IceIsNice
3
 
Offline

Credo quia absurdum!
Posts: 163
|
KATARINA, PAV IN JEZUIT Drago Jančar
In tam je nenadoma trčil ob neki pogled, izmed vseh obrazov, drug drugemu podobnih, potopljenih v noč, osvetljenih z ognjeno svetlobo, tam se je iz nočne gmote obrazov nenadoma izoblikoval en sam obraz, boleče mlad, boleče zamišljen, s svojimi odsotnimi očmi, ki so gledale v ogenj in hkrati vase, boleče lep obraz. Vsi drugi obrazi, obsijani s poznim romarskim ognjem, so se naenkrat raztopili nazaj v nerazločno gmoto, samo eden je znenada zasijal med njimi, na drugi strani ognja, skozi plamene, ženski obraz, pogled, ki ga je zadel, nad tem edinim obrazom je žarela majhna kupola svetlobe.
Bolna si, je rekel. Položil bi ji roko na čelo, a ni hotel spraviti v nesrečo dobre sestre pri vratih. Sestra Pelagija bi vedela, da to ni roka zdravnika, da je to živo strujanje dveh teles, toliko je že vedela iz prejšnjega življenja, pa tudi iz sedanjega, da je to silna privlačnost dveh duš, ki sta morali, ki sta od vsega začetka morali druga k drugi. (119)
Sedla je na posteljo. Sam hoče biti, je pomislila, še zmeraj je jezuit, skesal se je, zapustil me je iz svojega strahu, iz silnega hrepenenja po svoji samoti. Njegova samota je več kot njuno ležanje pod zvezdami, samota je več kakor skupnost dveh, en je več kot dva. Čakala je na odgovor, ni ga bilo.(269)
V tej duši je rana, v svetlečih očeh je izzivanje, naglo se je spremenila, ne bi je smel pustiti same. (269)
...ne, tišina je boljša, samota, ki je za ljudi slovesnosti neobstoj in nebivanje, vsekakor nekaj nelagodnega, svet, kjer ni sveta, samota je edini prostor srečevanja s samim sabo, tudi z drugimi, z njo, s Katarino, znova najdeno. (270)
...ob tej nespečni jutranji uri, ko poleg njega leži ljubljena ženska in sanja ali prav tako bedi za svojimi zaprtimi vekami, ob tej, zmeraj ob tej uri, ko noč odhaja in jutro še ni prišlo, prihaja lucidnost spominjanja, nekoč ga je mala Teresa vprašala: ali Bog ne spi? Smejal se je in rekel, ne, On nikoli ne spi, in mislil: Bog je velik nespečnež, jaz sem majhen nespečnež, jaz včasih ne spim, ko bom zaspal, ko bomo vsi zaspali, pa bomo spali znotraj Boga, tam je edina pozaba, tam ne bomo mislili na stvari, ki nas mučijo, na strah od tega, kar se je pravkar zgodilo, in strah pred tem, kar bi bilo treba storiti, da Katarina ne bi bila ranjena, pozaba tega, kar se je zgodilo v misijonih, pozaba očeta, turjaškega podožnika, ki ga je bilo treba pozabiti, a je spomin prav v taki uri pogosto prihajal, lucidnost spominjanja ob tej uri je strašna, insomnia prebuja vsak detajl iz življenja, vsako strahopetnost, vsako izdajo, vsako sramotno zadrego; nespečnost je nezmožnost pozabiti, zapisano je bilo: človeku spanje ni potrebno, da bi si odpočil, potrebno mu je zato, da bi pozabil, in zase ve, da ne zna leči v naročje spanja, kakor je znal njegov oče, ki je po težkem delu legel, zaprl oči in spal do jutra, on ne zna, tudi kadar je utrujen od celodnevne hoje, je spanec kratek; zdaj, ko je zaspal po ljubljenju, je bil še krajši...(292)
In zdaj, ko je ob tej ženski, ob Katarini, končno prišel čas, ko ni hotel nobenega vprašanja več, nobenih budnosti brez oblik in nobene lucidnosti spominjanja, ko bi se hotel potopiti v kmečko pač nekje z njo živeti, ko bi se hotel, kakor kmetje, kakor njegova pozabljena oče in mati, prepustiti samoumevnosti človeškega in živalskega in rastlinskega sveta z njihovimi rojevanji in ugašanji, zdaj ko bi se moral ob Katarini in na poti k Zlati skrinji končno spraviti sam s seboj, kajti zato je šel na to pot, da bi se spravil sam s seboj, da bi stopil v svet, kjer ne bo butajočih vprašanj, pač pa dremajoče hrepenenje, preprosta slutnja božje navzočnosti zdaj je razbolel in vznemirjen, ob njem leži ženska, ki ji on s svojo negotovostjo rani dušo, rani telo, zdaj se je v telo in duha naselil silen nemir, tudi ko bo odšla, bo ostala ne samo mirujoča tesnoba, pač pa tudi lucidnost spominjanja, za zmeraj bodo v njegovem notranjem pogledu ostali njeni bleščeči rjavi lasje, njene izzivalne svetleče oči, ki so takšne, ker so ranjene, njen smeh, ki je izzivalen, ker je ranjen, vonj njene kože, deli njenega telesa; ...(294)
|