Quote:



Quote:


O.k, punce, po moje sploh ni nujno, da bi druga drugo priznvalali. Oatnata  vsaka v svojem svetu, saj v bistvu nimat nč drugega skupnega kot besede, skoz katere se (ne) priznavata. Forumsko okolje  k sreči omogoči komunikacijo tud skoz nepriznavanje, skoz  enostransko priznavanaje ali clo vsestransko priznavanje in to je tisto, kar realni fizični prosotor po moje ne omogoča tko zlahka. V tem smilsu je forumsko polje dober simulator za vzpostvljanje komunikacije z lastnimi vsebinami, ki jih ne sprejemamo oziroma zamolčujemo, ne da bi jih imel sploh vnaprješen namen imel sprejemat, popravljat, nanje vpllivat.. ker če bi tak vnaprejšen namen imeli, bi se nam ne pustile izrazit.

Pa naj še kdo reče, da je na tem forumu dolgčas...

Quote:


Tle namera pomagat, namera ljubezni, prejemanja ... ta namera se nikol ne zatakne zarad nesprejemanja /zvaračnaja  drugega ampak zmerom  zarad  tega, ker namera zgubi popoporo v nas samih. Ne moreš ti v drugmu sprejet tistga, kar sam v sebi tajiš, in ta drugi ti bo to dal to najbolj jasno vedet. Tud  tem smsilu je dobrota sirota, ker nč te ne razgali  bolj kot dober namen.   Kako izstopit? Ne rabiš izstopit. Namen dobrga namen je dosežen, zdej lahko greš naprej.

Devi wrote on 12.10.2004 at 11:22:06:


Kako zelo zelo se motiš.
Krepi mojo moč, ko me uči, da ne rabim vedno in povsod pustiti folku, da me povozi. In s tem, ko se učim postavljati zase, se lahko tudi bolj spoštujem.

sinjeoka wrote on 12.10.2004 at 10:57:58:


Kdor jamra oz pestuje svoj ubogi jaz točno ve, kaj mu lahko pomaga. Mu pozorno prisluhneš, mu daš tisto če mu moreš al pa mu ne daš tistga, če mu ne moreš. Tud če je to samo tolažba, ker morda je samo talžba tisto, kar mu fali.  V bistvu ti tak človk ne povzroča kašnih posebnih problemov. Bolj jebena je situacija, ko te vleče človeku pomagat pri nečem,  kar niti on ne ti  ne vesta, v čem je problem. Ko si v bistvu šle vzajemno ustvarjata  probelm, ki ga  zato lahko le v z vzajemno pomočjo razrešta. Bi problem,  zarad katerga sta oba  potrebna pomoči drug drugega,  ne bi pojavu,   če se ne bi zpletla v odnos, ampak a bi problem res zginu, če si nehata pomagat,  ker če je imel nastavke v vsakmu, da se je pojavu,  a se ni samo nazaj potuhnu, ko sta si odtegnila pomoč?  

Nekaj ne razumem /no ja, tega ni nekaj, tega je kar nekaj/.
Če sem v to, kar trdim, prepričan...zakaj mi je pomembno, da mi kdorkoli pritrdi, sploh če je ta kdorkoli neznanec. Zakaj sem užaljen, prizadet, jezen, če ima ta kdorkoli svoje mnenje, svoj pogled na to, kar trdim. Zakaj bi mu sploh dokazoval, da se moti in da imam jaz prav. In če nisem prepričan, da imam prav in presodim, da ima ta kdorkoli prav, zakaj mu ne dam prav, zakaj še naprej tiščim svoje. In, končno, če sem prepričan, da imam prav, zakaj ne morem sprejeti, da je prav tega kogarkoli...njegov problem, ne moj. In če mu že ponujam svoj prav, pa se z njim ne strinja, ga noče sprejeti za svoj prav, je spet...njegov problem. In če me prosi za moj prav, pa mu ga dam, pa ga noče sprejeti, je spet...njegov problem.

en bk

en_bk wrote on 12.10.2004 at 12:30:20:


En bk, imaš popolnoma prav.  

Mislim pa, da je pri tej zadevi šlo za nekaj drugega. Da je prav, da svoje besede ob določenih priložnostih ali v določnih situacijah pazljivo izbiramo, saj z njimi lahko po nepotrebnem naredimo več škode kot koristi. Včasih je bolj, kot povedati svoje mnenje, potrebno le prisluhniti, podpirati, tolažiti.

titud wrote on 12.10.2004 at 12:33:59:


Men se dozdeva, da je bolj ubogi jaz tisti, ki ne dojame, da ni celovit (celovit že nekje v sebi), vendar nikakor samozadosten. Ubogi jaz se mi tudi zdi tisti, ki se tolaži, da ker je rešil nekatere probleme sam, da se bo na tak aroganten način lahko tudi še v nadalje obnašal (v stilu - tvoj problem, ne moj). Ne, ne, ne in ne - to enostavno ni več aktualno, je preživeto, ker je potrebno prepoznati, se zavedeti, da smo se že zdavnaj prepoznali in več celovitost ne obstaja v takšni obliki kot je nekoč, ko smo "imeli čas", ampak samo preko drugega.
Nikoli ne bi preživeli brez ljubezni drugih!