nadzora. Vendar je že na tem mestu razvidno, da je Freud v avtoerotizmu videl več kot le iskanje užitka preko erogenih con, saj pravi, da ima taka dejavnost manjšo vrednost kot če bi lahko otrok iskal "...isti del, ustnice, pri neki drugi osebi ("Skoda, da ne morem poljubiti samega sebe", bi se lahko pripisalo takim ljudem)" Taka formulacija odstopa od ožjega pomena avtoerotizma, saj upošteva narcisistični obrat, ki je v tem, da v zunanjem svetu iščem objekte, ki so mi podobni in jih ljubim tako, kot bi ljubil samega sebe. Podobno formulacijo zasledimo na nekem drugem mestu, kjer Freud tudi sicer prvič uporabi izraz narcisizem. Gre za opombo v istem tekstu, ki je bila napisana leta 1910 in ki govori o objektu invertiranih oseb, natančneje moških. Ti so se pogosto"...identificirali z žensko in samega sebe vzeli za seksualni objekt, t.j., izhajajoč iz narcisizma iskali mladostne in lastni osebi podobne moške, ki jih hočejo ljubiti tako, kot je mati ljubila njih." Kakorkoli že, v "Treh razpravah" je avtoerotizem definiran kot zadovoljitev gona na lastnem telesu, pri čemer pa je pomembno to, da gre na tej stopnji še za parcialne gone.

OD AVTOEROTIZMA DO NARCISIZMA
V delu "Primer Schreber (1910)" je narcisizem določen kot stadij med avtoerotizmom in objektno ljubeznijo, kjer individuum vzame "...samega sebe, svoje lastno telo za ljubezenski objekt, preden za objekt vzame drugo osebo."  "Pri tem sebstvu, ki si ga individuum vzame za objekt ljubezni, pa lahko glavno vlogo odigrajo že genitalije. Nadaljna pot vodi k izbiri objekta s podobnimi genitalijami, torej prek homoseksualne objektne izbire, in odtod k heteroseksualnosti." Tu Freud torej jasneje loči fazo homoseksualne izbire od narcisistične izbire kot v "Treh razpravah", ko za oboje uporablja isti izraz.

V delu "Totem in tabu" Freud združuje novejša spoznanja - da je bilo potrebno med avtoerotizem in objektno izbiro uvesti še narcisizem, pri katerem so se "...seksualne težnje že poenotile v eno enoto in našle svoj objekt,... lastni, v tem času formiran Jaz." To stanje primerja s stanjem zaljubljenosti, le da je pri tem objekt lastna oseba. V zvezi z mišljenjem "primitivnih divjakov" govori o vsemoči misli kot o seksualizaciji mišljenja. Ta naj bi bila za divjake značilna, pri sodobnem nevrotiku pa gre za konstitucionalen faktor in pa potlačitev seksualnosti, ki privede do "...regresivne libidinalne preokupacije mišljenja", z drugimi besedami, do zasedbe Jaza, kateremu se funkcija mišljenja tudi pripisuje. Ta proces je Freud že dalj časa opazoval predvsem pri otrokih ter prisilnih nevrozah in parafrenijah v zvezi s samopoveličevanjem. Za parafrenije je nasploh obveljalo, da gre za patologijo narcisistične narave. V delu "Totem in tabu" Freud tudi že nakaže, kako je narcisizem trajna lastnost človeka in da se narcisistična organizacija libida nikoli ne bo popolnoma izgubila, kljub temu, da človek lahko poišče zunanje objekte, ki jih libidinalno zasede.

Kot smo že omenili, gre pri nekaterih patogenih psihičnih konstitucijah za regresijo k fazi narcisizma. Freuda je na to najprej opozoril Abraham v svojem delu iz leta 1908 "Dementia Praecox". "Duševni bolnik usmerja ves libido, ki ga zdrav človek sicer usmerja k živim in neživim objektom svoje okolice, samo na samega sebe kot na edini seksualni objekt." Abraham sicer govori o avtoerotizmu, vendar ne določi jasno, kaj točno je njegov objekt. Freud njegova stališča sprejme, vendar pa napravi razmejitev - da so namreč "... avtoerotični goni izvorni; avtoerotizmu se mora torej nekaj pridružiti, neka nova psihična dejavnost, da bi se lahko oblikoval narcisizem." Freud predpostavlja Jaz, ki mu je to samoljubje namenjeno. Ta zaključek je Freud, kot smo videli, napravil že v delu "Totem in Tabu", nakazal pa že v "Treh razpravah".
Na tem mestu bi se lahko vprašali, kaj pomeni, če rečemo, da je narcisizem perverzija. Da je avtoerotizem perverzija, je sedaj že jasno. Pri obeh pojmih gre za distinkcijo glede na prisotnost oz. odsotnost Jaza kot objekta. Narcisizem predpostavlja libido, ki se veže na neke psihične karakteristike, medtem ko je avtoerotizem razvojno zgodnejši in se nanaša na zadovoljitev parcialnih gonov na telesu. Verjetno je težko napraviti jasno razločitev. Če smatramo narcisizem kot perverzijo, potem morajo biti za to izpolnjeni vsi pogoji, ki neko dejavnost opisujejo kot perverzijo. V tem primeru bi moral biti narcisizem povezan z avtoerotično dejavnostjo. Sam narcisizem kot libidinalno zasedbo Jaza bi težko smatrali kot perverzijo. To Freud v "Vpeljavi narcisizma" tudi implicitno pove, ko pravi, da je narcisizem moč opazovati v vsakdanjem življenju in ne le pri delu z nevrotiki: "V tem pomenu bi narcisizem ne bil perverzija, temveč libidinalno dopolnilo egoizmu samoohranitvenega gona, in določen delež tega gona lahko upravičeno pripišemo vsakemu živemu bitju."
Razliko med avtoerotizmom in narcisizmom bi lahko dobro opredelili tudi s tem, da se objekt gonov, ki delujejo avtoerotično "...zgubi v razmerju do organa, ki je njihov vir in ki praviloma sovpada z njimi."

uživajte!

Hardcore IV:
IDEAL JAZA
Freud pravi: "Rečemo lahko, da je eden v sebi izoblikoval ideal, ob katerem meri svoj dejanski Jaz..." Tako postane Ideal Jaza pogoj potlačitve. "Temu idealnemu Jazu zdaj velja tisto samoljubje, ki ga je bil v otroštvu deležen dejanski Jaz. Narcisizem se pojavi premeščen na ta novi idealni Jaz..." Ko otrok skozi odraščanje zadane ob omejitve svojega narcisizma, si ga poskuša pridobiti nazaj v obliki ideala Jaza.
Tu Freud uporabi dva različna pojma v isti funkciji, le da je idealni Jaz očitno bolj zgodnja tvorba, Ideal Jaza pa Freud že v tem delu poveže s kritiko staršev. Za oba pravi, da se ob njima meri dejanski Jaz. D. Lagache pravi, da je dobro ločevati idealni Jaz, Ideal Jaza ter Nadjaz, in za idealni Jaz pravi, da "...ga razumemo kot narcisistični ideal vsemoči..., ki vključuje primarno identificiranje z drugim bitjem, ki mu daje občutek vsemoči, torej z materjo." Tudi za Lacana je idealni Jaz narcisistična tvorba, ki nastane v stadiju zrcala in pripada registgru imaginarnega.
Ko Freud v poznejših delih govori o Idealu Jaza, ga povezuje z ojdipalnim obdobjem, kot sinonim uporablja Nadjaz, v svojih zadnjih delih pa v zvezi z Nadjazom bolj govori o prepovedujoči in svareči instanci.

Danes je nekje sprejeto, da predstavlja Nadjaz instanco, ki je nastala po podobi (po mojem mnenju bi bilo bolj natančno rečeno - besedi) oseb, ki so vlivale strah, Ideal Jaza pa predstavlja podobo ljubečih oseb.

O idealnem Jazu Freud v kasnejših delih ne govori več.

Ker je tvorba Ideala Jaza spodbujena s strani staršev, so na ta način vanj vključene "...količine bistveno homoseksualnega libida." Freud ponovno spregovori o paranoji v zvezi s tvorjenjem spekulativnih sistemov, kar naj bi bilo v povezavi s samoopazovanjem. Torej bi lahko dopolnili, kar smo omenjali že prej (namreč, da je izvor povečane investicije mišljenja ne le vračanje objektnega libida) s tem, da obstaja za to nepresušni notranji izvor, ki pa se glede na zunanje okoliščine bolj ali manj aktivira. Ideal Jaza bi lahko videli kot tvorbo, ki ojača delovanje vrnjene gonske energije, v primeru Nadjaza (ki je v Idealu Jaza v tem delu impliciran) agresije. Od tod tudi izvor moralnega mazohizma, o čemer Freud govori kasneje v delu "Ekonomski problem mazohizma (1924)". Nadjaz je tisti, ki pritiska na Jaz s svojimi zahtevami po ustrezanju idealom. Samozavest, na drugi strani, pravi Freud v "Vpeljavi narcisizma", je odvisna od narcisističnega libida.

Če je otrok torej opustil svoj narcisizem, pa si ga lahko pridobi nazaj z zadostitvijo idealu. Vendar ni vseeno, ali gre pri tem za Ideal Jaza ali Nadjaz. Če je prvi predvsem dejavnik, ki posameznika vleče k višjim ciljem neprisilno, in ki predstavlja zaželeno stanje, posneto po vzorih ljubečih ljudi, pa je Nadjaz kaznovalen in te visoke cilje izsiljuje po logiki ustrezanja. Gre za razmerje med obema instancama. Kot izvemo iz "Nelagodja v kulturi", zahteva Nadjaz vedno več, in ima agresivni značaj, značaj despota, ki Jaz muči s svojimi zahtevami. Če bi torej lahko govorili o narcisističnem tipu osebnosti kot o samozadostnem in neodvisnem, bi morali Nadjaz nekako obiti in morda ločiti narcisistične tipe, pri katerih bi lahko govorili o narcisističnem libidu v ožjem smislu, od tipov, pri katerih igra bistveno vlogo Nadjaz in navznoter obrnjena agresija. Posebej bi lahko govorili o Idealu Jaza. Freud v spisu o libidinalnih tipih govori tudi o narcisističnem tipu osebnosti, za katerega je značilno, da deluje mimo Nadjaza in torej opisuje samozadostni tip. Na drugi strani je danes povečan interes za t.i. patološkega narcisa, ki pa na zunaj lahko deluje kot samozadosten, v resnici pa gre pri njem za ogromne količine agresije, nizko samovrednotenje in za odvisnost od potrditve, kar kliniki povezujejo s fiksacijo na stadiju izhoda iz simbioze (nekje do drugega leta), teoretiki pa z dejstvovanjem materinskega Nadjaza kot nesimboliziranega travmatičnega jedra. Kot nesimbolizirane vztrajajo tudi vsebine, ki so tvorile odnos otroka z materjo, to pa je bil odnos, ki ga otrok zavoljo neizgrajenega jezika in svojega izjemno podrejenega položaja, nikakor ni mogel zajeti v nek urejen simbolni univerzum, kjer bi pravila delovala, veljala in urejala. V tem obdobju otrokovega razvoja gre bolj za introjekcijo kakor za identifikacijo, torej za ponotranjenje objektov ali lastnosti objektov, ki zaradi pomankljive sekundarne obdelave v psihičnem obležijo kot neintegrirani tujki.

Glede na gornje izvajanje bi lahko rekli, da je usoda, ki zadene libido Jaza, bistveno odvisna od Nadjaza in Ideala Jaza.

Deli "Žalovanje in melanholija" in "Masovna psihologija in analiza Jaza" sta narcisizem osvetili s povsem nove strani. Potek melanholije, ki jo Freud umešča med narcisistična obolenja, je dalo Freudu misliti o tem, da izgubo objekta spremlja vzpostavitev le-tega kot notranjega objekta in sicer prek identifikacije. Pri melanholiji gre namreč za to, da "...ena od velikih institucij Jaza..." - vest - meri Jaz, ki si ga vzame kot objekt, ta objekt pa je v resnici ljubezenski objekt, ki je bil izgubljen. Temu ponotranjenemu objektu gre sedaj vsa kritika, ki se na zunaj sicer kaže kot kritika zoper lastno osebo. Na tak način se "...je izguba objekta preobrazila v izgubo Jaza, konflikt med Jazom in ljubljeno osebo v razcep med kritiko Jaza in Jazom, spremenjenim zaradi identifikacije." Freud tu opozori na ambivalentnost, ki je v jedru slehernega ljubezenskega odnosa, in sadizem, ki kaže na regresijo na ustrezno stopnjo v razvoju. Ljubezenska investicija melanholika ima zatorej dve usodi - regres v narcisistično identifikacijo in zavoljo ambivalentnostnega konflikta regres v sadizem.

Freud opisuje potek melanholiji s pomočjo procesa identifikacije, natančneje s procesom oralne inkorporacije. Pri identifikaciji gre za spremembo v Jazu - objekt stopi na mesto Jaza. Freud jo razvojno v "Množični psihologiji" pojasni kot "...najbolj zgodnji izraz čustvene navezanosti na kako drugo osebo; vlogo igra v predzgodovini Ojdipovega kompleksa." V tem smislu pomeni opustitev izbire objekta regresijo. Po mojem mnenju se nivo take regresije razlikuje, saj identifikacija kot proces nastopa v različnih razvojnih obdobjih, ki imajo različne gonske objekte in cilje. Na zgodnejših stopnjah namesto identifikacije govorimo celo o inkorporaciji.

Pogoj za melanholijo je narcisistična izbira objekta, ki potem vodi ustrezno regresivno modifikacijo. V "Množični psihologiji in analizi Jaza" lahko sledimo identifikaciji (kot vzpostavljanjem objekta v Jazu) v zvezi z zaljubljenostjo, hipnozo in masovno psihologijo.

Freud v poglavju o zaljubljenosti in hipnozi govori tudi o razliki med identifikacijo in zaljubljenostjo. Ko se sooča z idealizacijo, pravi, da se v zaljubljenosti prelije večja mera narcisističnega libida na objekt in da ta objekt obravnavamo kot svoj Jaz. "V nekaterih primerih zaljubljenosti postane celo očitno, da mora objekt nadomestiti ideal Jaza, ki ga nismo dosegli. Ljubimo ga zaradi popolnosti, po katerih smo si prizadevali za svoj Jaz in ki si jih skušamo zdaj pridobiti po tej stranski poti, da bi zadovoljili svoj narcisizem." Ti dve možnosti, ki jih opisuje Freud, nista enaka procesa, se pa verjetno dopolnjujeta. Jaz ob zaljubljenosti obuboža in precenjuje objekt ter usmeri vanj narcisistični libido, hkrati pa ta objekt introjicira in ga postavi na mesto ideala. Tu se lahko vprašamo, ali je ta objekt, ki je na mestu ideala Jaza resnično v službi ponovne pridobitve narcisizma? Še pomembnejše vprašanje, ki se s prvim povezuje, pa je - ali ni Freud v "Množični psihologiji" pri opisu Ideala Jaza v resnici bolj opisal idealni Jaz?

Videli smo že, kako Freud med obema izrazoma ni dodobra ločil pri njuni vpeljavi. Ideal Jaza, kot ga postavi še kasneje v delu "Jaz in Ono" pa ima že precej jasne obrise današnjega pojma Nadjaza, ki je v zvezi z ojdipovim zapletom in vso njegovo ambivalentnostjo; jasna ločitev med obema je šele delo Freudovih naslednikov. Na drugi strani ima po mojem mnenju idealni Jaz več opravka s samim Jazom in določeni Freudovi opisi (kot npr. "objekt použije Jaz" ali "objekt obravnavamo kot svoj Jaz") tudi govorijo v prid dogajanja v zvezi z Jazom.

Ali bi torej lahko rekli, da stopi ljubezenski objekt na mesto Ideala Jaza?

Najprej je treba poudariti, da ne bi mogli govoriti o popolni zamenjavi, saj bi to pomenilo, da Nadjaz meri zunanji in notranji svet po meri tega novega ideala, do česar pa v resnici ne pride. Tudi bi težko rekli, da gre pri zaljubljenosti, če jo opisujemo tako, za narcisistično zadovoljitev, saj Ideal Jaza sam po sebi ne nudi te zadovoljitve; do nje pride, če tem idealom ustreza Jaz. Zaradi naštetih argumentov zagovarjam tezo, da se pri zaljubljenosti objekt ne postavi na mesto Ideala Jaza, pač pa na mesto idealnega Jaza, ki sedaj temu idealu lahko ustreza. Temu bi ustrezalo tudi to, da je idealni Jaz narcisistična tvorba in da je v zvezi s primarnim identificiranjem z bitjem, ki je vzor vsemoči, z materjo. Idealni jaz je zgodnejša tvorba od Ideala jaza; predstavlja idealizirano podobo matere in ima tudi kasneje v življenju obrambno vlogo. Predstavlja zaželeno stanje, ki se v stanju zaljubljenosti takorekoč materializira in ki Nadjaz utiša. Tako bi lahko torej pojasnili to, da kritike zoper Jaza ni, saj je ta vendar v sebi končno izgradil ideal, ki ga vedno išče (kot pravi Freud). "Ljubili smo ga zaradi popolnosti, po katerih smo si prizadevali za svoj Jaz..." Tako bi lahko govorili o ponovni pridobitvi narcisizma.

Zakaj potem govorimo o obubožanju Jaza? (Freud pravi, da ima objekt na mestu ideala Jaza funkcijo ponovne pridobitve narcisizma, vendar v isti sapi zatrjuje, da gre pri podrejenosti Jaza napram objektu za žrtvovanje lastnega narcisizma.) Tu ne gre nujno za paradoks. Idealni Jaz ni Jaz. Jaz v resnici obuboža, ko časti svojo pridobitev, in je hkrati na svoj način ponovno pridobil narcisistično popolnost. (V pogovornem jeziku rečemo, da je zaljubljeni človek "poln samega sebe". Zaljubljenost ni toliko obubožanje Jaza, kot pa njegovo zlitje z idealnim objektom) Ne smemo tudi pozabiti, da gre pri zaljubljenosti za dva povezana procesa, pri katerem je zasedenost zunanjega objekta vsaj tako pomembna kot vzpostavitev ideala znotraj Jaza. Ljubezenski objekt ni le znotraj, temveč je tudi zunaj in predanost Jaza bi lahko pomenila predanost objektu v skladu s prelitjem narcisističnega libida nanj.

Definicija identifikacije kot "objekta na mestu Jaza" bi tako še vedno obveljala, saj ne zadeva idealnega Jaza. Pri identifikaciji gre za spremembo v Jazu, ki zadeva "unarno potezo", črto objekta. O spremembi v Jazu pri zaljubljenosti lahko govorimo le v toliko, kolikor je identifikacija kot taka že sicer delno prisotna v njej. Pri zaljubljenosti gre bolj za to, da, kot dobro pravi Freud, objekt použije Jaz. Bistvena razlika je tudi v tem, da je pri identifikaciji zunanji objekt opuščen, pri zaljubljenosti pa ne - gonski cilj je v normalnih razmerah le odložen.

uživajte!

Hardcore VI:
PASIVNOST – AKTIVNOST
V že omenjenem delu delu "Goni in njihove usode " Freud razvije tri polarnosti, ki obvladujejo duševno življenje:
a) subjekt (Jaz) - objekt (zunanji svet)
b) ugodje – neugodje
c) aktivno pasivno
Par polarnosti - aktivnost in pasivnost - Freud preučuje v zvezi z mehanizmom "sprevračanja v nasprotje" in sicer glede parov sadizem-mazohizem, sla po gledanju-ekshibicionizem ter ljubiti-biti ljubljen.  Freud govori o genezi teh parov glede na cilj gona, ki je lahko aktiven ali pasiven. Sheme razvojnih stopenj so za vse pare podobne. Freud za slo po gledanju predpostavi najprej pasivno stopnjo, ki ustreza avtoerotizmu, nasprotno naj bi pri sadizmu že takoj šlo za aktivnost, ki je usmerjena navzven. Resnici na ljubo Freud kasneje, ko vpelje še gon smrti, spremeni svoje poglede, saj naj bi bil zdaj mazohizem, ki je obrnjen na lastno osebo, še zgodnejša stopnja, ki je pasivna. Zaključimo lahko, da je pasivna stopnja prvotna, aktivna pa iz nje sledi, nakar se z obračanjem v nasprotje spet pojavi pasivni cilj. "Gledanje lastnega telesa" in "ekshibicionizem" ustrezata tako pasivnemu cilju, "gledanje tujega objekta", ki je vmesna stopnja, pa aktivnosti. Tu je potrebno ločiti fantazijsko raven od ravni manifestnega vedenja. Za ekshibicionizem bi lahko rekli, da predpostavlja aktivnost, vendar je na fantazmatskem nivoju stvar obrnjena. Subjekt se kaže drugemu subjektu, ker želi biti od njega opazovan, torej gre za pasivnost gonskega cilja ("biti gledan" in ne "gledati".) "Jaz-subjekt je pasiven do zunanjih dražljajev, aktiven pa preko svojih gonov." Poleg cilja gona je pomemben tudi objekt gona. Freud na primeru mazohizma pravi, da usmerjenost na lastno telo ali lastno osebo sovpada s pasivnim ciljem, usmerjenost navzven pa z aktivnim.

"Nasprotje pasivno-aktivno se kasneje spoji z nasprotjem moško-žensko..." Vendar Freud takoj opozori, da to stapljanje ni tako popolno in izključujoče.

Kaj bi lahko rekli o pasivnosti oz. aktivnosti, ko razmišljamo o narcisizmu? Verjetno ne bi bilo prenagljeno zaključiti, da pasivni gonski cilji pri narcisistični konstelaciji osebnosti prevladujejo. To bi potrdilo tudi Freudovo razmišljanje, da "... sta gonski usodi obračanja proti lastnemu Jazu in sprevračanja iz aktivnosti v pasivnost odvisni od narcisistične organizacije Jaza in na sebi nosita pečat te faze. Morda ustrezata obrambnim poskusom, ki so na višjih stopnjah razvoja izpeljani z drugimi sredstvi." Da bi lahko bilo tako, nas učijo t.i. narcisistične nevroze, kot tudi ljubezensko življenje, saj za narcisistični tip izbire objekta rečemo, da mu je v ospredju težnja "biti ljubljen" in ne "ljubiti". Ali je imel tu Freud v mislih pasivno vedenje v odnosu do objekta ali pasivni gonski cilj? Ali oboje sovpada?

Paralelizem pasivno vedenje = pasivni gonski cilj bi zagotovo lahko postavili pri narcisističnem tipu a), katerega Freud primerja z žensko, ki ljubi le samo sebe.

Po mojem mnenju bi vedenjska aktivnost (iskanje objekta) načeloma sovpadala z aktivnim gonskim ciljem. Vendar ne more iti za popolno prekrivanje. Nekdo lahko aktivno išče svoj seksualni objekt, zadovoljijo pa ga pasivni gonski cilji. Natančnost zahteva, da se držimo opredelitve polarnosti pasivnost-aktivnost le v razmerju do gonskega cilja.

Gon v ožjem (kot zadovoljitev erogenih točk na telesu) se lahko zadovolji tako na aktiven kot na pasiven način, pri čemer je lahko pasiven način bolj zadovoljujoč kot aktiven (npr. "biti poljubljan" namesto "poljubljati"). Tu nastopi kriterij drugega para polarnosti, ki obvladuje duševno življenje, t.j. ugodje -neugodje.

VPELJAVA GONA SMRTI IN REVIZIJA NARCISIZMA
Teorija gonov je sprva temeljila na razlikovanju seksualnih gonov in gonov Jaza, ki imajo samoohranitveno funkcijoŽe v "Treh razpravah" Freud priznava sadistično komponento seksualnega gona, ki se lahko osamosvoji in obvladuje seksualno stremljenje.
V delu "Ostran načela ugodja" Freud vpelje razlikovanje med goni smrti in goni življenja ali krajše med Erosom in Thanatosom. V zvezi s sadizmom, ki je bil prej pripoznan kot agresivna komponenta libida, razmišlja takole: "Mar se tu ne ponuja domneva, da je ta sadizem pravzaprav gon smrti, ki ga je vpliv narcisističnega libida odrinil od Jaza, tako, da se pojavlja šele v razmerju do objekta? Tako stopi v službo seksualne funkcije." Na genitalni stopnji ima ta gon smrti funkcijo obvladati seksualni objekt in je v službi razplojevanja. "Lahko bi celo rekli, da je iz Jaza izrinjeni sadizem utrl pot libidinalnim komponentan seksualnega gona; te kasneje tudi silijo k objektu: Kjer ne pride do omejevanja in zlitja tega prvotnega sadizma, nastopi znana ambivalentnost ljubezni in sovraštva v ljubezenskem življenju."
Freud tu tudi prvič dopušča možnost, da bi bil mazohizem lahko tudi primarni.
Razlika glede na tisto, kar je bilo povedano v "Treh razpravah", je v tem, da je tu mazohizem smatran kot primarno stanje, ki se šele z usmeritvijo navzven kaže kot sadizem, medtem, ko je prej veljal sadizem kot izhodiščna točka. Razlika je ravno v vpeljavi gona smrti, ki že od začetka deluje od znotraj. Pred tem je videl Freud agresijo le takrat, ko je bila obrnjena navzven, v pojavu avtoerotizma (vzporedno s katerim je govoril tudi o narcisizmu) pa seveda ni mogel videti agresivnih komponent. Lahko bi rekli, da je bilo vse, o čemer razmišlja v spisu iz leta 1920, dano že mnogo prej (že leta 1905); nova konceptualna postavitev gonov pa je Freudu omogočila zaključke, ki bi bili pred tem videti nesmiselni.

Še bolj natančno o spremembi v gonski teoriji razmišlja Freud v dopolnilu iz leta 1921: "Z vzpostavitvijo narcisističnega libida in razširitvijo pojma libida na posamezno celico, smo seksualni gon spremenili v Eros, ki skuša vse dele žive substance strniti in držati skupaj. Seksualni goni v običajnem pomenu pa so se izkazali za delež tega Erosa, usmerjen k objektu." V zvezi z goni Jaza Freud zaključi, da je del le-teh tudi libidinalne narave in bi jih morali prišteti k seksualnim gonom. Zdaj govori o novem nasprotju "...med libidinalnimi goni (goni Jaza in objektnimi goni) in drugimi, ki jih moramo postaviti v Jaz in morda dokazati kot destruktivne gone." To ustreza nasprotju med Erosom in Thanatosom.

V zvezi z narcisizmom ne moremo na tem mestu reči nič takega, kar bi ne bilo rečeno že prej:
- čeprav narcisistični libido kot koncept ohranja svoj pomen, pa narcisizma kot praktičnega fenomena ne moremo enostavno pojmovati kot samoljubja;
- v Jazu delujejo goni, ki se z agresijo usmerjajo zoper njega (primarni mazohizem) oz. zoper vanj introjiciranim objektom;
- z vrnitvijo z gonsko energijo zasedenih objektov se vrača tudi agresija.

Nadaljni korak je v tem, da nakažemo vlogo Nadjaza, ki je v povezavi z gonom smrti.


uživajte!

Hardcore VIII:

DISPOZITIV NARCISIZMA
Najprej bi rad poudaril, da Nadjazovsko instanco jača omejevanje obeh vrst gonov. Kot rešitev iz začaranega kroga samotrpinčenja se kaže sublimacija seksualne energije, njena deseksualizacija. Vendar se tako odvede le del agresije (tiste, ki se v službi seksualne funkcije usmeri navzven), večinski del pa še čaka na usmeritev. Če ne pride do neposrednega praznenja le-te ostane edina možnost, da se obrne navznoter. Mehanizem, kot je projekcija, je sicer v službi kontroliranja agresije, saj jo fantazmatsko usmeri na objekt, vendar neposrednega odvoda ne more izsiliti, kvečjemu v obliki preganjavic in blodenj deluje zoper subjektovo duševno zdravje. Zopet drugi mehanizmi, ki lahko manipulirajo z agresijo (kot npr. reakcijska formacija) vodijo v drugačne oblike duševnih motenj (npr. prisilna nevroza). Identifikacija, pri kateri se objekt ponotranji in integrira v Jaz, se zdi eden boljših izhodov.

Glede na rečeno, je posledice narcisizma težko določiti kot enoznačne. Veliko vlogo igra tu spletanje oz. razpletanje obeh gonov, česar dispozicija se tvori v zgodnjem obdobju človekovega življenja. Govorili smo o regresiji in fiksaciji, ki stopenjsko usmerjata duševnost in od katerih je odvisna uporaba različnih psihičnih mehanizmov. Morda bi se izkazala kot tvorna delitev, ki sem jo že predlagal, in sicer na narcisizem Jaza in narcisizem, ki bi nastal na podlagi Ideala Jaza oz. Nadjaza. V prvem primeru bi bil narcisizem Jaza genuin, v drugem pa kot posledica ugajanja Idealu Jaza. Tovrstna ločitev proizvede dva popolnoma ločena karakterna tipa, pri čemer drugi ne bi smel ustrezati obsesionalnemu tipu.

(tega spisa nisem zakrivil sam, žal pa ne najdem več linka ali vsaj avtorja, ko najdem, če najdem ga bom dal gor, je pa preveč dober povzetek, da ga ne bi delil z vsemi)


Za laže razumevanje hardcora dodam še par splošnih stvari od tule:
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=...


uživajte!

vent wrote on 13.12.2004 at 20:32:24:



Če misliš na klinično opredelitev, zna biti jeba.

Najprej je treba vedeti, kdo je postavil takšno diagnozo, nato pa kako močna je.

Vendar pa vse zgoraj našteto ni ravno patološko.

(jeba praktičnega vidika je v tem, da obstaja samo v praksi, nikoli pa na forumih: tu je hardcore teorija lahko najvišja možna oblika prakse)


uživaj!

Sem prebrala tisto od prej. Zanimivo. Drugače pa izgleda, da je to kar heavy tema.
Bomo videli, mogoče bo še kakšen odziv.