Hmm, Edi… to, da sem jaz sama do sebe stroga, itak že vem. In se mi to tudi čisto nič napačno ne zdi, mlačna ali preveč popustljiva niti ne bi želela bit. Se zna v takem primeru človek kaj hitro izgubit… OK - včasih bi res lahko malce popustila. Predvsem zaradi sebe in do sebe, ne gre zdaj toliko za druge. Se tega tudi učim, kadar pa falim, itak da najbolj prizadenem sebe. In takrat si namenim ljubeč objem. Sem pa zelo pozorna prav na to, kako drugim posredujem svoja stališča.
Seveda imam tule na forumu vseskozi v mislih, da je to le pisana beseda in da se za pisano besedo marsikdaj lahko marsikdaj skriva nekaj popolnoma drugega. Itak da je le 7% verbalne komunikacije tiste, ki jo ljudje sprejmemo in doživimo, 93% je neverbalne. In le-te tule na forumih in preko tipkane besede pač ni mogoče začutit. V vsakem primeru nam torej tule na forumu 93% sporočila nikoli ni dosegljivega…
OK, dovoli mi zdaj, da poiščem tiste tvoje poste, na podlagi katerih sem jaz doživela, kot da ti zavračaš antidepresive… Zgledalo bo vse skupaj bolj kot neko nametavanje nekih besed, pa še to lahko na trenutke iztrgana iz konteksta – je pa to vse, kar sem prebrala in na kar sem lahko oprla svoje razmišljanje. To je bilo le tistih 7%, pa še to morda ne, ker niti nisem slišala zvena tvojega glasu, niti načina, s katerim bi govoril v živo.
Najprej seveda to, kar si tudi sam že quotal:
Gru Gru wrote on 11.02.2004 at 23:05:59:Mislm psihiatri. Jao, jao, ja sej so ljudje... ihaaaaaa.... služit sebi. In kaj boš pol, ko boš sebi odslužu? Služiš lahko samo drugemu. Sebi ne moreš služiti, sebe lahko samozadovoljiš, spolno, športno, materialno. Pomirjevala .... ne bom napisu...., piši mi če te bom ganu, pa bova se pomenila.
Edi, lahko z razdalje tole prebereš, se poskusiš postaviti v vlogo, kot da tega nisi napisal ti in prebrati povsem nepristransko?
Potem v nadaljevanju:
e. wrote on 13.02.2004 at 12:05:49:Kemikalije/droge pri reševanju depresije in ostalih težav v življenju NE POMAGAJO.
Vse kar anti-depresivi naredijo je to, da omamijo živčni sistem. Se pravi, tesnoba je še vedno prisotna, le čutiš jo ne več tako direktno...
Psihiartija je veliko vredna, vsekakor pa bi se ji vrednost še povečala, če bi se znala ukvarjati z vzroki za težave namesto s posledicami...
Hmm.
Sej zato pa majo psihjatri tak "visok" uspeh pri zdravljenju (ne gre čez 25%, baje).
Hja no...
Kakšno mnenje naj bi po tvojem torej lahko zaključila iz tega, če ne negativno?
Potem se ti je oglasil en-bk, kateremu si sicer odgovarjal, ampak jasnega odgovora na svoje vprašanje pa tudi on ni dobil – ali pa ga samo jaz nisem videla…
Glede tvoje osebne izkušnje. Sva govorila tudi o tem, se spomniš? In takrat sem te začutila, da ti sploh ni vseeno za tvojega dedka. Tudi vem, kakšno potko si hodil prav zaradi njega in čutiti je bilo tvojo stisko. Tudi tvojo bolečino, če že hočeš, le da si je sam nisi hotel/zmogel/želel priznati. Vsaj ne naglas. Jaz pa tudi nisem bila v vlogi, da bi te potiskala nekam, kamor nisi sam želel stopiti… Zato sem te takrat lahko le poslušala, toliko, kolikor si pač želel deliti z mano. In ponavljam, da slučajno ne bo izzvenelo – daleč od tega, da bi te doživela, kot da ti je vseeno za dedka! Tule zdaj prvič berem tudi tvoje doživljanje glede tega in danes že drugič – hvala za zaupanje…
Glej, bom rekla še nekaj. Izhajam seveda iz sebe in govorim o sebi. Če bi že jaz zbrala toliko poguma in govorila o svojih stiskah, tako kot je to naredil Dominko, recimo (ja, ja, vem, da tega ne naredim - preveč stroga do sebe…), potem bi me takšen način, kot si ga uporabil ti, prav gotovo odbil. Tvoja pomoč, čeprav dobronamerna (v to sem prepričana), bi pri meni naletela na zaprta vrata. Če se že znajdem v stiski in če že tvegam in svojo stisko delim z nekom, potem je edino, kar sem sploh sposobna sprejeti v tistem trenutku, ljubeč, nežen, predvsem pa iskren objem. Še da sprejmem tega, se moram zelo zelo potruditi. Moj vzorec "biti močna", seveda... Ničesar drugega ne potrebujem, niti ne želim. Morda kasneje, v pogovoru, pa še ta mora biti zelo prijazen, nežen, ljubeč, bog ne daj me česa učit ali mi kakšne nasvete delit. Je bilo tega preveč, zato zelo hitro odreagiram na to - z umikom, seveda. In seveda - itak, da zmorem sama. Edino, kar dovolim, je to, da mi nekdo pokaže kakšna vrata, ki jih sama morda ne vidim. Odpreti moram pa tista vrata sama. Prestroga do sebe? Ja, vem, vem… Želela sem povedati le to, da tvoj način ne bi bil pravi način zame, zato sem tudi odreagirala. Mislim celo, da sploh ni bil catch v psihiatrih in antidepresivih, ampak sem bolj močno doživela način, s katerim si želel priskočiti Dominku na pomoč. In s tem nikakor ne trdim, da tvoj način ni pravi način za nekoga drugega (morda tudi za Dominka – ampak to bi lahko povedal le on) – odvisno od vsakega posameznika, od njegove konstrukcije, od njegovega doživljanja in od vzorcev, ki jih v sebi nosi tisti, kateremu nameniš besedo. Po vsem tem, kar sem jaz prebrala, kar sem jaz slišala, s komerkoli sem se jaz pogovarjala, pa tudi na podlagi lastnih izkušenj, seveda, pa je občutek sprejetosti tisto, kar mora človek najprej doživeti, da se sploh lahko odpre. Če pa že tvega in to naredi prej, pa je občutek sprejetosti in ljubljenosti tisto, kar je človeku najprej potrebno dati, da sploh lahko obstane… To je tudi moja izkušnja, na podlagi katere lahko tudi takšne pogovore na SOS telefonu zaključujem z občutkom, da sem človeku lahko dala največ, kar mu lahko dam… To je tista izkušnja, ki mi vsakič znova potrjuje, da je treba začeti tako… In prav zato močno verjamem v to in prav zato temu poskušam slediti tudi sama…
In spet, kot ponavadi – to je le moje mnenje, seveda…
Home
Pages: 
