Svet pogovorov - Print Page

Svet pogovorov
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl General >> Svetovalnica >> Stigma duš. bolnih in etika? http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1091791268 Message started by apostat on 06.08.2004 at 13:21:08

Title: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by apostat on 06.08.2004 at 13:21:08

Tukaj gori večkrat zasledim, da vsako stvar, če kdo toži za takšno ali podobno stisko, da si vse napačno razlagate - vse skup začinite z religioznim pridihom, da se mu nekaj "božanskega" dogaja, kar je dejansko psihoza ali kako podobno duševno stanje, všetvši halucinacije in podobno.

Hočem razjasniti, da to ni neko božje psoredovanje, da e človeku odpreji "izvenčutne" zaznave, ampak funkcioniranje možganov, ker dejasnko vidimo in slišimo z njimi, čeprab smo gluhi. Zakaj je do tega prišlo imaš več razlaga, od biološko- genetskih dejavnikov, okoljsko-vzgojnih....

Vprašajmo se, brez da "vtikujemo" Boga zraven, zakaj človek zapade v nevrozo, psihozo itd.? Čemu je tako?

Odgovor je preprost - to je posameznikov sestop v bolezen, ker je njegova edina še znosna življenjska okoliščina, brez katere ne more preživeti, gre za neke vrste obrambni mehanizem, da se dokončno ne zruši tudi na biološki ravni, da mu npr. zaradi stresa ne odpove srce, si ustvarijo človeški možgani trajen ali začasen "umeten" svet, ki pomeni temu človeku zadnje pribižališče, azil, v katerega se lahko zateče in zapre ored "zunanjimi sovražniki". Nkedo se v psihozo "zateče", kajti razsežje psihoze je zanj edina še znosna možnost preživetja. S pomočjo medikamentov se lahko vsakih nekaj mesecev "dvigne" v tragični svet svoje resničnosti.

Sprašujem se, ali je pacienta z vsemi terapevtskimi sredstvi "vračati" v njegovo kruto resničnost etično dopustljivo? Ker to pomeni nekoga nazaj "privleči" v resničnost, v svet trpljenja, kjer le vegetira? Nismo s tem obudli le njegovo telo, duh pa še naprej ostaja mrtev? Kreirali in poustvarli smo "zombija" ali človeka priklopljenega na aparature - živega mrtveca; saj imamo pred sabo človeka, ki je biološko živ, osebnostno in socialno pa mrtev...

???

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by titud on 06.08.2004 at 14:05:58

Na kratko po jungovsko: vsaka duševna 'bolezen' (bolezen v medicinskem smislu kot motnja, ki povzroči disfuncionalnost) se na duševnem področju izrazi kot izuba stika jaza s sebstvom. Ta izguba je lahko aktuna al pa kronična/trajna, v obeh primerih pa gre ali za obliko odtujenosti/zanikanja jaza, ki klone pred nezavednim ali pa za obliko zmotnega poistovečanja jaza s sebstvom, za inflacijo jaza, ki se ma za 'boga'. Znotraj teh dveh skrajnosti je v bistvu vse 'normalno', je o duševni motnji morda mogoče govort le, če gre za kulturno ali osebnostno 'zaciklanost' v katero od faz neprestanega cikličnega mnejavanja odtujenosti in inflacije jaza v odnosu do sebstva/nezavednega/božjega, ki se 'spiralno' odvija v obliki osebnostne rasti proti nikoli dokončani induviduaciji.

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Anksiozni on 06.08.2004 at 14:10:01

apostat wrote on 06.08.2004 at 13:21:08:

S tem se strinjam, nekateri mislijo da se jim je odprlo neko tretje oko - to je beg pred resnico, tak človek ima preprosto rečeno duševne motnje in duševne motnje niso nobeno božje darilo...

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by gape on 06.08.2004 at 15:40:48

wrote on 06.08.2004 at 14:10:01:

S tem se strinjam, nekateri mislijo da se jim je odprlo neko tretje oko - to je beg pred resnico, tak človek ima preprosto rečeno duševne motnje in duševne motnje niso nobeno božje darilo...

jest se pa s tem ne strinjam
in dokler bo tvoja resnica taka kot je trenutno lahko mirno pozabiš na mir ...

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Anksiozni on 06.08.2004 at 16:17:42

gape wrote on 06.08.2004 at 15:40:48:

jest se pa s tem ne strinjam
in dokler bo tvoja resnica taka kot je trenutno lahko mirno pozabiš na mir ...

Se opravičujem ampak meni so take težave bolj v breme kot pa darilo. "Tretje oko" je pa za tiste ki verjamejo v škrate...

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by 2227 on 06.08.2004 at 16:25:57

Res?

Torej zate jasnovidnost ne obstaja?, intuicija?, čakre?, energija? ??
Si bolj tak tip, česar ne moreš primit v roko, stehtat in izmerit, to zate ne obstaja?
Vse ob svojem času..

Izkušnja spremeni človeka
;)

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Anksiozni on 06.08.2004 at 18:18:29

japka wrote on 06.08.2004 at 16:25:57:

Jasnovidnost - to si verjetno že dostikrat slišal, povej mi številke od lota, ki bo v nedeljo 8.8.2004 pa bom verjel
Imel sem prijatelja, ki je v marsikaj verjel, celo v tiste banalne "ko gre črna mačka čez cesto...", na koncu je celo verjel, da je od boga poslan, veš kje je danes...v psihobolnici.
Verjamem pa v posmrtno življenje, ker sem bil dostikrat v stanju, ko se zavedam svoje brezkončnosti in večnosti. Verjamem v tisto, kar lahko vidim, stehtam, izmerim in občutim

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by 2227 on 06.08.2004 at 18:40:44

To z lotom, žal, ne bo šlo ;D
Štejem pa sem npr. to, da mi ženska s katero se prvič srečama, pove vse o meni, od rojstva pa do dne najinega pogovora, in to malenkosti in stvari ki sem jih vedel samo jaz, ožji družinski člani ipd., in potem mi še pove kakšno stvar za naprej. In to vse pravilno. Nisem tehtal. Sem doživel.
Reiki je itak dejstvo. Tudi na daljavo. Nisem tehtal niti meril. Doživel sem.
Energetske točke, energija. Doživel, občutil. Nisem tehtal.
Radiestezija in vse mogoče stvari v zvezi z njo. Nisem meril ne tehtal. Doživel sem.
I ima još...

Očitno si res oseba ki rabi nekaj trdno v rokah. Dokaze. Brez njih ne vrjameš, brez njih "stvar" zate ne obstaja.
Manjka ti izkustvo, doživetje v zvezi s temi rečmi. Kaj boš pa po tem?, teh stvari vendar ne gre tehtat, a doživetje je? Treba bo obrnit ploščo, razširit obzorje, sprejeti do zdaj nesprejemljivo, stopit ven iz kroga varne rutinice ..
Vse ob svojem času..

Izkustvo..

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Anksiozni on 06.08.2004 at 19:01:59

japka wrote on 06.08.2004 at 18:40:44:

Očitno si res oseba ki rabi nekaj trdno v rokah. Dokaze. Brez njih ne vrjameš, brez njih "stvar" zate ne obstaja.
Manjka ti izkustvo, doživetje v zvezi s temi rečmi. Kaj boš pa po tem?, teh stvari vendar ne gre tehtat, a doživetje je?
Vse ob svojem času..

Izkustvo..

Pač vsak ima svoja verovanja.

"Kill The Poor" - a poslušaš Dead Kennedyse, tudi jaz sem jih v starih punk cajtih... :)

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by 2227 on 06.08.2004 at 19:13:23

Ni več stvar verovanja - ko/če doživiš. Potem kaj? ..sprejmeš. ;)

DK, ja.. malo si krajšam delovne ure.. Drugače pa svega i svašta.. rock, ragge, ska, dub, kak štrom tud včasih. I tako dalje... Odvisno od dneva ...

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Kr_eden on 06.08.2004 at 19:50:14

wrote on 06.08.2004 at 18:18:29:

Nekaj je navadno verovanje v nekaj, kar si doživel ali izkusil ali kar lahko sam vidiš in dojameš.
Nekaj čisto drugega pa je, če si že na fanatični stopnji vraževernosti.
Imam občutek, da tvoj prijatelj ni veroval, je bil bolj na vraževernem špilu ;)

In kako lahko verjameš v nekaj, recimo posmrtno življenje, če pa ne moreš tega videt, stehtat, izmerit in občutit ?

Mislim ::)

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Kr_eden on 06.08.2004 at 19:53:00

Quote:

Vprašajmo se, brez da "vtikujemo" Boga zraven, zakaj človek zapade v nevrozo, psihozo itd.? Čemu je tako?

Pojdi do psihiatra, če pa ti že ta ne more pomagati, pa pojdi do župnika, pa ga vprašaj, zakaj se ti to dogaja ;)

Tebi se pa res veliko dogaja, menda nikoli nisi sam ;D

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Sn0wBall on 06.08.2004 at 19:55:36

To ne spada sem, sam vseeno...
Mal bom grob, sam tud vseeno, ker vidim da drugače ne gre..

Exo, ne težit, če nekdo sprašuje o duševnih boleznih v povezavi z duhovnostjo, ne se vtikat zdraven. Drži se za jajca in samo glej. OK?

Ne moreš posrat cele teme s tvojimi posti, če to ni tvoje področje, razumeš?

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by exodus on 06.08.2004 at 19:58:58

wrote on 06.08.2004 at 19:50:14:

Zasvojen z vero oziroma religijo ni pogoj, da si potem fanatik, katerega fanatizem se izraža navzen. Odvisno za kakšno religijo gre, pri kristjanih in muslimanih se odraža fundamentalizem predvsem vsesplošni netolarantnosti in militarizmu do drugačemislečih fundadmentalizem je viden nazven

new-age oblike, budizem, hinduizem in podobno - pa te razžre navznoter, da se ti skisajo možgani, -

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by 2227 on 06.08.2004 at 20:01:15

strokovna razlaga exo, res strokovna

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Kr_eden on 06.08.2004 at 20:10:08

exodus wrote on 06.08.2004 at 19:58:58:

Mislim Exo, da je že čas, da greš malo odspat, saj vem, da si utrujen od celodnevnega garanja, trpljenja, mučenja, psihičnih posilstev in še kaj bi se našlo.
Ali pa si že na robu norosti, nekaj je, po vsej verjetnosti boš kmalu delal družbo kakšnemu mrčesu v kakšni zaprti ustanovi ;)

Mislim, da ti s to izjavo dokazuješ, da že imaš skisane možgane, sam bolj tako, katoliško skisane.

Tebi je še fajn, nikoli nisi sam ;D

A veš ono : BLAGOR ONOME KO RANO POLUDI, BAR MU ŽIVOT PROĐE U VESELJU

Ajd, drž si ga ;D

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Anksiozni on 06.08.2004 at 20:58:14

wrote on 06.08.2004 at 19:50:14:

In kako lahko verjameš v nekaj, recimo posmrtno življenje, če pa ne moreš tega videt, stehtat, izmerit in občutit ?

Ja, občutit

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Kr_eden on 06.08.2004 at 21:44:18

wrote on 06.08.2004 at 20:58:14:

Ja, občutit

Pa recimo veš, da so občutki varljivi.
Ti občutiš recimo tako stanje, da verjameš v posmrtno življenje, dobro, ti verjamem, ampak, še vedno ne moreš tega dokazat s tehtanjem, merjenjem, tipanjem, vohanjem, videnjem..........?
Ali lahko dokažeš komu ?
In, ali lahko dokažeš sebi, da je to to, kar ti misliš da je ?
Kaj pa, če te to občutenje presneto vara ?

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by gape on 06.08.2004 at 22:02:08

*Vprašajmo se, brez da "vtikujemo" Boga zraven*
exo ... obstaja thread, ki ga je odprl ... oldi ... se mi zdi ... najskeptičnejši od vseh ljudi k sm jih zasledu na moji poti ... na temo ... brez bogecov al neki podobnga ... in se dobr spomnem, da mi ni nč dišu un thread ... in že na prvi strani, sm vidu da brez boga pač ne morejo nč napraskat skupi ... in pol smo se še mal pogovarjal.
ne moreš se o človeku spraševat, pa da ne upoštevaš boga. bog je del človeka. zelo pomemben. z arjanom si drzneva trdit da najpomembnejši. da je to v bistvu vse kar je!

evo ... sm naletu na natanko tale text
*sej sm vedu da brez boga ne morte nč skupi naštrikat *
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=vera;action=display;num=1030540304;start=15#21

se opravičujem jest teb anksiozni ... to da se ti odpre tretje oko in da to dojameš kot breme, pomeni da si neizobražen ... neizobražen o življenju ...
odpiranje tretjega očesa je predzadnja stopnja življenja, edin če se ti ne odpre zaradi kakšnega prov posebnega vzroka - brca kakršnekoli vrste že ... če lajfa nimaš v razsulu in se ti tretje oko odpre, lahko veš, da si v življenju doguru kamor redkokateri dogura ...
škrate pa itaq zagledaš šele, ko se ti odpre to tretje oko ...
se reče ... ko škrate vidiš, ti ni treba nč dost verjet, ker veš ... edin če si tolk zavzorčen, da se tega ustrašiš, zakrčiš in čao darilo, čao neki kar bi velika večina med nami, ki vemo vsaj prbližn kako stvari stojijo, z velikim veseljem uporabljalo ... (je pa dejstvo da se ti tretje oko _ne_ odpre, če nisi na to vsaj toliko pripravljen, da obstaja možnost, ki ni zanemarljiva, da preživiš. da lahko še vedno sploh živiš po tem kar vidiš, da lahko sploh še živiš v tem svetu maye - v tem svetu zmote. vidiš kaj delajo, pa veš da ne moreš pomagat. pa veš da lahko. in tud bi. ampak ljudje nočejo)

če to doživiš in tudi doživljaš kot preklestvo, si pač v zmoti ... tvoje dojemanje stvari, ki se ti dogajajo je popolnoma popačeno, lahko bi clo reku napačno, lahko pa tud ... narobe naučeno.

če se ti tretje oko odpre, to sprejmeš. brezpogojno. gledaš kar je tam in sprejemaš. druge ni. v nasprotnem primeru te pogoltne takoj. po par ciklih.
če delaš s tem (kar vidiš) karkoli drugega kot sprejemaš!

se opravičujem ponovno ...

ampak tko jest dojemam reč ...

ne smeš verjet vsega ...

vse morš vsaj mal prevert, če nisi preveru že prej ...

dobr si reku kr_eden
* Kaj pa, če te to občutenje presneto vara ? *

nepopolna čutila, nepopolni občutki ...
napačni ...

al pa tud ne ... kako pa to občutiš anksiozni ... posmrtno življenje ???

tale prov paše sm

gape wrote on 06.08.2004 at 22:06:48:

BOJEVNIK UPORNIK
NAJBOLJŠE KAR ZEMLJA IMA

Samo nekaj upornih prosvetljenih ljudi po svetu ...
in vsi prestoli moči se bodo začeli tresti.

Sodoben človek, je tako obremenjen z zastarelimi tradicijami preteklosti in s skrbmi vsakodnevnega sodobnega življenja, da mora iti skozi globok očiščevalni proces, preden sploh lahko upa, da bo odkril brezmiselno, sproščeno stanje meditacije.

Moje sporočilo ni doktrina, ni filozofija. Moje sporočilo je določena alkemija, znanost preobrazbe, zato samo tisti, ki so pripravljeni umreti takšni, kot so, in se roditi v nekaj tako novega, da si tega prav zdaj niti predstavljati ne morejo...samo nekaj teh pogumnih ljudi bo pripravljeno poslušati, kajti poslušanje bo tvegano.

http://www.gape.org/gapes/osho-bojevnik-upornik.htm

osho je car ...

ps
če res ne vidiš zakaj paše sm ... lahko rečeš ... bom narisu ...

edit
tale text bi znal osvetlit o čem govorim ...
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=general;action=display;num=1004344470;start=29#23

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Anksiozni on 07.08.2004 at 02:45:48

gape wrote on 06.08.2004 at 22:02:08:

al pa tud ne ... kako pa to občutiš anksiozni ... posmrtno življenje ???

To se je zgodilo enkrat, ko sem imel največjo krizo, psihiatri bi temu rekli depersonalizacija in derealizacija. To stanje je težko opisat, uglavnem dobiš občutek, da to več nisi ti, dojemanje okolice se mi je tako spremenilo, da več nisem vedel ali je to realno ali nerealno, tudi občutek za čas se spremeni. Takrat sem se počutil brezkončnega, občutil sem, da je telo samo neko "orodje" s katerim ima duša stik z "materialnim" svetom. Takrat sem imel občutek, da tudi če umrem jaz sem še vedno jaz, umrlo bi samo telo.

Hvalabogu, to stanje je trajalo samo nekaj dni in se ni nikoli več ponovilo...

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Kr_eden on 07.08.2004 at 03:24:37

wrote on 07.08.2004 at 02:45:48:

Khm..... :-[ ah, nič, nič, kar nadaljuj ;D

Interesantno ;)

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by gape on 07.08.2004 at 11:30:48

zahtevna situacija

zelo zakrčena

žalostno dejstvo še vedno ostaja

gape wrote on 06.08.2004 at 15:40:48:

dokler bo tvoja resnica taka kot je trenutno, lahko mirno pozabiš na mir ...

se reče, dokler vsaj ne dopustiš možnosti, da je lahko tud kako drgač, bo pač glih tko kolkr verjameš da je.
poglej kakšna ti je resnica pri deklicah ...
(devet deklic si izenaču z 99 ... to ne gre)
1 deklica je enota, če hočeš dosešt natančnost 99% ... jih treba 100 sprobat in SAMO ena lahko da.
če dve, je reč že 98%.
rajt?
če data 2 od deset, je to 80% neuspešnost ... al kwa je že bla igra ...
se reče ... če si jih 9 sprobu, si šele na 10%.

jest sm mel dost podoben problem z deklicami. sm bil bolj sramežljive sorte in to. sm mel pa srečo da sm bil od zmeri tko nekako čudaško notranje privlačen, da če sm le zmogu zmagat tist strah in se začel ment o čemerkoli da pol ni blo blema in se je več al manj vsaka zalimala.
tko da ni blo s tem blema.
blem je nastal, ko sm si endan zaželel izbirat in ne samo bit izbran.
to se mi je pripetilo šele pri 25-ih, ko sm s prejšnjo punco po sedmih letih prekinu - ona z mano bi lohka rajš reku.
sm zdejšnji punci napisu sms - vsa čast, hvala in slava Mobitelu, k to kar sm tm notr napisu, nebi mogu nikol izrečt u živo.
dons verjetn že ... takrat pa nikakor.

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Rose on 07.08.2004 at 13:15:34

wrote on 06.08.2004 at 16:17:42:

"Tretje oko" je pa za tiste ki verjamejo v škrate...

Ojojjoj. Pol ti ne verjameš tut v pravljice, pa v božička, pa v dedka mraza ? >:( ;)

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Anksiozni on 07.08.2004 at 20:43:55

Mae wrote on 07.08.2004 at 13:15:34:

Ojojjoj. Pol ti ne verjameš tut v pravljice, pa v božička, pa v dedka mraza ? >:( ;)

Ne, verjamem pa v sv. Miklavža :)

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Anksiozni on 07.08.2004 at 21:29:19

Hm gape, OK vidim da si v duhovnosti precej doma. Je veliko izrazov, ki jih ne poznam - počasi se bom kaj naučil.

k stvari:
Če človek živi v nekem odmaknjenem svetu in tam uživa - svaka čast naj uživa, ampak če človek v tem svetu ne uživa ima problem.
Po tvojih postih sodeč, bi človeka naučil uživat ta problem in ne ta problem odstranit. Po eni strani zanimivo - kontra psihiatričnem razmišljanju.
Kako bi ti potem ljudi, ki imajo klaustrofobijo, s tem mislim na tiste ki jim gre klaustrofobija že pošteno na živce - kako bi ti njim pomagal.

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Kr_eden on 07.08.2004 at 21:46:45

wrote on 07.08.2004 at 21:29:19:

No, da se malo oglasim na tale tvoj post.
Poglej, jaz sem recimo imel do nedavnega, če temu lahko tako rečem, pet let nazaj full strah pred zaprtim prostorom.
Resno, to je bilo tako hudo zame, da si še marsikdo ne more predstavljati in tudi vem iz kod je izviral ta strah.
Primer : Da sem slučajno se peljal z dvigalom, to je bilo izjemno redkokdaj, pa bolje, da sem bil sam, če ne sem znal osebo zraven mene poškodovati, sem doživljal tako trpljenje, da to ne moreš opisati.
Da pa se je dvigalo ustavlo, bog ne daj, v trenutku sem vse polomil, kar se je dalo, ven sem hotel, dihati nisem mogel, enostavno, ponorel sem.
Enkrat sem zelo poškodoval svojega priajtelja, zelo poškodoval, pa mi je oprostil, ker je vedel kako in kaj je z menoj v zaprtih prostorih.
Recimo, ko sem zaklenil vrata stanovanja, sem še nekajkrat odšel probat, če se dajo odklenati, potem pa sem ponavadi pustil kar odklenjene.
No, da se ne bom razpisal, strah in trepljenje sta bila neverjetna in ju ni moč opisati z besedami.
In sedaj, sedaj me ni več strah ne dvigal, ne nobenih zaprtih prostorov.
In kako mi je uspelo, no, vzroka temu, še nisem razrešil, ker je še preveč boleč, razrešil sem pa strah pred zaprtim prostorom.
In pomagali so mi nekateri ljudje, pa ne tu iz foruma, pomagala mi je duhovnost in zelo dobri duhovno izobraženi ljudje.
Stanujem pa v 10 nadstropju, pol tako veš, da se vozim z dvigalom in tudi sem že zaostal notri, pa sem lepo počakal, da so me rešili ;)
Tako, da da se, če hočeš in to brez tablet in psihološko, psihiatričnega posiljevanja ;)

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Anksiozni on 07.08.2004 at 22:24:27

wrote on 07.08.2004 at 21:46:45:

Resno, to je bilo tako hudo zame, da si še marsikdo ne more predstavljati in tudi vem iz kod je izviral ta strah.

Tole je pa super, da si rešil ta strah, nekateri s tem živijo celo življenje. 8)
In odkod če ni skrivnost je izviral ta strah...
In kakšna oblika terapije je bila pa uporabljena če tudi to ni skrivnost?
Radoveden pač... :)

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Kr_eden on 08.08.2004 at 05:29:51

wrote on 07.08.2004 at 22:24:27:

Ja, res, to je super kot si napisal, res pa je tudi, da nekateri živijo s tem celo življenje ::)
Za take ljudi je res najbolje, da živijo kar v svojih hišah na kmetiji, tam ni dvigal, pa na vasi še lažje pustiš odklenjena vrata, pa še visoko ni, ker v tistem trenutku, bi lahko kdo tudi iztopil po bližnjici.
No, odkod izvira, o tem raje nebi tukaj gori na temu forumu, je pa v povezavi z zaprtim prostorom in hudim dogodkom, ki s eje zgodil v zaprtem prostoru ;)
No, to, kakšne vse tehnike so bile uporabljene, to je pa preveč za pisarit, se mi pa neda tolko pisat, je pa vse skupaj tako enostavno, da se lahko samo nasmejiš ;)

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by gape on 08.08.2004 at 18:16:31

kaj naj ti rečem ansiozni ... k boš zadost prebral boš vidu kako je to mišljeno ... v principu pa je natanko tko kt si reku ... glih kontra ... se reče ... ne da se boriš z boleznijo ampak jo sprejmeš ... ko jo sprejmeš, jo s tem odpustiš od sebe ...

če me z klavstrofobom matraš ... dobr veš kaj bi mu naredu ... u najmanjšo škatlo bi ga zapru, po tem ko bi ga prpravu ... fizično in psihično ... in pol ga nebi kr tm pustu ... tuki nek no ...

se reče ... jest ne vem kakšen je tvoj psihiatrični problem ... vem samo da je to VEDNO ena od oblik strahu ... že stari kitajci so vedl ... tistga k te je najblj strah ... to počni trikrat na dan!

tehnike za čistit smeti so znane anksiozni ...
open source

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Anksiozni on 08.08.2004 at 19:07:35

gape wrote on 08.08.2004 at 18:16:31:

Bom napisal kaj se mi je učer zgodil, napet pa živčen sem ves čas ampak so tudi določene okoliščine ki to za 100% poslabšajo. Ena izmed takih je višina.
No včeri sem se vozil iz smeri Semič proti Črnomlju. Uglavnem tam je na neki točki zelo lep odprt pogled na dolino, ampak v meni je ta pogled sprožil neke zelo neprijetne reakcije, srce mi poskoči skoraj na 200/min, u prsih je me je zvijal ko svina, pa še glavo sem mislil da mi bo razgnalo. Avto sem komaj obvladal, čeprav sem se moral delati kot mi nič ni, ker sem imel še sopotnika. Sopotnik je verjetno opazil, da zelo globoko diham.
Potem ko sem prišel v dolino je bilo vse kul, vse te neprijetnosti so minile... Ampak v moji glavi se je motalo, spet čez ves ta shit ko se bom vračal domov... :(
No ko sem se vračal domov, sem imel spet iste probleme, vendar v manjši intenziteti kot prej... Po tej poti sem že nekajkrat šel, pa vedno isto. Če bi šel danes spet ali pa jutri zopet bi imel iste probleme...to pa verjetno zato ker se možgani sprožijo reakcije v telesu, ko oko zagleda pred sabo neko dolino globoko doli... :o
Torej kako prelisičiti možgane, da se telo tako nebi odzivalo... ???

Ena kul stran v hrvaščini, ki lepo do podrobnosti opisuje te probleme, pa še slika od škatle v katero bi ti spravil klaustrofoba je na njej :):

[link]
http://www.gay.hr/portal/kategorija.php?kat=28&id=771
[/link]

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by gape on 08.08.2004 at 21:51:00

pejd tm, pejd vn iz avta in tolk časa tm sed (in glej), da ti ne bo več moril ...

taka ... hardkorovska ...

recimo ...

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by 2227 on 10.08.2004 at 18:21:24

Narava rulz... ..help-a.

respect

:)

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Rose on 10.08.2004 at 20:43:03

wrote on 07.08.2004 at 21:29:19:

Po tvojih postih sodeč, bi človeka naučil uživat ta problem in ne ta problem odstranit.

To pa tko kirurško zveni. Problem odstranit. Da bo potem vse clear. No, samo zarad izraza se vtikam. Bolš bi blo popravit, predelat, ozdravit. To pa pride z odmrtjem starega in rojstvom novega. Npr. celice pridejo zdrave, in to so nove celice, stare, problematične so itak odmrle, mislim, da ne moreš starih celic, problematičnih vrnit v neproblematično stanje z odstranitvijo problema. Zato pa je zdravljenje časovno zahtevno, ker čakamo na nove celice. Anyway, če je problem že tu, je že nekaj načel, ga ne moreš odstranit v stilu nič ne vidim, nič ne slišim, lahko samo preventivno. Kot rečeno, anyway ...

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Saddam on 10.08.2004 at 20:59:24

Mae wrote on 10.08.2004 at 20:43:03:

Se strinjam da izraz ni primeren, mi je pač v tistem trenutku padel na pamet. Ja odstranit v tem smislu se ga res ne da, sicer bi ga že sam izrezal... :)

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by psiholog on 10.08.2004 at 21:05:50

THOR wrote on 10.08.2004 at 20:59:24:

Se strinjam da izraz ni primeren, mi je pač v tistem trenutku padel na pamet. Ja odstranit v tem smislu se ga res ne da, sicer bi ga že sam izrezal... :)

Boljši izraz bi bil premagat. Problem ne smemo vzeti kot oviro, katere se poskušamo izogniti, ampak kot izziv, katerega z preidemo.

Title: Re: Stigma duš. bolnih in etika?
Post by Saddam on 10.08.2004 at 21:11:03

wrote on 10.08.2004 at 21:05:50:

Boljši izraz bi bil premagat. Problem ne smemo vzeti kot oviro, katere se poskušamo izogniti, ampak kot izziv, katerega z preidemo.

Saj mogoče imaš prav ampak vseeno, nekaj je vedeti o teh stvareh, nekaj drugega jih je pa doživljati. Sicer pa ljudje kot ljudje se na različne situacije odzivamo različno...