t wrote on 29.07.2004 at 10:55:26:zato ker mu s sprejemanjem držiš žakelj:
zato je treba jasno pokazati - tega se ne sprejema pod nobenimi pogoji
(sočustvovanje z nekom, ki posiljuje, ni nič drugega kakor posiljevanje žrtve)
lp
dobro, hkrati, ko govorimo o žrtvah ne moremo iti mimo zločincev in potem vprašanja najbolj primerne kazni za njih ... ok tu pri nas jih zapiramo v zapore trenutno ali poznamo kakšne druge oblike kazni, kar se tega tiče sem napisala že svoje mnenje
so pa ljudje, ki se tudi s temi izmečki družbe ukvarjajo ... to so recimo duhovniki, tudi psihologi, čuvaji v zaporih, socialni delavci, pa še kdo seveda pa zdele ne vem več naštet ...
in ja te ljudi jaz zelo spoštujem in jih cenim
sej se ne gre zato, da bi oni z njimi nevemkako sočustvovali in jih sprejemali, sam nekako jih obravnavajo tudi kot ljudi
in nekateri pri svojem delu dosegajo fantastične rezultate
poznam gospoda, sedaj že v visoki starosti, za katerega bi rekla, da ni na tej zemlji živel enega življenja, tako polno življenje je živel (pravi mojster) in toliko doživel, da bi zanj rekla, da je živel več življenj, napisal je tudi štiri knjige, do sedaj
no in on je med drugim delal tudi v zaporu kot čuvaj in je bil spoštljiv tudi do zapornikov
nekajkrat jih je peljal celo na kopanje, tam v neko jezero in tudi tiste, ki so bili okovani, ki pa jim je snel verige in veš kaj, nobeden mu ni pobegnil -- temu so se vsi čudili in seveda se tudi sedaj lahko čudimo temu
a veš, na neki človeški ravni jim je privoščil, da so malo uživali, da so šli ven, da niso bili v tistih zatohlih celicah ....
to je naredil eneparkrat, pa ko so odkrili, ne, jih ni smel več peljat kopat ... in potem ga je flow odpeljal drugam
ja življenje je čudežno
to sam tko, za razmiliti, zdej pa spet tale tema:
če nekdo reče, da pač sočustvuje s temi ljudmi, ga pač ne moraš določati, da je isti zločinec
ker ne gre se tu za sprejemanje zločina, odobravanje posilstva
sicer sem pa tudi napisala, da pač jaz nekega sočustvovanja z njim nisem sposobna, jasno je treba dat vedeti, da to ni prav -- se pa lahko vprašamo, a njim to sploh kaj pomeni, da tam nekdo sočustvuje z njimi?
ne vem, morda pa koga to pol premakne, v smislu kesanja za svoja dejanja, ko naletijo na nekaj drugega kar so pričakovali?
sam itak je res, da se oni ne počutijo krive ... če pomislim le na zadnji primer, ki sem ga zasledila v časopisu ... dokazali so vse, vse! ... na koncu pa si je izboril besedo in je rekel: "ja, ampak jaz nisem kriv!" ... pa je zlorabljal dojenčka, svojo hči, tri leta!
jaz pač z njim ne morem sočustvovati, gabi se mi, lahko pa z otrokom, z njeno mamo, pa ji čestitam, ker je zbrala toliko moči, da je omogočila svojemu otroku vsaj naprej dostojno človeško življenje
in res se mi zdi, da so posiljevalci najmizernejši in najnagnusnejši zločinci kar jih je ... njihovi zločini puščajo strahotne posledice