Quote:


očitno si mali expert na to temo
opiš nam to anksioznost
kaj se ti dogaja

mateja pravi da je to trajna tesnoba, da se skoz kr nečesa bojiš, pa kao niti ne veš točno česa

če je to res, je to izi za popedenat
verjetno je pomembno kolk globok si se zapletu v tem svetu ...

ker to ni resničen svet, samo ti (in še marsikdo) ga tako doživljaš.

če se ti ne da na splošno pisat (kaj se ti dogaja), se pač probi spomnt kdaj si prvič zazanal ta filing.
in to izključno takrat ko maš zadost energije.



življenje s strahom prav mateja še enkrat
stanje živčne napetosti
menda ima precej različnih stopenj ...
hec pa je v tem da se telo odziva na namišljene nevarnosti natanko isto kot na 'prave' nevarnosti ...

Antidepresivi zdravijo zgolj simptome, ali pa še to ne. Poskusi s psihoterapijo.

Lilith wrote on 01.08.2004 at 16:39:30:


Še nekaj:

- o prilagajanju metode pacientu je veliki psihiater Beard nekoč dejal: "Če se 2 primera nevrastanije zdravili enako, ste vsaj enega od teh zdravili napačno."

- Freud o svoji psihoanalizi: "Pokazalo se je ,da je ta tehnika edina metoda, primerna moji individualnosti; ne drznem zanikati: kakšen zdravnik bi lahko čutil, da bi moral zavzeti čisto drugo stališče do svojih pacientov in naloge, ki ga čaka."

Proti psihičnim tegobam ne obstaja vesoljno zdravilo.

IMPROVIZACIJA je brezpogojna nujnost v psihoterapevtskem postopku, ker si tudi 2 pacienta nista enaka, čeprav sta si njimi bolezenski stanji podobni.

Enačba z dvema neznankama, ki se mora nijno ujemati pri psihoterapiji, če želimo žeti uspehe:

Psi (psihoterapija) = x (enkratnost psihoterapevta) + y (enkratnost pacienta)

Anksiozni, sama nisem strokovnjak za te zadeve, zato nisem niti jaz točno vedela, kaj generalizirana anksioznost točno je. Sem pa šla malo pobrskat po internetu in tule je definicija generalizirane anksioznosti, kako lahko pomagamo in kako zdravimo anksioznost:

Generalizirana anksioznost

Ljudje z generalizirano anksiozno motnjo so praktično stalno tesnobni, zaskrbljeni in napeti. Vedno so v pretiranem strahu pred nesrečo ali pa neustrezno zaskrbljeni zaradi zdravja, družine ali službe. Pogosto pa tudi samim bolnikom vzrok njihove napetosti ni znan. Svojih skrbi se ne morejo znebiti, čeprav se lahko zavedajo njihove nesmiselnosti. Ne morejo se sprostiti niti ponoči, zato imajo težave s spanjem, skrbi pa običajno spremljajo tudi številne telesne težave kot so glavoboli, potenje, drgetanje ali težko dihanje.

Kako lahko pomagamo?

Napačno je prepričanje, da je anksioznost posledica človekove šibkosti in da bi jo z močno željo ter voljo lahko premagali. Anksiozni bolniki ne morejo prisiliti samih sebe, da bi se počutili bolje. Kljub temu da se zavedajo nesmiselnosti svojih strahov, se jih ne morejo znebiti. Pomoč tem bolnikom pa je zelo pomembna, saj jih njihova motnja lahko pomembno ovira v življenju.

Na prisotnost anksiozne motnje lahko zdravnik večinoma sklepa že na podlagi težav, ki jih opiše bolnik. Kljub temu pa je pred začetkom zdravljenja potrebno izključiti telesne bolezni, ki se kažejo s podobnimi znaki in zato opraviti nekatere preiskave.

Zdravljenje anksioznih motenj

Za zdravljenje anksioznih motenj se uporabljajo različna zdravila, pogosto v kombinaciji s psihoterapijo, lahko pa tudi le psihoterapija. Izbira načina zdravljenja je odvisna od vrste anksiozne motnje.

Pri različnih fobijah ali panični motnji bolniku omogočimo uspešno soočanje s situacijami, ki se jih je dotedaj izogibal. To soočanje sprva pogosto poteka ob spremstvu psihoterapevta in podpori zdravil, bolniku pa pomaga tudi podrobna razlaga dogajanja v telesu pri anksioznosti. Kratkotrajno zdravljenje pa vsaj pri bolj izraženih motnjah ne zadošča in v dolgotrajnem zdravljenju so predvsem pomembna zdravila.

Zdravila pri anksioznih motnjah

Za zdravljenje anksioznih motenj se uporabljata predvsem dve skupini zdravil – anksiolitiki in antidepresivi. Antidepresivi se sicer uporabljajo predvsem za zdravljenje depresije, a so učinkoviti tudi v številnih anksioznih motnjah. Anksiolitiki (zdravila proti anksioznosti) delujejo zelo hitro in so zato predvsem pomembni v začetku zdravljenja, ko je potrebno hitro olajšanje težav. Antidepresivi pa so zaradi počasnejšega učinka najbolj pomembni v nadaljevanju zdravljenja.

Vir: http://www.ezdravje.com/si/zivcevje/anksioznost/?aurora=print

Zdajle sem sicer v zadregi, ker sploh ne vem, kaj naj ti še napišem. Se mi zdi, da je, če tole prebereš, vse jasno. Meni je samo žal, da si tri leta nazaj, ko si iskal strokovno pomoč, naletel na takšnega psihiatra, ki smisel zdravljenja vidi samo v določitvi bolezni in zdravljenju s tabletami. Če bi imel takrat srečo in naletel na drugačne vrste psihiatra, ki bi ti poleg antidepresivov pomagal tudi s dobro psihoterapijo, bi bil zdajle lahko že kar daleč na tej svoji poti. Ampak – nikoli ni prepozno! Iz tegale zgoraj zapisanega je torej očitno, da sam po vsej verjetnosti tega strahu v sebi ne boš mogel premagati, zato bi si tudi jaz želela, da bi čimprej našel takšnega strokovnjaka, ki se bo posvetil tebi kot človeku, tvojim strahovom in odpravljanjem le-teh, ne pa te odpravil z definicijo tvoje bolezni in tabletami.

Bi ti želela napisati kaj drugega, vendar se mi zdi, da bo to verjetno edina prava pot. Če pa ti pomaga, da se tudi tule z nami pogovarjaš o tem, pa – you are more than welcome! Ti bomo vsi z veseljem pomagali, kolikor zmoremo in znamo, vsak po svoji vesti in vsak po svojem srcu.

Miska wrote on 02.08.2004 at 19:26:15:


Anksiozni, moja izkušnja:

Po tolikih letih sem se sedaj morala prav potruditi, da se spomnim tistih občutkov, ki jih lahko na kratko strnem v občutenje: panike - ihte - paralize. Povezano s prekomerim konzumiranjem sladke hrane, in posledično hipoglikemijo in izgubo ravnotežja ob sladkornem šoku. Uglavnem, tudi ko sem šla dol po stopnicah sem morala prav paziti, da stopim na stopnico. Horror.

Anksioznost je napad. Out of the blue padeš v nek krčeviti, ihteči jok, izgubiš zrak, čist si paraliziran, otopiš v glavi. Ob taki sprostitvi napetosti, se ti vsi hormoni tolk pomešajo, da se še cel drug dan pobiraš od tega. Drugi dan si v bistvu miren, ampak top. V bistvu si takrat in potem disfunkcionalen. V mirnih trenutkih, te ljudje sicer vidijo kot najbolj umirjeno osebo na tem svetu. Ampak ravno ta potlačenost lastnega izraza potem izbruhne v take napade. Razlog je v tem, da ne vidiš smisla, ne vidiš neke realne vizije o sebi, ne vidiš izhoda, poti. To je ful zafrustrirano stanje, o katerem misliš, da so ti ga z nepravilno vzgojo povrzročili starši. Počutiš se, kot da nisi s tega sveta.

Hvala Bogu, da nisem bila samodestruktivna, ker to stanje je ravno tisto, ki lahko pripelje do nerazsodnih fatalnih afektov.

Sestra je psihiatru za malico prinesla krof. Nato je ga dr. rekla, no, pa pridite še kej. Kaj čem jaz njej razlagat. Ne vem, če me je razumela. Tablete ne pomagajo, samo v tolk, da imaš razlog za samopomilovanje.

Anksiozni, pot iz tega stanja obstaja. Traja leta in leta. Zahteva ljubezen do sebe in delo na sebi. Postopoma. Ko vstopaš v razmerja z drugimi ljudmi. Z vsakim prijateljem posebej. Z vsakim, z vsakim kontaktom napreduješ. Počasi, počasi se sproščaš in prepuščaš, življenju. Počasi se konektaš in odpiraš. Postati moraš prevoden. Strah te odreže od vira energije. Takrat začenš izčrpavati lastno energijo. Si v vrtincu, vakuumu. A štekaš? Relax, prosim. Just relax. And trust. Years from now, you will hardly remember it. Believe me. Pa beri knjige. Ljudje so že vse pogruntal. Beri knjige, počas se boš izvlekel, z vsako besedo, z vsako mislijo, z vsem s čimer rasteš, samo naprej in navzgor. It's not the end of the world.

Love. Blue.  

Si mogoče skušal priti do dna temu tvojemu psihičnemu kolapsu, kaj je botrovalo k vsemu temu, vzoki, to kar opisuješ bolj sliči na neke vrste živčni zlom, kot da bi preobremenjem s čim? Te žre kaj, se sekiraš, da si zaskrbljen pa ne veš pravega razloga? Se zadnje čase s čim obremenjuješ, imaš slabe odnose s punco, starši, prijetelji - si se s kom sprl, se ti že kaj vleče iz otroštva v odraslo dobo, s čimer nisi nikoli razščistil oziroma razrešil? Probaj to malo premisliti, ker to se mi zdi tako, da si nekaj na silo požrl, npr. "oreh", potem pa jasno tega nisi mogel prebaviti, če ga nisi prej strl in oluščil - to pa se sedaj kaže v telesnih znakih...

Ne se toliko obremenjevati s tem, niti ne misli na to, kaj vse imaš in akj vse bi lahko bilo to, kar se dogaja pri tebi, saj za vse obstaja rešitev. Tisti zadnji nasvet od  Rose se mi zdi, kar dober za začetek. Samo mirno kri.

Quote:


Anksiozni, predlagam ti take knjige, ki tebe iz nekega razloga privlečejo. Te potegnejo, te nekaj zanima. Sej veš kako je s knjigami, nekaj bereš, potem tam spoznaš nekaj določenega, potem drugič iščeš neko knjigo o tem drugem, potem te cela stvar nekam vodi, in sicer tako, kot je primerno tvoji smeri in stopnji žeje. Torej gre za tvoj lasten razvoj. Kar nekaj kar te zanima, ne vem, duhovna rast, barve, vera, sej ti veš, če bi šel zdej v knjigarno, kaj bi vzel v roke. Ni tolk pomembno zdej, da ti jaz navedem naslove. Moj point je bil v sami poti, ki si jo moraš sam zastaviti in na njej napredovati. Včasih moraš skočiti v neznano, in ko boš tam, ne boš več razmišljal, primerjal ali sodil z današnjimi očmi, ker, ko si tam, se okoliščine spremenijo, in nič ni več kot prej. V tem je ta čar, da ne moreš vsega naplanirati. Hodi po celem snegu, samo začni tapkat. To je point. To je trust. Pogumne spremlja tudi sreča. Podaj se, to je moje sporočilo. Pa nič na silo ali po pričakovanju okolice. Sej ti veš, če ti kej paše ali ne. Zakaj pa ne bi delal tako, kot tebi paše. Za spremembo. Bodi ti, boš videl, vsi ostali se bodo temu prilagodili, pa če te ne sprejmejo, komu mar. Bodi unikaten, hodi po svoji poti, ustavi se, vdihni, nadaljuj. S časom boš postal zadovoljen, ker boš izražen, ker je bil to tvoj namen, da popolno zapolnjuješ prostor, s telesom, glasom, dušo in za/razvozlavanjem tebi ne/komplementarnih odnosov. Thats it. To si ti. Just do it.