t
5 p
Offline
Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender:
|
Hardcore IV: IDEAL JAZA Freud pravi: "Rečemo lahko, da je eden v sebi izoblikoval ideal, ob katerem meri svoj dejanski Jaz..." Tako postane Ideal Jaza pogoj potlačitve. "Temu idealnemu Jazu zdaj velja tisto samoljubje, ki ga je bil v otroštvu deležen dejanski Jaz. Narcisizem se pojavi premeščen na ta novi idealni Jaz..." Ko otrok skozi odraščanje zadane ob omejitve svojega narcisizma, si ga poskuša pridobiti nazaj v obliki ideala Jaza. Tu Freud uporabi dva različna pojma v isti funkciji, le da je idealni Jaz očitno bolj zgodnja tvorba, Ideal Jaza pa Freud že v tem delu poveže s kritiko staršev. Za oba pravi, da se ob njima meri dejanski Jaz. D. Lagache pravi, da je dobro ločevati idealni Jaz, Ideal Jaza ter Nadjaz, in za idealni Jaz pravi, da "...ga razumemo kot narcisistični ideal vsemoči..., ki vključuje primarno identificiranje z drugim bitjem, ki mu daje občutek vsemoči, torej z materjo." Tudi za Lacana je idealni Jaz narcisistična tvorba, ki nastane v stadiju zrcala in pripada registgru imaginarnega. Ko Freud v poznejših delih govori o Idealu Jaza, ga povezuje z ojdipalnim obdobjem, kot sinonim uporablja Nadjaz, v svojih zadnjih delih pa v zvezi z Nadjazom bolj govori o prepovedujoči in svareči instanci.
Danes je nekje sprejeto, da predstavlja Nadjaz instanco, ki je nastala po podobi (po mojem mnenju bi bilo bolj natančno rečeno - besedi) oseb, ki so vlivale strah, Ideal Jaza pa predstavlja podobo ljubečih oseb.
O idealnem Jazu Freud v kasnejših delih ne govori več.
Ker je tvorba Ideala Jaza spodbujena s strani staršev, so na ta način vanj vključene "...količine bistveno homoseksualnega libida." Freud ponovno spregovori o paranoji v zvezi s tvorjenjem spekulativnih sistemov, kar naj bi bilo v povezavi s samoopazovanjem. Torej bi lahko dopolnili, kar smo omenjali že prej (namreč, da je izvor povečane investicije mišljenja ne le vračanje objektnega libida) s tem, da obstaja za to nepresušni notranji izvor, ki pa se glede na zunanje okoliščine bolj ali manj aktivira. Ideal Jaza bi lahko videli kot tvorbo, ki ojača delovanje vrnjene gonske energije, v primeru Nadjaza (ki je v Idealu Jaza v tem delu impliciran) agresije. Od tod tudi izvor moralnega mazohizma, o čemer Freud govori kasneje v delu "Ekonomski problem mazohizma (1924)". Nadjaz je tisti, ki pritiska na Jaz s svojimi zahtevami po ustrezanju idealom. Samozavest, na drugi strani, pravi Freud v "Vpeljavi narcisizma", je odvisna od narcisističnega libida.
Če je otrok torej opustil svoj narcisizem, pa si ga lahko pridobi nazaj z zadostitvijo idealu. Vendar ni vseeno, ali gre pri tem za Ideal Jaza ali Nadjaz. Če je prvi predvsem dejavnik, ki posameznika vleče k višjim ciljem neprisilno, in ki predstavlja zaželeno stanje, posneto po vzorih ljubečih ljudi, pa je Nadjaz kaznovalen in te visoke cilje izsiljuje po logiki ustrezanja. Gre za razmerje med obema instancama. Kot izvemo iz "Nelagodja v kulturi", zahteva Nadjaz vedno več, in ima agresivni značaj, značaj despota, ki Jaz muči s svojimi zahtevami. Če bi torej lahko govorili o narcisističnem tipu osebnosti kot o samozadostnem in neodvisnem, bi morali Nadjaz nekako obiti in morda ločiti narcisistične tipe, pri katerih bi lahko govorili o narcisističnem libidu v ožjem smislu, od tipov, pri katerih igra bistveno vlogo Nadjaz in navznoter obrnjena agresija. Posebej bi lahko govorili o Idealu Jaza. Freud v spisu o libidinalnih tipih govori tudi o narcisističnem tipu osebnosti, za katerega je značilno, da deluje mimo Nadjaza in torej opisuje samozadostni tip. Na drugi strani je danes povečan interes za t.i. patološkega narcisa, ki pa na zunaj lahko deluje kot samozadosten, v resnici pa gre pri njem za ogromne količine agresije, nizko samovrednotenje in za odvisnost od potrditve, kar kliniki povezujejo s fiksacijo na stadiju izhoda iz simbioze (nekje do drugega leta), teoretiki pa z dejstvovanjem materinskega Nadjaza kot nesimboliziranega travmatičnega jedra. Kot nesimbolizirane vztrajajo tudi vsebine, ki so tvorile odnos otroka z materjo, to pa je bil odnos, ki ga otrok zavoljo neizgrajenega jezika in svojega izjemno podrejenega položaja, nikakor ni mogel zajeti v nek urejen simbolni univerzum, kjer bi pravila delovala, veljala in urejala. V tem obdobju otrokovega razvoja gre bolj za introjekcijo kakor za identifikacijo, torej za ponotranjenje objektov ali lastnosti objektov, ki zaradi pomankljive sekundarne obdelave v psihičnem obležijo kot neintegrirani tujki.
Glede na gornje izvajanje bi lahko rekli, da je usoda, ki zadene libido Jaza, bistveno odvisna od Nadjaza in Ideala Jaza.
Deli "Žalovanje in melanholija" in "Masovna psihologija in analiza Jaza" sta narcisizem osvetili s povsem nove strani. Potek melanholije, ki jo Freud umešča med narcisistična obolenja, je dalo Freudu misliti o tem, da izgubo objekta spremlja vzpostavitev le-tega kot notranjega objekta in sicer prek identifikacije. Pri melanholiji gre namreč za to, da "...ena od velikih institucij Jaza..." - vest - meri Jaz, ki si ga vzame kot objekt, ta objekt pa je v resnici ljubezenski objekt, ki je bil izgubljen. Temu ponotranjenemu objektu gre sedaj vsa kritika, ki se na zunaj sicer kaže kot kritika zoper lastno osebo. Na tak način se "...je izguba objekta preobrazila v izgubo Jaza, konflikt med Jazom in ljubljeno osebo v razcep med kritiko Jaza in Jazom, spremenjenim zaradi identifikacije." Freud tu opozori na ambivalentnost, ki je v jedru slehernega ljubezenskega odnosa, in sadizem, ki kaže na regresijo na ustrezno stopnjo v razvoju. Ljubezenska investicija melanholika ima zatorej dve usodi - regres v narcisistično identifikacijo in zavoljo ambivalentnostnega konflikta regres v sadizem.
Freud opisuje potek melanholiji s pomočjo procesa identifikacije, natančneje s procesom oralne inkorporacije. Pri identifikaciji gre za spremembo v Jazu - objekt stopi na mesto Jaza. Freud jo razvojno v "Množični psihologiji" pojasni kot "...najbolj zgodnji izraz čustvene navezanosti na kako drugo osebo; vlogo igra v predzgodovini Ojdipovega kompleksa." V tem smislu pomeni opustitev izbire objekta regresijo. Po mojem mnenju se nivo take regresije razlikuje, saj identifikacija kot proces nastopa v različnih razvojnih obdobjih, ki imajo različne gonske objekte in cilje. Na zgodnejših stopnjah namesto identifikacije govorimo celo o inkorporaciji.
Pogoj za melanholijo je narcisistična izbira objekta, ki potem vodi ustrezno regresivno modifikacijo. V "Množični psihologiji in analizi Jaza" lahko sledimo identifikaciji (kot vzpostavljanjem objekta v Jazu) v zvezi z zaljubljenostjo, hipnozo in masovno psihologijo.
Freud v poglavju o zaljubljenosti in hipnozi govori tudi o razliki med identifikacijo in zaljubljenostjo. Ko se sooča z idealizacijo, pravi, da se v zaljubljenosti prelije večja mera narcisističnega libida na objekt in da ta objekt obravnavamo kot svoj Jaz. "V nekaterih primerih zaljubljenosti postane celo očitno, da mora objekt nadomestiti ideal Jaza, ki ga nismo dosegli. Ljubimo ga zaradi popolnosti, po katerih smo si prizadevali za svoj Jaz in ki si jih skušamo zdaj pridobiti po tej stranski poti, da bi zadovoljili svoj narcisizem." Ti dve možnosti, ki jih opisuje Freud, nista enaka procesa, se pa verjetno dopolnjujeta. Jaz ob zaljubljenosti obuboža in precenjuje objekt ter usmeri vanj narcisistični libido, hkrati pa ta objekt introjicira in ga postavi na mesto ideala. Tu se lahko vprašamo, ali je ta objekt, ki je na mestu ideala Jaza resnično v službi ponovne pridobitve narcisizma? Še pomembnejše vprašanje, ki se s prvim povezuje, pa je - ali ni Freud v "Množični psihologiji" pri opisu Ideala Jaza v resnici bolj opisal idealni Jaz?
Videli smo že, kako Freud med obema izrazoma ni dodobra ločil pri njuni vpeljavi. Ideal Jaza, kot ga postavi še kasneje v delu "Jaz in Ono" pa ima že precej jasne obrise današnjega pojma Nadjaza, ki je v zvezi z ojdipovim zapletom in vso njegovo ambivalentnostjo; jasna ločitev med obema je šele delo Freudovih naslednikov. Na drugi strani ima po mojem mnenju idealni Jaz več opravka s samim Jazom in določeni Freudovi opisi (kot npr. "objekt použije Jaz" ali "objekt obravnavamo kot svoj Jaz") tudi govorijo v prid dogajanja v zvezi z Jazom.
Ali bi torej lahko rekli, da stopi ljubezenski objekt na mesto Ideala Jaza?
Najprej je treba poudariti, da ne bi mogli govoriti o popolni zamenjavi, saj bi to pomenilo, da Nadjaz meri zunanji in notranji svet po meri tega novega ideala, do česar pa v resnici ne pride. Tudi bi težko rekli, da gre pri zaljubljenosti, če jo opisujemo tako, za narcisistično zadovoljitev, saj Ideal Jaza sam po sebi ne nudi te zadovoljitve; do nje pride, če tem idealom ustreza Jaz. Zaradi naštetih argumentov zagovarjam tezo, da se pri zaljubljenosti objekt ne postavi na mesto Ideala Jaza, pač pa na mesto idealnega Jaza, ki sedaj temu idealu lahko ustreza. Temu bi ustrezalo tudi to, da je idealni Jaz narcisistična tvorba in da je v zvezi s primarnim identificiranjem z bitjem, ki je vzor vsemoči, z materjo. Idealni jaz je zgodnejša tvorba od Ideala jaza; predstavlja idealizirano podobo matere in ima tudi kasneje v življenju obrambno vlogo. Predstavlja zaželeno stanje, ki se v stanju zaljubljenosti takorekoč materializira in ki Nadjaz utiša. Tako bi lahko torej pojasnili to, da kritike zoper Jaza ni, saj je ta vendar v sebi končno izgradil ideal, ki ga vedno išče (kot pravi Freud). "Ljubili smo ga zaradi popolnosti, po katerih smo si prizadevali za svoj Jaz..." Tako bi lahko govorili o ponovni pridobitvi narcisizma.
Zakaj potem govorimo o obubožanju Jaza? (Freud pravi, da ima objekt na mestu ideala Jaza funkcijo ponovne pridobitve narcisizma, vendar v isti sapi zatrjuje, da gre pri podrejenosti Jaza napram objektu za žrtvovanje lastnega narcisizma.) Tu ne gre nujno za paradoks. Idealni Jaz ni Jaz. Jaz v resnici obuboža, ko časti svojo pridobitev, in je hkrati na svoj način ponovno pridobil narcisistično popolnost. (V pogovornem jeziku rečemo, da je zaljubljeni človek "poln samega sebe". Zaljubljenost ni toliko obubožanje Jaza, kot pa njegovo zlitje z idealnim objektom) Ne smemo tudi pozabiti, da gre pri zaljubljenosti za dva povezana procesa, pri katerem je zasedenost zunanjega objekta vsaj tako pomembna kot vzpostavitev ideala znotraj Jaza. Ljubezenski objekt ni le znotraj, temveč je tudi zunaj in predanost Jaza bi lahko pomenila predanost objektu v skladu s prelitjem narcisističnega libida nanj.
Definicija identifikacije kot "objekta na mestu Jaza" bi tako še vedno obveljala, saj ne zadeva idealnega Jaza. Pri identifikaciji gre za spremembo v Jazu, ki zadeva "unarno potezo", črto objekta. O spremembi v Jazu pri zaljubljenosti lahko govorimo le v toliko, kolikor je identifikacija kot taka že sicer delno prisotna v njej. Pri zaljubljenosti gre bolj za to, da, kot dobro pravi Freud, objekt použije Jaz. Bistvena razlika je tudi v tem, da je pri identifikaciji zunanji objekt opuščen, pri zaljubljenosti pa ne - gonski cilj je v normalnih razmerah le odložen.
uživajte!
|