ARS
5
Offline
Preveč dobrega je lahko ... čudovito. (Mae West)
Posts: 2510
daleč od rodne barjanske grude
Gender: 
|
Boris Pahor: Nekropola Quote:
»Nenadoma sem postal kot nekakšna Gina Lollobrigida …«
Delo, Sobotna priloga, 23.02.2008
V nedeljo zvečer je 4.696.000 ljudi na tretjem programu italijanske državne televizije Rai poslušalo pripoved drobnega človeka, neverjetno živahnega in lucidnega 94-letnika. Brez trohice gneva ali sovraštva je povedal, da so fašistične bande v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pohod na oblast začele prav v njegovem rojstnem Trstu. In to s terorjem nad slovenskim prebivalstvom (danes bi temu rekli etnično čiščenje). Pred tako številnim avditorijem ni takih besed izrekel še nihče. To je bilo nepozabnih dvajset minut tržaškega Slovenca Borisa Pahorja.
Vendar to ni bilo vse. Boris Pahor je v slovenščini pozdravil rojake – italijanske državljane, ki na Tržaškem, Goriškem in Videmskem govorijo ta jezik. Ne le da so mu v oddaji to dopustili, celo povabili so ga, naj to stori.
V Sloveniji ni veliko ljudi, ki se zavedajo, kaj to pomeni. Zato pa so v tistem trenutku postale vlažne oči marsikaterega Slovenca v Italiji. Dobil je zadoščenje; četudi niso ravno njemu prepovedali uporabljati slovenskega jezika, četudi niso ravno njemu vzeli imena in priimka, četudi ga nikoli niso poniževali, ker je Slovenec. Bilo je zadoščenje za tisto, kar so storili njegovim staršem ali starim staršem. »Fašisti so sami povedali, da se je njihova revolucija rodila prav v Trstu, ko so začeli čistiti mesto,« je dejal Boris Pahor. Slovenci v tem mestu pa so doživeli fašistično diktaturo, še preden je Evropa spoznala mučitelje, ki so govorili nemško. Če Evropa ne ve, da se je fašizem na njenih tleh začel prav z zatiranjem Slovencev, je toliko bolj jasno, da Italijani o tem zadnja desetletja niso želeli nič vedeti. Trst se je ves ta čas postavljal kot najbolj italijansko mesto, nasledniki fašistov, ki so po »demokratični preobrazbi« kot Nacionalno zavezništvo postali celo vladna stranka, pa vse do danes niso izpustili nobene priložnosti za poniževanje Slovencev na Tržaškem. Je potem čudno, če je Boris Pahor pred letom dni, ko je italijanski predsednik Giorgio Napolitano ob državnem prazniku dnevu spomina na fojbe omenil »krvoločno ihto in slovanski ekspanzionizem«, slovenskim oblastem očital, da mu niso dovolj odločno odgovorile? »Strah in pomanjkanje ponosa,« pravi temu.
Romar med sencami
Tak Trst in taka Italija sta potrebovala nekoga tretjega, da jima je Borisa Pahorja pomagal prepoznati kot velikega pisatelja, četudi piše v slovenskem jeziku. Začelo se je leta 1990 v Franciji, ko je izšel francoski prevod Nekropole (Pahor si je izbral naslov Pèlerin parmi les ombres– Romar med sencami –, ker je med sprehodom po pariški knjigarni opazil, da ima vsaj pet del naslov Nécropole). Do zdaj so prevedli že sedem njegovih del in je tako najbolj znan slovenski pisatelj v Franciji. Sledili so še prevodi v nemščino (Nekropoli so nemški kritiki leta 2001 podelili nagrado za najboljši roman, ki je tistega leta izšel v Nemčiji, časniki z nemškega govornega območja pa so o romanu pisali še dve leti zatem) in angleščino, zadnji, sedmi po vrsti, je finski prevod. Pred leti je prišel končno tudi čas za prevod v italijanščino. Da je roman lahko sploh izšel v nizki nakladi pri združenju Consorzio Culturale del Monfalconese, se je prevajalec Ezio Martin odpovedal honorarju, avtor pa vsem pravicam. »Naveličal sem se čakanja, da bo roman objavila kakšna založba,« pravi Boris Pahor.
Ko so se pri milanski založbi Fazi odločili za objavo Nekropole, verjetno niso niti slutili, da bi lahko knjiga, ki pripoveduje o taboriščih, v Italiji leta 2008 postala takšna uspešnica. In to tako hitro. Komaj mesec dni po izidu so Nekropolo že tretjič dotisnili. »Menda so prodali že okoli 30.000 izvodov, ne vem natančno,« pravi Pahor, ki je imel ta teden dva dni izklopljen telefon. »Pisal sem tekst za prilogo finančnega časnika Sole 24 ore, pa sem ga izklopil, saj so me po televizijskem nastopu nenehno klicali od vsepovsod. Človek se težko zbere za pisanje, če ga nenehno prekinjajo,« pravi.
Ti zapozneli refleksi, da je treba pisatelja, ki je bil večino življenja namenoma prezrt prav v svojem rojstnem mestu, ob koncu prepoznati in ga počastiti, nagraditi ali odlikovati, so razumljivi. To je človeško. A vendar ni odlikovanja, s katerim bi se mu lahko dostojno opravičili za to, da je bil toliko časa – prezrt.
Zdi se, da se v nekem trenutku vse postavi na svoje mesto. Dela dobrih umetnikov so nekoč prepoznana kot dobra in skupaj z avtorjem jim dovolijo stopiti iz anonimnosti. Kleč je v tem, da ta obred pogosto traja precej dlje, kot je običajno človeku usojeno živeti. Toda Boris Pahor je vse to dočakal. Če bi vsa ta priznanja, s katerimi ga v zadnjem obdobju njegovega dolgega življenja naravnost zasipavajo, porazdelili na zadnjih štirideset let, kolikor je stara Nekropola, bi bilo ravno prav. Vsako leto kakšno priznanje dobro dene tudi tistim, ki ne hlepijo po njih.
Na lestvici najbolj branih
Ko je voditelj Fabio Fazio v nedeljo zvečer vprašal Borisa Pahorja, ali je sam pri sebi prišel do neke definicije zla, mu je sijajno odgovoril. Zdi se mu, da človek sploh še ni prišel do tiste točke, ko bi ga lahko imeli za humanega, je pa že neštetokrat pokazal, kako živalski je lahko, še posebno v izrednih razmerah, kot je vojna. Kljub vsem slabim izkušnjam verjame v dobroto ljudi, toda kakšna je ta dobrota? Poiščite mi tistega kristjana, usmiljenega in dobrega človeka, ki ima doma na primer štiri avtomobile, pa ga vprašajte, ali ne bi morda enega podaril onemu človeku brez avta. Odgovor je občinstvo v studiu nagradilo s spontanim aplavzom.
Ko človek takole iz Slovenije spremlja dogajanje v Italiji, predvsem v kulturi, prebira njihove časnike in gleda njihovo televizijo, dobi občutek, da so Slovenci v Italiji na vsem lepem postali enakovredni državljani. (Vem, Slovenci, ki živijo v Italiji in niso ravno Boris Pahor, bi imeli kakšno pripombo. A kljub temu.) Ko sem prebiral nedeljski Corriere della sera, sem opazil nekaj, kar bi bilo še pred letom dni bolj podobno sanjam. Založba Fazi je na prvi strani (!) objavila oglas, v katerem cenjeno bralstvo opozarja na dejstvo, da so Nekropolo znova dotisnili. Oglas je bil dovolj velik, da se je našel prostor še za dva citata iz kritik, ki sta izšli v najpomembnejših državnih časnikih. Za Corriere jo je napisal Claudio Magris, za Repubblico pa Paolo Rumiz.
Nič manjše ni bilo presenečenje, ko sem si na strani kulture ogledal lestvico najbolje prodajanih knjig (mimogrede, na spletni strani založbe Fazi piše, da je Nekropola v tem hipu njihova najbolje prodajana knjiga). Med tujimi romani je bilo Pahorjevo delo na 13. mestu še pred njegovim nastopom na tv, ki je prodajo menda podvojil. Med esejistiko pa se je na 14. mestu pojavilo delo tržaške zgodovinarke in profesorice na ljubljanski Filozofski fakulteti Marte Verginelle Il confine degli altri (Meja drugih). Drobna knjižica, izdala jo je ugledna rimska založba Donzelli, je že po dveh tednih na tako visokem mestu. Verginella je posebej za italijanske bralce napisala imeniten esej o dogajanju v Julijski krajini pod fašisti ter pojasnila razloge za protiitalijansko razpoloženje med Slovenci in Hrvati med časom povojne partizanske zasedbe Trsta, obdobja, ki je bilo doslej v Italiji pogosto zbanalizirano predvsem na komunistično okupacijo »Titovih banditov«.
Ne vem, kako se počuti človek pri tej starosti, ko se nenadoma zave, da mu bodo po smrti postavljali spominske plošče in doprsne kipe, morda celo kakšen pravi spomenik. Tudi če verjame v posmrtno življenje, ga verjetno ne mika, da bi od nekod lahko opazoval ves ta cirkus. »Ljudje se čudijo, da sem ob vsem tem hrupu, ki ga v Italiji zdaj zganjajo okoli mene, ostal tako miren. Veste, jaz sem bil precejšnjega deleža časti in slave že deležen, tako da me to niti ne vznemirja. Je pa res, da sem tu nenadoma postal že kot nekakšna Gina Lollobrigida …«
Mišo Renko
|
Home
Pages: 
