siaj
|
Kakor razumem je tale debata pripeljala do nekega konsenza, v smislu, da beseda lahko tudi ubija. Ja, seveda lahko, neposredno ali posredno in to tako, da se besede nalagajo ena na drugo, skozi čas, skozi zgodovino in v tem smislu smo pripadniki določene družbe soodgovorni, tako v celoti, za te besede in tudi če molčimo (in morda še posebej zaradi tega). Tako se mi vsili delovna teza, da tudi molk lahko ubija in zdi se mi, da v tej družbi vse bolj in bolj. Kot da se življenje odvija v smeri vsesplošne (družbene) depresivnosti. Odtujenosti in razosebljenosti in predvsem naveličanosti. Neko polje idej, idealov, za katerega smo menili, da smo ga že zdavnaj prežvečili in presegli (in da pravzaprav ni potrebno več) vstaja iz groba in se nam reži in piha v nas tisto smrdljivo zagrobno sapo. Puh! Cena neobdelovanja tega polja (ali če želite: molka), je visoka.
Pred nami vstaja vsemogočna beseda, ki ne glede na to ali je ali pa je ni, potisne čez rob prepada in umori. In postavlja se vprašanje: kaj storiti ali ne storiti. Kje poiskati kriterije za to ali ono. Ali ta proces lahko nadzorujemo? Ja, tako seveda, kar pri sebi najprej. Katera instanca mojega jaza mi dovoljuje spregovoriti ali molčati. Kje se nahaja tista moja modrost? Enkrat molčimo, ker smo modri, drugikrat, zaradi istega razloga, kaj pripomnimo. Saj se tako ali tako dogaja vse brez nas ali z nami. Se dogaja. Naj se.
Takole mi danes modrost narekuje: s tole modrostjo ne bomo nikamor prišli. Povrni se k osladnim idealom in vprašaj svoje srce. Če srce dopušča revolucijo, naj bo revolucija! Srčna revolucija. Takšna, v kateri bomo sodelovali naturščki srca in bomo rekli (ne bomo molčali): glej, moje besede res niso najbolj modre in najbolj izbrane, so pa moja pulzija in tu zate zato, da ti veš, da sem tukaj jaz, ki nisem le tvoj lastni odmev. Upam, da to spoznaš in se vendarle enkrat zaveš, da nisi sam.
Tako nekako, pulzija medmrežja. V tem medmrežju resda besede zaživijo svoje lastno življenje. (Oh, ti neukrotljivi otroci!) Postanejo same svoje, tako čez vse se razpihnejo, da navsezadnje počijo in razgalijo svojo puhlo resnico: nič. Ampak pulzija ostaja, živi in žre besede zaradi svojega obstoja.
In če se že moram odločiti med nič in nekaj, se odločam za to slednje. Ta moja odločitev, prenesena v medmrežje, pa seveda nič ne prinese in nič ne reši, še najmanj pa kakšnega življenja. Jah, in prepričana sem, da ga tudi ne pogubi.
Po glavi se mi valja namreč tole vprašanje: ali je forumsko (internetno čvekalno) okolje lahko substitut za družinsko, prijateljsko, oziroma za okolje "v živo". Konkurence je veliko: od radia, televizije, dnevnega časopisja do mobilcev. (Medij, posrednik, ki nekaj prinese, še več pa odnese.)
Pač, na žalost, je lahko. Še posebej, če si predstavljamo osebo, ki ima družinsko ipd. okolje porušeno (in morda ga ima ravno zaradi tega! pa ne samo zato ker bi bil on/ona "žrtev" medijev, ampak zato, ker so tudi drugi) in to okolje "ne funkcionira".
Zdi se mi, da je v primeru samomora mlade mamice, forumsko okolje poskušalo (naivno? nepremišljeno? neodgovorno? nestrokovno?) s svojo pulzijo, ki jo je v tistem času premoglo, nadomestiti to okolje "v živo". Vendar je ta vloga "spodletela" -- mišljeno je bilo dobro, resda naivno (naturščik), ampak se tokrat ni obneslo.
Zakaj? Prvič, ker je medijsko okolje virtualno. Drugič, ker se družinkega okolja ne da tako zlahka nadomestiti, še posebej ko je na delu vprašanje poporodne depresije ipd. Urgirati je potrebno takoj in kar se odvija kasneje, je lahko že prepozno.
Komu se lahko pripiše teža odgovornosti ali bolje: soodgovornosti? Družinsko, prijateljsko okolje sestavljajo tudi posamezniki s takšnimi ali drugačnimi lastnostmi, slabosti in napakami. Znanjem in neznanjem. Vednostjo in nevednostjo. Modrostjo in neumnostjo. Spoznanje pogosto pride za nazaj, ko je že vse prepozno.
Po mojem mnenju teža odgovornosti "pade" na družbo v celoti. Konec koncev na institucije, ki jih tudi tvorimo ljudje. Družina, šola zdravstveni sistem (v tem primeru), socialno varstvo (sic! celo naziv varstvo, pa: ali to je?). Zdravstvo: porodnišnica. Tu si, hitro opravi (rodi), potem pa čim prej odidi, rabimo postelje. Dejstvo je, da je poporodna depresija zelo pogost pojav, vendar pa v praksi osebje v porodnišnicah temu ne posveča pozornosti. Ženska naj se izvleče iz tega, kakor ve in zna. Tu bi moral biti, po mojem prepričanju, storjen prvi korak STROKOVNE pomoči. Kasneje je ženska in njeno najožje okolje prepuščeno diletantsvu, vsak lahko pomaga (ali ne) kakor ve in zna in zmore. Družinsko okolje se rado slepi. Sorodstvo prihaja na ogled dojenčka: buci buc. Ne marajo problemov. Pričakuje se, da mama polno prevzame svojo vzvišeno veliko nalogo in vlogo, pa prosim, brez jamranja. Vsi smo dali to skoz in zdaj si na vrsti ti (he he). Pa vsi raje verjamejo, da je poporodna depresija "normalni" pojav, ki mine. Manj radi verjamejo dejstvu, da poporodna depresija stane življenja, oziroma v malo boljšem primeru, psihičnega zdravja mamice (marsikatera ni sposobna skrbeti za svojega otroka). Seveda pa je res tudi to, da se večina žensk zliže.
O samomoru pa tole, kar je povedal Lacan v nekem intervjuju. Tam pravi, da je že večkrat videl, kako je upanje - to čemur pravimo svetlejši jutri - prignalo ljudi do samomora. In pravi: "Zakaj pa ne? Samomor je edino dejanje, ki lahko uspe brez spodletelosti. Če o tem nihče ničesar ne ve, izhaja to iz vnaprejšnje odločitve, da noče o tem nihče nič vedeti."
No tako, spregovorila sem.
|