sinjeoka wrote on 29.07.2004 at 08:43:36:em, ko žrtev spregovori o zlorabi, zadeva običajno zgleda tako, da skuša najti opravičilo in se načeloma na strokovnjaka obrne zato, da ji pomaga najti opravičilo
Sploh ni nujno res. Pa četudi se to zgodi s tem namenom – strokovnjak naj bi bil usposobljen človek, ane? In naj bi to prepoznal in žrtvi v tem ne sledil…
sinjeoka wrote on 29.07.2004 at 08:43:36:toda, podzavesto tak pogovor sproži notranja nuja, ki izvira iz bolečine (žrtev ima zgolj nejasen občutek, da nekaj ni prav)
Karkoli je že tisto, kar v žrtvi sproži potrebo po pogovoru – pomembno je, da začne o tem govoriti, da izrazi vso bolečino in da izrazi vse občutke, ki so v njej…
sinjeoka wrote on 29.07.2004 at 08:43:36:šele, ko ji nekdo da potrditev, da to kar se ji dogaja je pa grdo, šele takrat dobi "platformo" za izražanje čustev ... tudi jeze
Po mojem mnenju ne gre za to, da dobi potrditev, da je to, kar se ji dogaja, grdo. Gre za to, da dobi občutek, da jo ti v njeni bolečini sprejemaš, da jo razumeš, da ti zaupa in da se ob tebi počuti varno. Če ona meni, da je to grdo, potem ji je seveda treba potrditi, da je to grdo. Mnogo žrtev pa se na samem začetku sploh ne zaveda, da je to grdo – njim je to nekaj popolnoma normalnega…
Sem enkrat govorila z eno žrtvijo, ki mi je pripovedovala, da je šele v osnovni šoli, ko so začeli nekaj govorit o tem, da to, da ima oče s svojim otrokom spolne odnose, nekaj, kar se ne bi smelo dogajati. Ona je šele takrat (stara je bila 13 ali 14 let) začela razmišljati, da pa morda to, kar se dogaja njej, le ni prav... Spolna zloraba očeta se je začela, ko je bila ona stara tri leta…
sinjeoka wrote on 29.07.2004 at 08:43:36:Toda že s tem, da žrtvi priznamo, da je "žrtev zlorabe" storilcu prilepimo obsodbo, da je zločinec. (govorim o moralni obsodbi)
Ni nujno res. Lahko rečeš tudi, da je storilec žrtev nekoga drugega. Kaj pa, če je bil prav on spolno zlorabljen od katerega izmed svojih staršev, pa tega žal ni mogel/znal rešiti sam pri sebi? Ne veš, sinjeoka, kaj se je dogajalo v njem in zakaj je postal takšen, kakršen je. In moram kar takoj še enkrat poudariti, ker se bojim, da boste nekateri v temle zapisanem spet videli samo tisto, kar hočete videti: ne, ni prav, da storilec počne to, kar počne! Ni to prav in ustaviti je potrebno to! Najlažje pa se to seveda reši s tem, da se mu prilepi nalepka z napisom ZLOČINEC, se ga obsodi, se ga kaznuje… in se ne razmišlja o tem, da je pa morda prav ta isti storilec, ki povzroča toliko hudega, žrtev iste zlorabe, ki se mu je dogajala nekoč in nekje v njegovi preteklosti…
sinjeoka wrote on 29.07.2004 at 08:43:36:glej, tuka se čisto strinjava, toda tretma "odpuščanja" storilcu je z vidika družbe zelo nevaren. Brez "kazni" ne bo potrebnega vzgona, da bi se mu sploh bilo treba spremenit. Poleg tega je z vidika splošne preventive to nevaren signal, da se zločin splača.
Odpuščanje storilcu meni še ne pomeni tudi dovoljenja njemu, da to on počne še naprej. Prosim, razumi to!
sinjeoka wrote on 29.07.2004 at 08:43:36:in o tem družbenem vidiku, da se zločin splača, debatiramo tule.
Tule debatiramo o marsičem. In morda je tudi zato, ker debatiramo o tolikšnih različnih stvareh, toliko nesporazumov? Da ne rečem česa drugega…