Lilith wrote on 27.07.2004 at 09:57:20:



Se mi zdi, da si s tem razmišljanjem prišla do teze Jemes Hillman-a in njegove arhetipske psihologije, da je včasih ( sicer v nasprotju s splošnim prepričanjem drugih terapevtskih smeri ) potrebno tudi decentralizirati  ego, da   dobi s tem možnost, da postane kaj drugega. Ego treba v prvi fazi" oslabiti " in ne   "jačati ".  
Je to lahko to ?

Postaviti storilca v situacijo žrtve v smislu ponižanja, razvrednotenja, je lahko en način, kako mu dati priložnost ozavestiti svoje dejanje.

Tisto prisilno delo, ki sem ga že omenjala, bi bilo po moje tudi na nek način terapevtsko. Tudi odvisniki v komunah imajo dneve do minute izpolnjene z delom, na delu temelji njihova terapija in osmišljanje življenja, ne zgolj na pogovorih. V takšnih pogovorih lahko leta in leta jamramo, ukrenemo in spremenimo pa nič.

Predstavljajte si zapornika, ki nekaj let preživi v zaporu, delati mu ni potrebno, hrano ima zagotovljeno (in to ne slabo, sem se prepričala o tem), ni mu treba skrbeti za pranje perila, čiščenje, skratka, živi v popolnem brezdelju. Ta ogromen čas, ki ga ima na razpolago, izkoristi za to, da jamra o krivici, ki se mu godi, prebira zakone in pravilnike ter išče koristi in ugodnosti zase, možnosti izhodov in predčasnega odpusta, napiše kakšno protestno pismo varuhu človekovih pravic in ministru, zahteva amnestijo in podobne reči.

In ko pride iz zapora, pa menda se mu ja ne ljubi delat! Že v zaporu je seznanjen, da ima pravico do denarne pomoči, ki jo na CSD zahteva čim prej, po "prednostnem" postopku! Takoj poudari, da je doživel veliko krivico, če bi kdo rad, da gre delat, naj mu vendar delo zrihta. Takšno seveda, ki bo dobro plačano in ne prezahtevno.

Takšni ljudje nimajo in ne bodo imeli kritičnega odnosa do svojih dejanj in sočutja do žrtev. Brezdelje še nikoli ni nikomur osmislilo življenja in ga ozavestilo.

lola wrote on 27.07.2004 at 10:18:52:


jep genau

hari bol !  

Bardo_Thodol wrote on 27.07.2004 at 10:37:06:


Nravstveno izenačevati kriminalca z žrtvijo, ki udari (ali želi udariti) nazaj se mi zdi hud lapsus. Oziraš se zgolj na manifestno vedenje, zanemarjaš pa kontekst in motivacijsko ozadje.

Če me kdo poskuša fizično napasti, bi se povsem normalno poskušal ubraniti.  Verjetno bi mu ob tem v afektu lahko tudi vrat zavil, kaj pa vem,  vendar zavestno tega ne bi počel iz maščevanja ali iz zavestne želje po škodovanju.

Pravzaprav se z napadalcem sploh nimam namena spuščati v nikakršen čustven odnos. Moj namen ga je le čimprej in čimbolj učinkovito onesposobiti, da ne bo ne mene, ne koga drugega nadalje ogrožal.

Podobno, kot če me na cesti napade pobesneli pes, do njega ne čutim nobenega maščevanja ali sovraštva. Tudi mi ne pade na pamet, da bi iz maščevanja zahteval zanj javno iztaknjenje oči, puljenje zob, nato pa še obglavljanje ali kaj podobnega. Dejansko ga sploh ne morem obsojati, ampak poskušam po tistem, ko je  napad odvrnjen, razumeti okoliščine, ki so ga je pripeljalo do take popadljivosti.

Takrat, ko bi pa začutil željo po maščevanju in si zaželel napadalcu odrezati glavo, iztakniti oči in podobne grozote, pa takoj padem na tisto nravstveno raven, ki me morda približa ali celo izenačuje z napadalcem.
Žrtvin odnos do napadalca, je tisti, ki ga ali izenačuje z napadalcem ali ne izenačuje

Iz lastnih izkušenj lahko zatrdim, da sem s takim stališčem odvrnil že marsikateri zlonamerni fizični napad, ki bi se sicer lahko  končal slabše tako zame, kot za napadalca.

Ne samo kako pomagati žrtvam, zanimivo bi bilo tudi kako preprečit takšna dejanja. Preventiva. Pomagat kot žrtvam tudi storilcem, preventivno.
Da se to ne bi dogajalo.
Da bi jutri bil dan lepši..

t wrote on 27.07.2004 at 11:00:40:


zame je razlika med nekom, ki ga jemljem kot ubogega bolnika in nekom, ki je usran pokvarjenec v točki,  sposobnosti razsojanja

sem ravno razmišljala kaj definicija za prištevnost pravi...

.. da je nekdo prišteven, če je sposoben razsojanja in zavedanja, da je neko dejanje moralno zavržno dejanje ...

meni se zdi, da je problem bolj v tem, ko se nekdo ne zaveda, da je dejanje moralno zavržno ...

.. nekatere kulture spolnost v družini še vedno jemljejo kot dolžnost ženske biti na razpolago.. z drugimi besedami posilstvo v zakonu ni moralno zavržno dejanje ... ampak uveljavljanje zakonskih pravic

I hope I sound reasonable

Ne veš, ker dokler ne posiljuje ni posiljevalec.

Bilo bi fajn preprečit da kdo to postane. A nimajo nekih skupnih  "karekteristik", vzorcev obnašanja, itd., itd., ..
hmm, verjetno tudi ne..  
Ne vem kako Sinjeoka, a bilo bi fajn.