Smo o depresiji rekli nekaj tudi že na tem forumu:

http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=...

Edi, k tvojemu razmišljanju in strogem stališču – ANTIDEPRESIVI SUCKS bi vseeno dodala nekaj besed. Tudi sama nisem zagovornik nobenih tablet, pa vendarle… Sem mnenja, da obstajajo določene situacije, v katerih pa so tudi tablete lahko svojevrstna pomoč. Po mojem mnenju obstajajo tudi takšne situacije, ko si sami ne moremo (več?) pomagati in zakaj si ne bi takrat pomagali – magari s tabletami?

In ena takšnih situacij je tudi globoka depresija. Nisem strokovnjak za te zadeve, zato ti povem samo dva primera, Edi, pri katerih jaz ostajam tiho, lahko povem svoje mnenje, nikakor pa si ne dovolim posegati ali kar tako, apriori zavračati antidepresivov…

Imam prijatelja, ki je pred novim letom zašel v strašno stisko. Osebne narave, seveda, zato o njej ne bom kaj dosti govorila. Le to, da sem takrat precej časa preživela z njim. Samo zato, da sva se pogovarjala. Po telefonu, ob čaju… Poznala sem njegovo stisko in vedela sem, da je zanj nehalo sijati sonce… Izgubil je tudi lučko upanja, izgubil je tudi smisel življenja… Poznaš tisti feeling, ko si tako želiš pomagati, pa rečeš to, pa predlagaš ono, ko vidiš in veš, kaj bi bilo dobro zanj – pa ti on prav vsak stavek negira? Prav vsako upanje zatre? Ne sliši ničesar… Zanj ne obstaja nič drugega kot samo njegova stiska in bolečina… Psihiater mu je takrat predpisal antidepresive, ki pa jih je on odklonil. In se sukal v svojem začaranem krogu, iz katerega ni videl izhoda… Pogovarjala sva se tudi možnosti antidepresivov in seveda nisem pritiskala nanj (kot nisem pritiskala v nobeni stvari), le prosila sem ga, naj razmisli tudi o tej možnosti. Naj jih sprejme morda samo za neko obdobje, le toliko, da se izkoplje iz najhujšega, toliko, da najde v vsakem dnevu samo en trenutek, za katerega bo lahko rekel, da je bilo vredno živeti… Na koncu je sprejel tudi to možnost. Danes se še vedno skoraj vsakodnevno vidiva ali vsaj slišiva, ampak začenja verjeti, da tudi zanj obstaja sonce… Vsaj v službo lahko hodi in vsaj za trenutek se lahko usmeri v delo. In verjamem, da si bo počasi osmislil tudi ostali del življenja… In zakaj sem tako vesela, da je sprejel začasno pomoč v obliki antidepresivov? Ker se mi je ravno zadnjič zahvalil za tisti čas, ko sem samo bila. Z njim in ob njem, ko sem ga samo poslušala. In zahvalil se mi je za življenje. Nekega večera, ko me je poklical, je namreč v roki že držal tablete. In to ne antidepresive, ampak tiste, s katerimi bi končal svoje življenje… In če mene takrat slučajno ne bi dobil na telefon – Edi, bi si upal ti prevzeti odgovornost, da bi zaradi tvojega apriori zavračanja antidepresivov, morda ne sprejel tovrstne pomoči? Ne vem, Edi… jaz si te odgovornosti za življenje nekoga drugega samo zaradi mojega trdnega stališča o nejemanju tablet prav gotovo ne bi upala prevzeti…

Drug primer? Sem bila ravno dežurna na tistem telefonu, ko malo čez polnoči pokliče ena deklica. Spolna zloraba očeta v otroštvu, začela se je z njenim dvanajstim letom in se nadaljuje še danes, ko je stara 21 let. Prav v tistem trenutku je oče ponovno odšel od nje, ko jo je, tako kot že tolikokrat do tedaj, ponovno spolno zlorabil. Odločila si je vzeti življenje, njen zadnji poskus je bil klic na SOS telefon. V dveurnem pogovoru upam, da sem ji vsaj toliko lahko pomagala, da je preživela tisto noč. Ali je tudi naslednjo, ne vem… Ne vem, ali je zmogla naslednji dan poklicat strokovno pomoč… In vsaj jaz sem prepričana, da ji je psihiater (če je le zmogla telefonski klic naslednjega dne) prav gotovo svetoval antidepresive. Sočasno tudi z vsem tistim ostalim zdravljenjem, ki pride poleg…

Tako, da – samo to ti želim povedati, da obstajajo tudi primeri, pri katerih je jemanje antidepresivov morda tudi upravičeno. Ali res poznaš Dominka tako zelo dobro, da si si upal na podlagi nekaj njegovih zapisanih besed kar tako zaključiti, da antidepresivi tudi zanj sucks? Niti ne poznaš njegovega psihiatra in ne veš, zakaj in na osnovi česa je on zavzel stališče, da bi morda Dominku v tem težkem obdobju, ki ga preživlja, pomagali antidepresivi. Zakaj potem kar takoj takšno trdno tvoje stališče in še na takšen način posredovano? Ali antidepresivi res sucks v čisto vsakem primeru?

In četudi je res, da antidepresivi omamijo živčni sistem in če to pomeni, da se šele takrat človek sploh lahko začne soočati sam s sabo, kar je prav gotovo začetek »zdravljenja« - zakaj si ne bi s tem pomagal? Takrat, ko je popolnoma na dnu, ko je okoli njega sama tema in ko ne vidi poti naprej? In samo toliko časa, da sploh zmore narediti tisti odločilni korak in se zazreti sam vase?

Včasih je dobro prepustiti strokovnjakom tisto, za kar naj bi bili usposobljeni. Poudarek na »naj bi bili«… Ker to, ali so usposobljeni in ali predpisujejo antidepresive le v skrajni sili ali kot bonbone, je pa že druga zgodba. Tudi vredna razmisleka…

Samo moje mnenje, seveda…

e. wrote on 16.02.2004 at 12:47:52:

S temle se tudi jaz popolnoma strinjam - le MI SAMI smo lahko tisti, ki lahko nekaj naredimo za svoje življenje. Nihče drug ne more tega narediti namesto nas, niti strokovnjaki, niti prijatelji, niti nobene substance. Sreča se nahaja izključno in samo v nas samih in mi sami jo moramo najti… Moj point v prejšnjem postu je bil samo v tem, da se nobene pomoči, takrat, ko je le-ta dobrodošla (ali morda celo potrebna), ne zavrača… pa četudi so to za neko določeno obdobje antidepresivi (česar pa iz tvojega prejšnjega pisanja vsaj jaz nisem uspela razbrati).

In seveda da samo s pomočjo raznoraznih zunanjih oblik pomoči ne moremo biti srečni. In verjamem, da se bo s tem strinjal vsakdo, če bo le globoko pogledal vase in bil sam do sebe brutalno iskren… vprašanje je le, koliko zmoremo biti brutalno iskreni sami do sebe in prepoznati, da nobena zunanja pomoč in noben zunanji dejavnik še ne pomeni naše lastne sreče in naše lastne izpolnjenosti…

Miska wrote on 16.02.2004 at 14:28:42:


Saj v tem je ravno problem! Vsi ne najdejo sreče v sebi, nimajo pravega orodja, so premalo motivirani, enostavno ne znajo kako, in še bi lahko naštevali.... Psihe se ne da razreševat po receptih, ker je preveč kompleksna, vsak posameznik je drugačen, ampak mora tudi farmakologija mezmes poseči, če ni drugega izhoda...

lepo Exo

Živjo vsem skupaj, kar lažje mi je ko začnem pisati na forumu. Nekako dam ven iz sebe vse moje strahove in tesnobne občutke.
Zgodilo se je nepričakovano, ni bilo načrtovano, kar treščilo je iz mene, dovolj je bilo vseh stvari v meni, kar šlo je, pa težko, pa trpel sem tudi, pa šel sem čez to, in da se !!! Milslim, da sem imel dovolj vsega in sem se odločil, da bom začel intenzivno delati na tem, da se osamosvojim (fizično). Podzavestno sem se odločil, povedal staršem, da se bom v kratkem preselil in da bom vedno na razpolago doma in da si jaz to želim in da ne more nihče od mene zahtevati nekaj kar si ne želim. Bilo je jokanje, vpitja pa ne (presenečenje), vendar so se nekako vsi sprijaznili s tem, tako da se je en kamen odvalil iz mene. S tem pa seveda ni konec mojih težav, še vedno imam tesnobne občutke, zdaj po tem dogodku celo malo pogosteje, ta tesnoba je res "sranje", začaran krog !!!!!!!!!!!! Beda .... Tako te spravi v eno tako slabo stanje, takrat se ne počutim varnega, samo hitro grem v posteljo in je malo bolje. In ko si že kaj splaniram da bom naredil kaj zase, že začnem, potem pa pride tesnoba in vsega je konec, včasih se kar ne morem kontrolirati............
In tudi doma se tako (kadar sem doma, saj me ni veliko doma) tesnobno počutim, saj ne vedno, ampak večino časa pa. Kot, da bi me začenjalo dušit. Pa ne krivim nikogar doma, to je moj problem, ki ga moram rešiti. Intenzivno sem začel delati na tem, da se preselim.
Tako, na kratko o mojem koraku v pravo smer . Mislim pa da sem nekaj malega že naredil na sebi, ogromno dela me pa še čaka.

dominko

DOMINKO wrote on 27.02.2004 at 15:15:03:


Fino! Velik moči in uspeha za nadalne spremembe! keep rolling! 8)

Živjo dominko

Ne vem, kar berem pa berem pa te občudujem... to tesnobo prenašaš iz dneva v dan in se ne utrudiš, jo zmoreš, delaš njej navkljub in ne glede na vse
Se sprašujem, če sploh vidiš, kako zelo močan si, da vse to zmoreš... dosti jih je ki nikoli ne bi... ti pa, svaka ti čast
Sem vesela, da ti je uspelo dat tisti razgovor s starši čez in da se je vse tak dobro uredilo Veliko stvari v življenju je takih... zgledajo grozne, na začetku tud tolko, da najrajši nikoli ne bi z njimi se ukvarjal, ko pa začneš, pa postanejo čisto male in dosti lažje obvladljive, kot si si mislil.
Zdrži še malo, prav gotovo bo boljše! Tak se mi zdi, da so bili ti zadnji dnevi težki za dosti ljudi in da nobenemu ni blo čisto lahko... ko bo ta sneg skopnel, pa bo posijalo sonce in bo prišla pomlad, bo tud svet spet malo bolj svetel in topel.
Ti želim, da bi našel ljubezen in milino in navdušenje v svojem življenju takrat, ki ti bodo pomagali lažje hodit skozi dneve in začel dosti bolj cenit svojo voljo in zaupat svojemu srcu!
Naj ti bo najboljše, kot ti je lahko
lepo te pozdravljam,
P.

pa javi se še kaj...