Danes sem prvič videl ta forum in malce berem tematike na prvih straneh... Tematika posilstvo ima že preveliko sporočil, da bi jo lahko bral, je pa zanimiva trditev že na začetku, da se pač največ posilstev zgodi znotraj družine; v kar nekako ne dvomim  .

Bi pa opisal izkušnjo, ki prikaže pogled z druge strani. Kar bom opisal bodo moje besede o meni in zato jim pač (predvsem ženski del foruma) ne bo vrjel, a tudi prav ker je pač, kot že rečenu, tudi tukaj tista druga stran...

No da ne dolgovezim. Sem (za slovenske razmere) dokaj uspešen 33 let star moški. Imam visoko izobrazbo in odgovorno službo. Poročen sem dobrih 10 let in imam dve hčeri. Prva se je rodila še za časa študija. Tudi žena je uspešna in ima visoko izobrazbo. Sva delovna in na zunaj uspešen ter oh in sploh par. Vse pa se konča pri spolnosti.

Ko sva bila študenta in sva se spoznala (pravzaprav že prej v srednji šoli) je bila spolnost vse prej kot problem. Meni namreč pomeni veliko in če bi bila problem že tedaj, danes sploh ne bi bila skupaj. Moje potrebe so 30x večje (enkrat na dan ~ enkrat na mesec). Seveda ostajava pri 1x na mesec ker sem že davno obupal in mi je pravzaparv že skoraj vseeno (pri 33 letih!!!).

Kot mož se trudim, da pomagam pri vseh opravilih in zatorej sodelujem pri domačih opravilih (likanje, pospravljanje, pomivanje posode...), delo z hčerkama, načrtovnajnje dopustov izletov, nakupovanje...

Seveda žene nikakor ne mislim posiliti in je tudi nikoli ne bom (zanimivo ne toliko zaradi nje, kot zaradi mene - sam sebi bi namreč izpadel kot največji cepec). Kaj pa naj naredim? Naj se odselim in prikrajšam otroke za sicer lepo družino? Naj prevaram ženo, kar mi zopet lahko razbije družino?

O ljubezni je zanimovo govoriti, saj je vsekakor prisotna, ženo še vedno ljubim (v neki obliki), sam pač zelo zelo nezadovoljen in razočaran. Ob letih razmišljanaj sem prišel do povsem racionalne želje, da počakam, da hčere odrastejo in se potem odselim. Če naredim karkoli sedaj se mi lahko maščuje pri odraščanju hčera (razbita družina....).

Glede na šale o seksu po poroki ipd. sklepam da nisem ravno edini, ki ima takšne probleme. Sam ne pijem in sem bil prvič in zadnjič pijan na končnem izletu srednje šole....

Toda ali se ni lažje malce napiti, posiliti ženo in živeti dalje neobremenjeno, kot pa neprestano tuhtati in se obremenjevati?

Kot rečeno, ne zagovarjam posilstva ipd; nudim samo pogled z druge strani.

lp,

Quote:


Skozi tvoje besede je moč čutiti številne stvari. Kot prvo to, da je obstoječe stanje zate nevzdržno.
Kot drugo to, da sam sebe mučiš v imenu "družine", ki ti pomeni....kaj? Varnost? Status? - Na to vprašanje si moraš nujno odgovoriti.

Prikrajšati otroke za sicer lepo družino....hm...a nisi pisal, da lepo delujete NAVZVEN? Da ti trpiš? A misliš, da se take stvari da skriti? Da so otroci neumni, neobčutljivi za tvoja notranja razpoloženja?

S tezo o posilstvu si nakazal konflikt- poskrbeti zase in s tem prizadeti drugega(napr. posiliti ženo) versus biti moralen in trpinčiti sebe.
Prestrukturiraj ta konflikt - zase lahko poskrbiš tudi drugače...brez da posiliš ženo.

Vidim, da si v sebi visoko etičen človek, ampak zase ti nekako ni prav mar.

A se o problemu lahko pogovoriš z ženo? Te je sposobna začutiti in razumeti kot človeka? Si ti sposoben poznati njo? Oboje je predpogoj za reševanje vajinih težav. In predpogoj vajinega odnosa.

Ogromno ljudi poznam, ki so ostali skupaj "v imenu otrok", pa kasneje ugotovili, da so naredili sebi in otrokom več škode kot koristi.

To je samo nekaj iztočnic za tvoje razmišljanje. Uporabi jih...le s samospraševanjem in samospoznavanjem boš prišel do odgovora, kaj je tapravo zate.

Tale tvoj post mi zlo prsiljeno deluje v pozevzavi s poslistvom in bilo po moje moje boljš, da bi se poajvu samostojno s kakšnim drugim naslovom. Mam mal na sumu, da si kdo stalnih dopisovalcev foruma na tak način išče pozornost, kljub temu pa bom ta post vzel  kot možen problem in napisal par svojih opažanj.

V postu je dostkar izpotavljena piščeva morala. Enkrat  kot razlog/zadržek, da bi naredu kaj 'slabega' (ločitu, prisiljevanje v spolni odnos), drugič kot pričakovanje, da bo zaradi nje nagrajen  (vztrajanje v zakonu, ljubezen. gospodinjska dela). Partnerski odnos, ki gradi na moralnih normah, je lahko sicer čist funkcionalen, ampak se slej ko prej izprazni. Za  trajen/totalen in hkrat funkcionalen ljubezenski  odnos kot naj bi partnerski odnos bil, je treba it širš pa globje vsak vase in drug v drugega. Je večji rizik, a tud večji bonus. Je treba vzet moralo v roke, da ti služi in ne da pričakuješ kazen/nagrado,  ker ji ne/služiš. Morala ni nič drugega kot vrednostni sistem na lestvici od dobrega proti slabemu in obratno in če si partneraja kot najvišje dobro na tej lestvici vzajemno priznata njuno zavestno vzajemno osebnostno rast v odnosu, se tej vrednosti zavestno podrejajo tud vse druge 'morale'. Bosta tud s****la točno tolkrat, da bosta en drugmu  drugmu omogočala vzajemni napredek. Morda bi blo  v tem kontesktu  za pisca gornjega posta  še enkrat na mesec preveč!      

Uf, ta forum pa je aktiven...  Dilema zadnjega sporočila je nepotrebna, zares sem danes prvič na forumu.

Hvala za vse odgovore, vendar to ni bilo sporočilo, kjer bi iskal pomoč ali tolažbo v kontekstu kako si bogi in imaš slabo ženo (ne drži ne eno ne drugo).... Tudi o posilstvu nisem govoril kot o dejanju o katerem razmišljama ali bi ga storil.

Bolj sem želel napisti, da smo ljudje različni in nekateri imamo (imate) v sebi določene zavore, drugi ne. Želel sem napisati možno "olajševalno okoliščino posilstva". Spet me prosim ne napadajte, ker zares govorim o olajševalnih okoliščinah, kot jih poznamo tudi na sodiščih. Posilstvo je kaznivo in MORAMO GA STROGO OBSODITI, toda, če je zagrožena kazen 15 let (ali kolikor pač) potem ko lahko olajševalna okoliščina zmanjša na 12 let ali kaj takšnega. To sem želel povedati.

Kar pa se tiče seksa kot nagrade, bi (na žalost sicer) moral priznati, da res izpade kot takšna. S tistim delom teksta sem želel samo razbiti najbolj zakoreninjen stereotip (ki me ZELO ZELO moti), da smo moški sami krivi, ker ženi ni do spolnosti, saj je zvečer vsa utrujena ker nič ne naredimo - to preprosto ni res (vedno se sicer najdejo izjeme )

Torej:
* Posilstva ne odobravam
* Ne iščem pomoči (vseeno hvala), navedel sem primer, čeprav osebni.
* Globoko in iskreno sem prepričan, da hčerki ne čutita nobenega pritiska, ker navkljub napisanemu problem ni takšen, da bi jaz hodil po stanovanju kot zombi oz. bi bil tečen, siten, žalosten...
* Tudi teza da pogovor stvari rešuje se mi zdi zgrešena. Gre za ŽELJE. Ženi mojih želja z nobenim pogovorom ne morem vsiliti. Četudi se pogovoriva, to vodi kvečjemu do spolnosti kot nagrade, kot nekaj kar dela žena zame - hvala ne. Edino vprašanje, ki bi se v pogovoru lahko (se je) postavilo je: "Zakaj so se želje v 10 letih tako spremenile?". Žal (ali na srečo) je moj poklic v sferi, ki me vsebolj prepričuje, da je vseskupaj povsem telesno. Ali telo (možgani) dobi vzpodbudo ali pa ne - na žalost kemija in ne duhovnost.

Torej želel sem opisati razliko v ŽELJAH, ki lahko pri (če želite nemoralnih in neetičnih ter ne vem še kako neXXX ljudeh) privede tudi do naslova tematike.

Mogoče konflikt ponazarja misel ki gre nakako takole:
"Po poroki žena razmišlja, kako bo moža spremenila, mož pa kako bi dosegel, da se žena NE BI spremenila."

lp,

vsi odnosi bazirani le na kemiji so neprijetni. vsi odnosi bazirani le na kvazi-duhovnosti so neprijetni. ampak kako sharmonizirat kemijo in kvazi-duhovnost da bomo lahko srecni? transcendirat mormo oba... tko kemijo (grobo materialno telo) in kvazi-duhovnost (subtilno materialno telo) in spoznat pravega-sebe kot enoto ciste zavesti, ki pa izhaja iz Nadzavesti (Boga) in Mu vdano sluzit. ce lahko sfuramo ta nas izvorni in vecni odnos, se vsi ostali odnosi na spodnjih nivojih avtomatsko poslihtajo v najvisje dobro vseh udelezenih.

Hari bol.

Quote:


Ima morda moralne ali verske zadržke? Seks samo za razplod ali strogo brez kontracepcije.
Da se ni priključila kakšnemu verskemu gibanju? By the way, ali si mogoče kdaj prepeva Hare, Hare, Hare Krišna?
Madan, ne mi preveč zameriti (malo se hecam, potem, ko sem prebral tvoj prejšnji post   )

Se ji ne zdiš več spolno poželjiv?
Sam pri sebi si analiziraj, kako zgleda takrat enkrat v mesecu.
Ima mogoče drugega?
Ali pa ji preprosto ni do seksa, kar je sicer malo čudno, če praviš, da je bil seks prej vse prej kot problem.

Kaj, če bi jo kar direktno vprašal in ji povedal, da imaš pač določene potrebe, ki so zate izredno pomembne.
Potem naj se pa zamisli ali te še želi ob sebi ali ne in ali te potrebuje samo še za likanje in pospravljanje?

Quote:


A veš, zakaj (po moje)? Ker je bla sponost ob začetku vajinega skupnega življenju na vrhu lestvice vajinih skupnih vrednot. Ker se s**om ne da  trajno kompenzirat drugih (duhovnih) vrednot, vidva pa njegove energije nista uspela izkoristit za izgradnjo trane/globoke (duhovne) vezi, iz katere bi se vzajemno  strajno napajala tud   spolna energija, sta oba s spolnimi potrebami ostala zgolj hormonski ravni. To pa za zrel partnerski  odnos ni več  dost, ker enak  odnos na hormonski ravni maš lahko skor z vsako fesjt punco al pa še dost boljšga. Tko da če bi ti žena 'dala' večkrat  bi se počutla enako kot kakšana priložnostna deklina, ki streže svojim in tvojim  hormonskimn potrebam in  zato na tak odnos pristaja čim bolj redko. Verjem men, da ma v žena v hormonskem smislu čist enake al pa še večje potrebe po spolnosti kot ti, samo ženske prej ozvestjo, da njihov vložek v odnos dost večji od spolnosti. V tem smislu moškega hočejo ozvestit (magri z odrekanjem spolnosti), da se 'spremeni', da se jo nauči cenit celostno kot človeka (duhovno) in ne samo kot se**i babo, dobro kuharco in zgledno mamo.  

Gru Gru wrote on 06.08.2004 at 11:05:09:

tud jz bom mal off-topic.

kako to, da temu zgoraj nakazanemu "kreatorju" vcasih rata vcasih pa ne?

Hari bol.