Mater, smo pa lahko polaskan, da ti je zabijanje cajta z slo  zgubami  tle  gor  več vredno kot pa družabljenje z eu elito... 8)

Sinjeoka, itak je moje mnenje, da naj ima vsak takrat in toliko otrok, kakor se sam odloči, in popolnoma nobeden naj se v to intimo vsakega posameznika oziroma družine ne bi vtikal.

Druga stvar je pa kao nek državen ali nacionalen interes za višjo nataliteto. Tu je pa na potezi država (narod?), ki naj ustvari pogoje, če ima pač tak interes. Lahko je rečt, delodajalec je kriv: Delodajalec se pač ekonomsko ravna, saj se mora. Mi je brez veze tudi represija tule, raje nej se delodajalce stimulira, z olajšavami ali kaj podobnega. V bistvu naj bi ženske, oziroma družine imele več možnosti izbire po svojih željah, karieristka naprimer naj bi imela možnost imet varuško na domu, ženske, ki jim to ustreza, naj bi imela možnost ostati doma,  in podobno. Samo pri nas imaš pač zelo omejeno možnosti (porodniški dopust, nego samo 15 dni, nekaj malega otroških dokladov, znižano plačilo vrtca), ostalo naj se pa folk sam znajde. In folk se znajde, pač nimajo otrok, ali pa imajo enega, mogoče dva.

Lola! Ja, toda to je tudi vse kar imam  

Titud je napisal da je edini problem partnerski odnos.  Ja, res.  Partnerski odnos je zašel v krizo z mestno globalizacijo, torej ob času ko so vaščani začeli zapuščati svoje rodne kraje in se seliti v mesta. K tem je še večji pečat dodala emancipacija, sledil je žensko izobraževanje, potem  karierizem nakar smo prišli do precepa. Otroci pa ko jih jebe al kaj?
No. In zaradi kariere se potem pri parih prestavljajo termini za pravi trenutek oploditve:D:D:D:D.
No, ko je prepozno je par zadovoljen z enim otrokom, gnojnico pa zliva na državo, ki je resda do družine neprijazna.

Ampak kako je bilo pa včasih?  Ljudje so imeli manj potreb dražava je pa isto malo dala.  Ogromno je bilo samohranilk brez preživnine iključno z otroškimi dokladi.  Vozile so Fičote, obleke niso bile vedno nove, potrebe pa kajpak iz razlogov pomanjkanja manjše.

Danes so že pri mladih potrebe prevelike, tako da za dojenčka sploh nič ne ostane več.


Andres

Nekje sem napisov, da so življenske odločitve zarad svoje kompleksnosti intuitivne in ne le racionalne/intelektualne, čustvene ali instinktivne. Za partnesrtvo, materinskost, očetovstvo in ostale komplesne življenjske pozicije se v sodobni transkacijski/urbanizirani/zmaterualizirani  družbi  odločamo največkrat racinalno s čusteno/instinktivnimi  porivi, kar pa z drugimi besedami pomen, da se v bistvu zanje  ne moremo odločit ali pa si lahko sicer odločmo z zavestjo, da odločitu lahko kasneje  tud obžalujemo in prekličemo. V tradicionalnih agrarnih okoljih je pritisk  okolja posmeznika 'razbremenil' svobodne  odločitve tako za partnerski odnos kot za  kasnejše starševstvo, ker je oboje šlo eno z drugim kot naravna  oz. od boga in cerkve zapovedana dogma.

Jest sem se v v prvih letih faksa blazno ukavrjal z ',mačehovskim' odnsom družbe do mladih družin, pa je blo to še v zgodnjih '80-tih, ko se je stanovanja in službe v primerjavi z danes še sorazmerno na izi dalo dobit. Družba bo družin zmerom 'mačehovska', če se družina ne zasnuje po tradicionalnem vzorcu, ker tud moderna družina ima svoj tradicionalen vzorc, po katerem je vsak novorejenc nov  potrošnik, za katerga ni nikol dost dobr poskrbljen  z raznimi glih zanjga izmišljenmi dobrinami. Zato skor ni računice, po kateri bi kadarkoli za tako otroka optimalno vse v naprej poskrbljen. Zato pravim, da se je treba v življenju treba naučit zaupat intuciji, ki v pravi meri skombinira vse trenutne dejavnike in pogoje tko, da se ti zares življnejske premike v bistvu sploh ni treba odločat ampak se jih učiš samo še sprejemat.            

sinjeoka wrote on 26.03.2004 at 09:01:25:


Priičakovanje, da ti  bo družba (žalahta, dražava...) nudla vse pogoje za otroka, je ene vrste podaljševanja tradicinalnega vzorca, po katerem ti je od blo  za vse poskrbljeno (od partnerja do kajžice), ko je prišel cajt za to. Jebeno je,  da v modreni  družbi ta cajt pride pozno ali nikoli, zato je edina šansa, da se intutivno prepustimo 'občutku', kdaj je prišel cajt za to in se prepustimo zaupanju, da se bodo ostali pogoji sami ustvarli.  Mamo eno prednost v primerjavi trdicionalnimi družbami, da smo kot družba ziher dovolj bogati in kot posmezniki toliko osebno svobodni, da nobenmu otroku ob rojstvu ni namenjeno  stradat in da nobeni materi ni treba zarad materilane stiske ali družbenga pritiska  zapuščat otroka. To pa pa je skor čist zadosten pogoj, da je intiuitivna odličitvam varno zaupat in da je v bistvu ne moreš sfalit, če si kot družba ne skuhamo kakšne vojne ali če te ne utrofi kakšen res z ničemer predviden udarec usode, pa še tega se kot intuitiven človk naučiš sprejet.

sinjeoka wrote on 26.03.2004 at 10:04:41:


Se strinjam, Titud je preveliki teoretik  in še vedno se drži nekih idealističnih načel, ki jih je požiral še kot otrok socializma. Sedaj so razmere povsem drugaćne, kot so recimo bile še izpred 15, 20 let....