ja tko. ljudje mislimo. neizbežno je dejstvo, da bi nas en in isti partner privlačil tako močno, da ne bi vsaj kdaj v mislih pomislili na koga drugega. in to je to.

misel je telo postalo.
spolno privlačimo se lahko,
pa vendar s tem ne varamo.

prava ljubezen je z dušo prikovana na ljubljenega.
prikovano pa ni telo,
zato varamo.-
in TO je TO.

Partnerstvo potegne s sabo tudi neko merico egoizma. Da hočemo osebo imeti samo za sebe. Da si želimo, da bi bili za partnerja sami in edini.
Torej, če partner pogleda drugo, drugo kot spolni objekt ali več kot samo dobro sosedo, prijateljico, se vedno pojavi bojazen (če imaš partnerja rad, seveda), da bo partnerstvo šlo v tri krasne.

Ali je to že varanje? Odvisno, kako pojmuješ varanje. Ali je varanje takrat, ko se fizično dva dotakneta (in je vmes pripeta še spolna privlačnost), ali je varanje šele akt sam, ali pa je varanje že razmišljanje o varanju samem.
Jaz se tukaj naslanjam na občutke. Torej, ne samo da razmišljamo o nekem varanju, ampak da si to želimo, da si predstavljamo, kako naj bi to potekalo... in so v nas neki občutki, napetost, pričakovanje.

Ali fant že s pogledom na drugo vara svojo partnerko. Jaz bi rekla da ne, dokler niso zraven tudi želje in občutki.

spark wrote on 03.12.2004 at 21:36:57:


Ne moremo biti vedno in 100% zadovoljni s svojim partenrstvom. Torej se v vsakem odnosu zgodi, da "varamo" svojega partnerja, potemtakem.  ???

spark wrote on 04.12.2004 at 13:38:14:


to ni varanje, to je kriminal. kadar dva dolgo vztrajata v taki zvezi, se lahko totalno blokirata in kar se morta prašat je, zakaj vztrajata in predvsem česa se bojita... (no ja, nekateri razlogi so menda opravičljivi)

seveda... varanje je po mojem mnenju celo vsaka oblika neResničnosti, kadar se kažeš za drugačnega kot v resnici si, kadar ne izražaš Sebe...to je pa spet kriminal  

Hmmm...jst pa o tej stvari razmišljam takole...Po moje je spolna privlačnost nekaj,za kar se ne odločiš zavestno,ampak je nezavedna.Ponavadi nas pri nekom privlači nekaj iz našega otroštva(al kar nismo imeli al pa glih tisto) in zaradi teh stvari se tut zaljubimo...Pred nekaj časa se je zgodilo,da me je ful začel privlačit en kolega od Marijana.Jst sem to najprej povedala Marijanu,ki mu valda ni blo vseen,je pa zelo cenil to,da sem mu povedala.In sva se kr velik pogovarjala o tem in jst sem začela tuhtat,zakaj je to tako.Potem sem se pogovarjala še z prijateljico,ki študira psihologijo in sva pršle do zaključka,da so nam določeni ljudje privlačni,samo če se bomo pa odločli za varanje,je pa to samo naša odločitev.Je pa tut razlika al ti misliš na drugega skozi vso zvezo in tega partner ne ve,al ti pomisliš na drugega kdaj pa kdaj(kar se meni zdi čist normalno glih zaradi tega ker je za moje pojme spolna privlačnost nekaj,kar ne moreš izbirat),itd. No in potem sem ugotovila,da me pač ta njegov kolega privlači zato,ker je nasmejan,sproščen in ima močno izraženega Svobodnega otroka,čisto nasprotje mojega očeta(ravno zato me je tako zelo privlekel tudi Marijan).In ko sem se odločla,da bom o tej privlačnost povedala temu kolegu in ko sva se pogovorila(v bistvu je bil bolj monolog),je privlačnost minila.Pomagal pa mi je pri tem tut Marijan,ki iz tega ni delal neke prevelike scene in mi s tem dajal prevelikega občutka krivde(ker je čutil valda,da mi lahko zaupa,drugač mu tut ne bi povedala).
Sva se pa zmenla tut to,da če nama bo kdo kdaj všeč,da bova to privlačnost preusmerila v najino zvezo in jo s tem še obogatila in naredila strastnejšo.
Tko da...to zame ni glih neko črno-bela tema,ampak nekje vmes. Sicer pa je tut tako,da nekateri ljudje živijo v zvezah,v katerih imata oba tut druge partnerje in če se oba zmenta,da je to ok,pol to pač ni varanje,al? In še marsikaj drugega,kar za nek par ni normalno(ker se al ne strinjata oba al pa sam eden od njiju)je za drug par pa čist ok in mislim,da je to tako tut pri tej temi.Če se oba zmenta,da je misel na drugega varanje,potem to tut je,če pa ne pa pač ne...sam zment se je potrebno. In vse je odvisno od posameznika. In vsak ma po svoje in zase prav.My opinion.

spark wrote on 05.12.2004 at 20:54:29:


jap sparkica, exactly. or should i say *doh*

picola wrote on 07.12.2004 at 07:10:02:

O posameznikovi sreči v veliki meri odločajo tudi kulturne norme v okolju v katerem živi. Če mu vsi nenehno dopovedujejo, da imeti več žena "no good" in začne v to verjeti tudi sam, potem se v poligamnih zvezah verjetno res ne bo počutil najbolje.

Če pa okolje to dopušča, kot naprimer v islamskih državah, se lahko en poligamni sultan s svojimi stotimi ženami počuti prav srečnega in notranje izpolnjenega.   8)