In še en Miheljakov komentar:
http://www.dnevnik.si/kolumne_komentarji/kolumne/264056/ Koga torej brani Cerkev?
sreda, 22.08.2007
Vlado Miheljak
Če se zavaruješ s kontracepcijo, si vedno na razpolago. In si potem lahko žrtev zlorabe. In si potem lahko na razpolago, da nekdo s teboj počne, kar koli že hoče.
Pater dr. Christian Gostečnik, vodja frančiškanskega družinskega inštituta (Mladina, 11. avgust 2007)
***
»Reči pa je treba, da je inkvizicija vendarle bila napredek, da niso smeli soditi brez inquisitio, to pomeni, da so morale biti preiskave.«
Kardinal Joseph Ratzinger o pomenu inkvizicije za razvoj preiskovalnih postopkov (ARD-Magazin Kontraste, 3. marec 2005)
***
Stara avtoritarna partija je rada porekla, da je treba iti z besedo nad besedo, z argumentom nad argument in še zlasti s knjigo nad knjigo. Sliši se lepo. Problem je bil samo en. Da namreč knjiga besed in argumentov ni bila katera koli knjiga, ampak Kazenski zakonik SFRJ. Ta je vseboval razvpiti 133. člen, ki je predvideval sankcioniranje sovražne propagande in verbalnega delikta. In vanj so lahko strpali vse in vsakogar, ki je govoril, pisal, umetniško izražal tisto, kar partijski državi ni bilo všeč. Takrat smo radi rekli, da je partija kot dogmatska cerkev. Zdaj, ko je partija izdihnila, je treba kompliment vrniti: Cerkev je kot zakrknjena boljševiška partija. Ko resnica nasprotuje interesu Cerkve, jo je treba ukiniti. Ne Cerkve, ampak resnico. Cerkev je nedovzetna za kritike, zato je ne samo nepripravljena, ampak tudi nezmožna soočenja argumentov.
Minuli teden se je na mojo kolumno o sistematičnem prikrivanju pedofilije med kleriki in bežanju od odgovornosti oglasil dr. Andrej Saje, tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference. Zahteval in dosegel je objavo demantija. Demantija? Pravzaprav bi temu težko tako rekli, ker ni ničesar argumentirano ovrgel, je zgolj nasprotoval objavi vsebin, ki jih je sporočala kolumna. Tako se med drugim huduje tudi na Pop TV (Preverjeno), češ da je bila njegova izjava iztrgana iz konteksta. Kakšnega konteksta? Kakšen in kateri kontekst pa bi lahko relativiziral skrajno bizarnost in aroganco predstavnika RKC, ki pravi, da je vsak duhovnik sam odgovoren za svoja dejanja in da je vprašanje, »ali je to storil v službenem času ali zunaj službenega časa«. Namesto da bi se krščansko pokesal za hud spodrsljaj ter se opravičil javnosti in predvsem vernikom, se zapleta še naprej. Pravi, »da Cerkev za morebitne zlorabe odškodninske odgovornosti ne more sprejeti, saj je tudi država ne prevzema v primeru, če učitelj zlorabi otroka«. Kakšna nesmiselna primerjava! Materialno odgovornost prevzemajo škofije kot pravne osebe, tako kot bi šole in ravnatelji (ne pa država!) prevzemali odgovornost, če bi na podoben način prikrivali spolne zlorabe svojih učiteljev. In v primerih zaključenih odškodninskih tožb (na primer v ZDA) so strašanske vsote denarje izplačevale škofije – ne zato, ker imajo v svojih vrstah pedofile, ampak zato, ker so te spolne zlorabe svojih »uslužbencev« prikrivale. Cerkev kot celota pa zaradi sistematičnega prikrivanja prevzema hudo moralno odgovornost. Prav dokumenti (glej angl. prevod:
http://www.cbsnews.com/htdocs/pdf/Criminales.pdf), ki sem jih navajal, so bili kronski dokazi v (zaključenih) sodnih postopkih, da prikrivanja niso bila sporadična, ampak zavestna, načrtna in zlonamerna. Strokovnjak za cerkveno pravo Tom Doyle vidi v omenjenih dokumentih nedvoumni poskus, da se z grožnjo ekskomunikacije vse, storilce, priče in celo žrtve (!), prisili v trajno molčečnost (»perpetual silence … under the penalty of excommunication«). Tudi novi dokumenti (iz leta 2001) tega vprašanja, namreč napotila k ovadbi storilcev civilnim organom pregona, ne rešijo. Prej obrnjeno. Zato tudi ni znanih primerov, da bi Cerkev (cerkvene oblasti) sama prijavila storilca iz svojih vrst. Si predstavljate, da ravnatelj ne bi prijavil zlorab svojega učitelja?!
Praksa to domnevo sistematičnega prikrivanja in sprenevedanja več kot potrjuje. Denimo, pred časom je skupina bostonskih vernikov v Rimu šokirana ugotovila, da je v Petrovi katedrali četrto spominsko mašo za pokojnega papeža, ki so se je udeležili, vodil zloglasni kardinal Law, ki je sodno dokazano sistematično in zavestno prikrival spolne zlorabe svojih duhovnikov in po odškodninski tožbi spravil veliko in bogato škofijo na boben ter bil umaknjen v Vatikan za arhipresbitra rimske bazilike Santa Maria Maggiore. V Nemčiji pri Regensburgu je v zadnjih tednih najbolj odmevala afera nekega kaplana, ki je pred osmimi leti spolno zlorabil brata (9 in 12 let) v navzočnosti 11-letne sestre. Ko so otroci doma razkrili dogodek, so cerkvene oblasti po preizkušeni metodi prisilile verne starše k molčečnosti, kajpak v korist otrok, jih pobotale s 5000 markami odškodnine, kaplana pa umaknile v dom ostarelih oseb. A pred kratkim so mu cerkvene oblasti podelile župnijo, saj je »primer tako juristično kot terapevtsko zaključen«. Takšnih zgodb kar mrgoli. Navsezadnje, mar ni pri nas podobno? Župnik Frantar je po tistem, ko se je začel proti njemu sodni proces, pobegnil v misijon v afriškem Malaviju, slovenska RKC pa se je, dokler ga ni (prek Googla!) »izsledila« Mladina, sprenevedala, da ne ve, kje je. In dr. Saje, namesto da bi se globoko zamislil nad to trajajočo in ponavljajočo se prakso, svojo polemiko premakne na spolzek teren in mi očita, da ne obsojam »pedofilije kot pojava v družbi, ampak zgolj v Katoliški cerkvi«. Kakšna sprevrženost. Kakšna pokvarjenost! Kako to dr. Saje ve? Na osnovi česa to trdi?
Dr. Saje se spreneveda tudi o raziskanosti fenomena. Fenomen je psihološko, sociološko in tudi statistično relativno podrobno raziskovan. Celo sam Saje, ne da bi hotel, z navajanjem podatka, da je na Irskem, kjer so pritiski cerkvenih oblasti na starše žrtev največji, zabeležen okoli triodstoten delež klerikov v pedofilskih zlorabah, kar je nesorazmerno z deležem klerikov v populaciji. A demantirajo ga predvsem seriozne raziskave fenomena: ne samo frekvenca, tudi narava dejanj gre v »prid« duhovnikom. Sociolog David Finkelhor (vodja Crimes Against Children Research Center at the University of New Hampshire) ugotavlja, da medtem ko so ponavljajoča dejanja zlorab otrok v splošni populaciji zreducirana v glavnem na primere incesta, je med duhovniki takšnih dejanj skoraj štirikrat več; med splošno populacijo privede 48 odstotkov pedofilskih napadov do penetracije – med duhovniki kar 98,5 odstotka. Itd. itd.
A ne glede na vse, če napišeš, da je skrajno perverzna in do tisočih žrtev ponižujoča izjava kardinala (zdaj papeža) Ratzingerja, da je inkvizicija prispevala k razvoju preiskovalnih metod, pa denimo izjava našega nekdanjega nadškofa, da je ateist človek, ki umrlega očeta vrže v kanto za smeti, ali če napišeš, da pater psiholog, ki pravi, da ženska, ki se zavaruje s kontracepcijo, prevzema krivdo za morebitno zlorabo, nima naravnanega kolesja v glavi in je kot tak v sramoto tako Cerkvi kot stroki, potem si versko nestrpen in sovražen do Katoliške cerkve.
No, meni se zdi, da ima Cerkev skozi vso svojo institucionalno zgodovino najhujše sovražnike predvsem v mnogih papežih, kardinalih, škofih in tiskovnih predstavnikih.
uživajte!
Home
Pages: 
