O notranjem miru lahko govorimo šele po tistem, ko je zagotovljen tudi zunanji mir.
Pri slednjem pa se skorajda ne moremo pretvarjati, da nima nič opraviti s tistim, ki vdira.

sinjeoka wrote on 20.10.2004 at 10:28:21:


Menim, da nikjer nisem šla off topic.

Kapitulacija nekoga še ne pomeni, da mu je dokazano, da se moti. Pomeni bolj, da mu postaja nesmiselno podajat svoje stališče nekomu, ki ga je nesposoben sprejet.

Quote:


dajmo iz te debate narest en povzetek - česa nekateri nismo sposobni sprejet  ???

vida wrote on 20.10.2004 at 10:52:30:



Po moje tega, da se v principu ni mogoče pred ničemer zaščitit,in da je zato  sprejemnje edin možen način obrambe.

sinjeoka wrote on 20.10.2004 at 10:32:40:


Aja, še tole sem zgrešu, sem pol najdu med izjavami leta.

Kako boš pa agregresorju 'vcepu' idejo sprejemanja, če je sam ni izkusu? Z agresijo in zavračanjem?  Sprejamanja agresivca  lahko uči le tist, ki ma sam izkušnjo sprejetja. Ta izkušnja sprejetja je edina  osnova, na kateri se lahko sam učiš sprejemanja, ki se drugemu kaže kot njegova  izkušnja sprejetja. Jebeno, ampak, drgač se po moje  začaranga kroga nesprejetja in nesprejemanja  ne da prekinit.    

Quote:



Vsi imamo res tud enako pravico do tega, samo sprejeti in da sprejemamo druge. Ta pravica je brezpogojna in iz te nulte točke kot živa bitja vendarle izhajamo že s samim aktom  spočetja in v večini družb tud rojstva.   Kakor hitro pa si dovolmo  družbeno intervencijo v presojenje spsobonosti  sprejemanja otroka s strani strašev,  pol bi moral bit do konca dosledni in pol bi moral dopustit  vmešavanje družbe tja do dovoljevanja/preprečevanje ne samo rojstva ampak celo spočetja in še nazaj do izbire partnerja. To se je zgodvinsko že izkazalo kot družbeno dezintegrativno in človeško  degenerativno početje, zato smo si pač prisiljeni iznajt družbeno  manj rereresivne oblike medsebojnega sožitja.

Za otroke, ki so ob rojstvu prikrajšani za občutek sprejetja od lastnih staršev iz takih ali drugačnih razlogov in ki zarad tega razvijejo specifične načine obnašanja, smo odgovorni vsi, ker z represijo kot družba pač nismo onemgočl njihovega spočetja oz. rojstva. Zato nam ne preostane nč drugega, kot da se jih naučimo sprejet, saj so naši, saj so cena, ki smo jo palčali za svojo lastno svobodo izbire,  ne pa da jih z repsresijo pošiljamo na institucionalno prevzgojo, da nas s svojim obnašanjem ne bi motili in ogrožali. V tem smsilu niso nobeden nebodigatreba, pred katerim bi se ga blo treba varovat, ampak priložnost, da se izkstveno soočimo posledicicami svoje lastne svobode, da mamo lahko lahko lastne  otroke brezpojno s komer koli si želimo   brez kakršnekoli družbene represije. Družbeno represijo v imenu osebene zaščite in zaščite njihovih otrok  bi  nad njimi bi itak zganjali predvsem tisti, ki se sami ne počutjo svobodne v izbiri/načrtovanju svojih partnerjev oz. svojih lastnih otrok.                  

Miha, zdravo razmišljaš po moje, samo alkohol na en pseben način vendarle zaznamuje večino otrok v teh družinah. Nekateri otroc ga sprejmejo kot konkurenco, pred katero so čist nemočni in regairajo s strahom in  ponižnižnostjo in se v kombinaciji s krivdo  razvijejo v žrtve, drugi reagirajo z uporom, ki jih  v pozavi z agresijo lahko nardi za   tirane. Za to so potrebni nekateri dodatni pogoji, eden je tud ta, da jih kot družba stigmatiziramo  in da jih ne sprejmemo kot priložnost, da se preko njih sočamo z  odgornostjo za lastno  svobodo izbire kot sem napisov v prejšnjem postu.      

titud wrote on 20.10.2004 at 10:58:16:


a se ti ne zdi, da si že zgrešu smisel topika? ker tuki se ne pogovarjamo o načinu zdravljenja alkoholizma, ampak odvezmu otrok iz alkoholičnih družin, v dobro otrok


tudi to z američani je res ... pa veš zakaj?  zato, ker sprejemanje družbenih anomalij ni zapovedan način življenja ... oni so se recimo prvi spopadli z alkoholizmom ... in če njih ne bi bilo ... mi danes ne bi mogli tako vehementno trditi, da se "prohibicija ne splača"