titud wrote on 05.06.2004 at 21:16:29:Velik del nezmožnosti objektivnega vedenja zadeva razliko med vedenjem in verovanjem. Kakorkoli disciplinirani, smo vsi pripadniki človeške vrste nezmožni videti in vedeti tisto, česar ne verjamemo. Vedeti nekaj, o čemer smo intimno prepričani, da ne obstaja, bi ogrozilo našo primarno matrico dojemanja in organizacije sveta.
Verovanje predstavlja pogoj možnosti vedenja, pa tudi horizont možnega vedenja; vedenje je podkategorija verovanja, verjamemo pa ne na mestu objektivnosti , 'resnice', ampak v polju transferja, katerega temelj ni argument, amapk avtoriteta oz. tisti, ki ga Lacan poimenuje Subjet-za-katerega-se-predpstvalja-da-ve (če ni mogoče določiti ali ima prav učitelj ali učenec, potem ima prav učitej).
Iz knjige Karmen Šterk O TEŽAVAH Z MANO
Po moje je pa tale Karmen malo pomešala vse skupaj v neki antropološki poljudnosti, kar se antropologom v njihovem obratu k človelu kot edinemu temelju vsega dogaja vse prepogosto - skratk s filozofskega stališča bejba "nima pojma".
Prva težava, ki se pojavi je že v sami uporabi besede "verovanje" v epistemološkem kontekstu, čemer naj bi se vsi resnini epistemologi zaradi dvoumnosti izogibali, zato se v epistemoliških kontekstih uporablja izraz prepričanje, in kadar govorimo o neutemeljenih ali nedokazanih, neupravičenih prepričanjih (ponavadi celo nedokazljivih), tedaj govorimo o veri. Kadar pa govorimo o resničnih upravičenih prepričanjih, tedaj lahko govorimo o znanju ali vedenju.
S tega stališča bi torej do neke mere lahko dejali, da je vera nekakšen predpogoj za vedenje, vendar pa lahko v isti meri zatrdimo tudi, da je lahko tudi nevera takšen predpogoj, da je jezik predpogoj . . . Skratka takšnih predpogorjev je malo morje.
Ne moremo pa reči, da je vera nujni predpogoj za vedenje, saj vedenje jemlje iz drugega vira - to je iz upravičenosti, iz dokazane resničnosti nekega prepričanja, ki pa z vero kot tako (če bi ji rekli nedokazano prepričanje) nima nobene zveze mimo te, da sta na neki (nižji) stopnji oba samo nedokazano prepričanje.
In ko govori o vedenju kot nekakšni podkategoriji verovanja, pozablja, da vedenje ne obstaja samo kot neko znanje, temveč je vanj vključena tudi neka zavest o sami stopnji. Če pogledamo zgornji umotvor:
Quote:Skratka, nekaj lahko vemo ali verjamemo - a če lahko vemo ali verjamemo tisto, česar ne vemo – ne moremo pa vedeti nečesa, česar ne verjamemo - potem nujno verjamemo pa če vemo ali ne vemo.
1. nekaj lahko vemo ali verjamemo;
2. lahko vemo ali verjamemo tisto, česar ne vemo – ne moremo pa vedeti nečesa, česar ne verjamemo;
3. potem nujno verjamemo pa če vemo ali ne vemo.
Probem je v drugi hipotezi, ki pravi, da
lahko vemo ali verjamemo tisto, česar ne vemo – ne moremo pa vedeti nečesa, česar ne verjamemo , tu je situacija na meji komičnega: lahko torej vem, ali verjamem tisto, česar ne vem, vendar pa ne morem vedeti tistega, česar ne verjamem. Jaz torej lahko vem ali verjamem vse; razen vedeti ne morem tistega, v kar ne verjamem. Torej, če jaz ne verjamem v obstoj objektivnega sveta, ne morem vedeti, da ne verjamem v obstoj objektivnega sveta. (pri čemer se tu pozablja, da sta tako vera kot nevera dve plati istega kovanca - to je neupravičenega, nedokazanega prepričanja).
Vedenje je, kot je povedano že zgoraj, vedno vedenje o nečem, pri čemer je lahko predmet vedenja tudi vedenje kot tako ali pa verovanje kot tako, lahko torej tudi vem v kaj verjamem ali pa v kaj ne verjamem, tako kot lahko vem, kar vem ali pa imam vedenje o tem, česar ne vem in česar ne verjamem, verovanje je pač samo a priorno podeljevanje resničnosti nekim prepričanjem, za katera še nismo ali pa ne moremo ugotoviti ali so resnična ali pa niso - kot takšno lahko verovanje stoji pred ali pod vedenjem, ni pa njegov nujni predpogoj, saj ju ločuje prepad dokaza, skozi katerega pa vera ne more, ne da bi postala vedenje.
uživajte!