nadljevanje.
včeraj sva bila zvečer skupaj. do večera je delal, pa sem ga šla iskat v službo in peljala domov. spotjo sva odšla na drink. je hecna tale naelektrenost med nama.
nekdo bi rekel, da sva prijatelja in da se dobro razumeva. nekdo bi rekel, da sva en drugemu simpatična. jaz pa ne vem, ker sta najini energiji vedno močneje povezani. dopolnjujeta se. kar on reče, potrdim in obratrno. potem se en drugemu smejiva in v neskončnost se lahko pogovarjava. najin dialog je v biti vezan na vse življenjske kolobocije, ko postane osebn, me zaboli v trebuhu. zdej ne vem, ali imam srce v trebuhu al kaj?
vedno ga gledam v njegove dolge prste in ima me nepopisna želja, da bi se ga dotaknila. pa se ga nisem, ker me potem še bolj boli v trebuhu. bo res to zaljubljenost, ki je slepa? včasih me popade neizmerno hrepenje, da bi ga poljublia na lica. tudi ko nisva skupaj, premišljujem o njem. kaj naj? zajebana scena.
ko sva se poslovila, sva se smejala. en drugemu dajeva energijo in moč preživeti še eno noč. ko nisva skupaj.
če ga pokličem na telefon se mu glas kar terese. škoda, da ne morem slišat sebe, ker vem , da se trese tudi meni. včasih se tresem kar cela.
angel, ah angelk, kam si zabredel.
u štrene.
lp
Angel 8)