Ixtlan, res je bilo tako nekako...preveč pričakovanj od partnerja in ker ni blo pravilne komunikacije, nisem mogla it v dogodek. Le da si nisem obljubila, da ne bom uživala z njim,ampak se mi je kar samo od sebe vse skupaj zablokiralo in ko gledam nazaj, vidim, da se nisem dovolj vživela v te fante in  jim nisem verjela, da mislijo resno,ker sem si njihov molk, zadrego, veselo živčnost, (znak zatreskanosti) vedno razlagala kot neodločnost in skoraj nezainteresiranost (kljub razlaganju prijateljic, da je on zatrapan vame) , danes bi pa mogoče opazila, da so bli samo ljudje kot jaz in da so se tako kot jaz bali in pričakovali in se niso upali dovolj odpreti čustveno, da bi bila lahko jaz 100% vanje in to je blo vse skup nesporazum.

In tako kot praviš, Siaj, tisti strah pred zavrženostjo, daš pomemben del sebe, telo, pa bi bil morda zapuščen in zato pa tudi odmik.
Srečo imajo vse ženske, ker so se znale boriti za svoje moške. Jaz se nisem upala, tako kot si rekla, ker si nisem dovolila razširiti meja svoje SVOBODE. Malo je pa tudi vzgoja,  nekako moške doživljam kot povsem drugačne od mene, močnejše, bolj brezčutne in čustveno sem bla izjemno previdna vedno, pri nas doma je bil patriarhat.
Tole mi ne gre, erotične revije, pa fantazije in filmi, nikol ni vplivalo name.
In na koncu lahko pridem do tega, da je krivo mišljenje, trdovratno prepričanje, ki je postalo del mene, da je pač tako in se ne da nič narediti in da tudi ni treba nič narediti. Zaenkrat res ni treba. Saj verjamem, da se um da spremeniti, toda nisem pripravljena, ker je bolje ostajati v navidezni varnosti in ščitenju samega sebe, ker je strah pred čustveno in fizično predajo drugemu človeku dobil živo silo in obvladuje moje telo in bi se zbudil vsakič ob "nevarni" situaciji ter zatrl čute telesa, strla bi ga samo kakšna huda zaljubljenost, ki pa se zaenkrat ne zgodi.
Če pa bi se, bi prav gotovo razmišljala o spremembi svojega življenja, sploh pa ob podpori enako do mene čutečega partnerja, ki ga ne bi blo strah izražat čustva na sto in en način in bi se počutila ob njem maximalno varno in zaželeno.Težko najti, ker moški se sami bojijo biti zavrnjeni in zapuščeni in zato se ne odprejo toliko, če je hkratno punca navidezno hladna- mogoče jim je v začetku to všeč(izziv), kasneje pa prav gotovo ne, zna zablokirat tudi njih.
In veste, kaj je zanimivo? Živim na podeželju, v naši in v sosednji vasi  vsaka četrta hiša  ima kakšnega odraslega 30 do 50 letnega sina ali hčer, ki nikoli ni imel(a) razmerja in so samci. Pa čeprav je malo pravih kmetov, vsi ti ljudje imajo službe v mestu, torej socialne stike z drugimi imajo, samo niso našli pač. Kot da bi bilo neko čudno sevanje
Saj mi je malo nerodno,ker sem toliko razkrila, pa saj me nihče ne pozna. Mogoče pa nisem edina in se je kdo našel v teh postih in smo komu pomagali pogledat vase.
Najslabše je tisto nezavedanje problema, zanikanje. Če kdo hoče naredit modno muho iz tega,  je po mojem s tem samo zanikal, da ima problem. Najbolje ga je seveda ne izpostavit in ga raje zanikati ter ga raje predstaviti kot prednost in se postavljati s tem- kajti zavedanje problema in s tem doživljanje sebe kot osebe z nekim primankljajem,  je precej bolj boleče.
Pred leti sem bila na nekih tečajih masaže in pri tisti voditeljici se je ena frigidna ženska zdravila s pomočjo nekega načina razmišljanja, se ne spomnim,kako se je reklo, stalo je pa 100 tisoč. In to razmišljanje bi  naj rešilo vse težave. No in ta ženska mi je odprto razlagala o svoji hladnosti in kako njej mož trpi ob tem in njeni krivdi itd...Je bila že pri psihologu in bioenergetiku, nič boljše. Delala je pa kot šefica 30 moškim. In meni se je zdelo, da se nekatere občutljive ženske, če so čisto same v družbi samih moških, podzavestno zablokirajo. Ker kljub delovnemu mestu jih vidi kot moška spolna bitja in da bi se zavarovala pred krivdo in mislijo na "greh", se ji je zmožnost spolnih občutkov postopno odvzela. Raje je zatrla sebe kot spolno bitje. Ker to se ji je namreč zgodilo v 2 letih, kar je dobila to delovno mesto. Jaz sem ji takoj rekla, da naj zamenja delo, mogoče je to bil pri njej vzrok, občutek seksualne izpostavljenosti in nelagodje ob tem in posledično  zatrtje prej normalnega libida.

Bom napisala, če bo kakšna sprememba:)

Quote:



nekateri skušajo postavljati določena merila za spolnost, predalčkati. da je normalno tisto, kar večina misli in podobno. Kolko se spomnim, je slovenski  seksolog dr. Ziherl dejal, da je vse normalno, če ima par zelo pogoste spolne odnose ali pa tudi bolj redke , npr. 1x na mesec, na pol leta - ni meril... Skratka to ni nič narobe, če par sicer dobro funkcionira, da se imata rada - povsem nekaj drugega je spolna odtujitev, kar nekateri napačno enačijo z redkostjo spolnih odnosov, ko si en partner ne želi spolnih odnosov z drugim, ker recimo v njuni partnerski zvezi nekaj škripa.

Če par pogosto seksa, to ni merilo za uspešnost zveze ali nek indikator za trdnost njunega partnerskega odnosa - niti ni pokazatelj za neuspešnost zveze, če par bolj poredko seksa. Važno je, da sta "v glavi" usklajena in se dopolnjujeta, se imata rada.....

Te zgodbe o odsotnosti libida so po moje čist normalna kulturna  reakcija na vseprisotno kulturo vladavine libida.

Mi mamo splošne  freudovske predstave o libidu kot energiji, ki nas žene k izpolnitvi potrebe po zapolnitvi praznine, oralno ali genitalno. V bistvu pa libido ni nujno to. Ne samo, da ga lahko sublimiramo, ampak tudi izvorno ni nujno vezan na genitalije oz. spolnost.

Psihoanalitik lacan si  je libido recimo zamislu kot lamelo,  kot nekašno počeno opno/povrhnjico, ki naj bi  nas po rojstvu še vedno imaginarno  prekrivala. Počili/prebili smo jo v obliki ločitvi od posteljice,  sedaj pa nas pokriva   kot neke vrste ameba, ki se skuša skoz  genitalne/oralne odprtine   povezat s to izorno  opno  kot smo bili včasih skozi popkovino. Tko da vsaj po mojem razumevanju  libidarna energija ni nujno nekaj, kaj bi nas nujno vodilo v nikoli zapolnjeno    frojdosko  'filanje' lukenj v spolni ali sublimirani obliki. Libidarna energija po lacanu izhaja iz 'počenosti' opne in je  težnja lamele po zapolnitvi  razpoke skozi genitalne/oralne odprtine le pot, ne pa cilj. Cilj libidarne energije je zapolnt nastalo razpoko v opni, zato  izguba veselja do  spolnosti  ali drugih  oblik sublimacije te energije (skoz delo, umetnost, znanost) po moje ni za enačit z igubo    libidarne energije sploh in jo  zato razglasit za simptom nekega nenormalnega/bolezenskega stanja.  

Preden si lastno spolno prakso   začnemo razlagat kot simptom neke  bolezni bilo bi se blo po moje dobr vprašat,  ali ni  frojdovska teorija libida mogoče tud  sama enak simptom neke bolezni.