sinjeoka wrote on 25.03.2004 at 12:09:37:Vsi, ki v to verjamete si morate obezno prbrati kakšno delo od Boštjana M. Zupančiča
Namreč psihologija je že nekaj časa tako daleč, da pravi da sta kolektivni čredni nagon in skrajni individualizem le dva konca iste palice.
Kva pa sem tle napisov drugega ???
:
Quote:S tem, ko so meščanske revolucije 'odkrile' posmeznika, ga osvodile tlačanstva, suženjstva, stanovsko/kastne vrojenosti in ga naredile za svobodnega in drugim enakega državljana, je družba posmezniku v bistvu dodelila njegovo indvidulnost, na katero ga 'drži'. Induvidualnost je tako družbeno pogojena, zgodovinsko ustvarjena, zato jo zahodni človek nujno enači s svojo osebnostjo, to je javnim izkazovanjem/potrjevnjem svoje individualnosti. Indivdualnost zahodni človek lahko dojema le v kompletu s svojo osebnostjo, sam s sabo v bistvu s svojo individualnostjo nima kaj počet razen tega, da si začne ustvrajat ene fiktivne predstave o svoji pomebnosti/nepomembnosti, ki se odražajo v nenormalno pogosti obsedenosti s slavo in dokazovanjem po eni po eni in osamljenostjo in samomorilnostjo po drugi strani.
Jest bi si upal trdit, da imajo posamezniki v navidez dost bolj kolektivistične kulturah (npr. v indijski zarad vpliva religije ali v kitajsk zarad vpliva ideologije) dost bolj izčiščen odnos do induivdualnsti, kot jo mamo mi, ki se mamo za kulturo, utemeljeno na svobodi posmeznika oz. individualizmu. Ta naš induvidulizem je skratka ena navdana fikcija, na katero se ne moremo nikakor opret, ko nam zagusti. Lastno identiteto pa zadnje čase skušamo odkrivat z raznimi psihoterpevtskimi metodami, ki po moje niso nč drugega kot poskus osebnostnega prilaščanja še zadnjih in najglobjih zatočišč individualnosti, ki si jo prisvajamo, ker se je bojimo, namesto da bi jo častili in jo za vsako ceno ohranjali nedotaknjeno. Zato tud mene tko kot gapeta mot izraz osebnostna rast, saj bomo na koncu v imenu osebnostne rasti, ki je praviloma podrejena osebni uspešnosti v družbnem smislu, skonzumiral vso individualnost in postal eno ne vsak v svoji različnosti, ampak v medseobojni enoličnosti.
Quote:Individualizacija (ne tista skrajna) je stvar odraščanja, ne pa stvar vzpostavljanja partnerskega odnosa. Konstruktiven partnerski odnos naj bi bil možen le, če sta vanj vstopili dve odrasli osebi.
Odrasu si takrat, ko si prerastu in presegu strahovein odvisnosti in do kaonca ozdravu rane, ki si jih zadobu v otroštvu. Teh pa se lahko osvobodiš/presežeš/zaceliš le v odnosu, ki je nekakšna repriza starševstva, ker le v takem odnosu se ti rane spoloh razkrijejo, da jih lahko pozdraviš. Če partnerju ne spustiš bliz tam, kjer si ranljiv, tiste stare rane ne boš nikol uspel sam zalizat tko, da se te ni nebo nekoč v enmu novmu odnosu spet odprla. Lahko si sicer življenje uštimaš tko, da se izogiš okoliščinnam, ki bi te utegnile drezat v rane, ampak to ni en celovit lajf in na tak način se ne moreš sebnostno razvijat oz. se celostno induvidualizrat.
Quote:Pravljice govorijo o tem aspektu, zapuščanja kolektivne zavesti (zlobne mačehe, premoščanje družbenih razredov ... kot recimo zgodbe o kraljični in revnem mladeniču, ki se mu končno usope poročiti z njo in dobiti pol kraljestva
) in ustvarjanje svoje. Toda kako furati skozi lajf v partnerstvu in kako se zoperstavljati izzivom in udarcem, ki jih prinaša življenje, pa da ne dodam še procesa staranja ... tega v pravljicah jaz ne vidim.
Ne morem ti dopovedat: da se človek sploh zave utesnjenosti oklepanja takih in drugačnih kolektivnih predstav je potreben premik zavesti, ki ga lahko sprožle ljubezen. Ko ljubezen udraja na plano vs svoje avtentinčni, neartikulitrani obliki, se hkrat razkriva ves balst, s skaterim je bla obtežena v obdobju primarne socializije in ki je nadomeščal primarno potrebo otroka po biti ljubljen in varen. Da se princ/priincesa tega balasta lahko otresateta morata imet vzajemno jamstvo, da bosta to varnost, ki jima jo balast doslej kljub vsemu nudu, vendarle na novo vzpostavla. Da si pokrila vse rane, ki sta si jih prav z njuno ljubeznijo na novo razkrila. To jamstvo je lahko samo ljubezen, zato je tveganje pri vsakem totalnem odnosu tako veliko, da je samo pridobitev kraljestva zanjo ekvivalentno plačilo...
Home
Pages: 
