stoychi wrote on 26.01.2004 at 12:58:10: 
poglej pregovor pravi, da gre osel samo enkrat na led. človek pa kar naprej.
Ponavljajoče se krize, niso nobeno kaljenje, ampak dejstvo, da človek beži od svojih problemov, namesto, da bi se z njimi soočil.
Vsaka notranja kriza ima svoj vzrok,
ima pa tudi zdravilo za odpravo tega vzroka,
ki je običajno točno diametralno prejšnjemu početju.
recimo:
si v neki zvezi, kjer te partner ponižuje in ti zaradi tega trpiš.
Imaš dve možnosti: stisneš zobe in trpiš naprej, ali pa se posloviš od partnerja in najdeš takega, ki te spoštuje.
Ali si v službi, kjer se ljudje med sabo sovražijo,
skratka je negativna klima ti pa kar vztrajaš v njej, namesto da bi odšel kam drugam.
za površnega exota, pa si bo mogoče treba vzeti več časa, predvsem kadar trdi nekaj o drugih, kar je zraslo izključno v njegovi glavi in nikjer drugje. To je njegov glavni problem.
Resnica.
Najprej dobro preveri, kaj nekdo trdi, šele potem mu kaj glede njegovih trditev očitaj, ker drugače izpade, kot da si manipulator, takim se pa slabo piše in ravno taki ponavadi hudo trpijo. Eden takih znanih manipulatorjev je bil recimo Juda Iškarjot, danes pa jih največ najdeš med politiki, zato pa nobeden od njih ni res srečen.
He, he, saj ravno v tem je hec, da nimamo poguma, da nas ni dovolj v hlačah, da bi šli večkrat na led, in to zaradi rizika, ker se prej polulamo in ker smo strahopetni, vemo kaj nas čaka, da lahko na gladkem ledu spodrsnemu in pademo, tudi si razbijemo glavo, pa zato predčasno odnehamo, kapituliramo, dvignemo belo zastavo, zato se zadovoljimo z drobtinicami in vegitiramo kot rastline. Mislim, da je ravno to pomembno, da po vsakem neuspehu poskusimo znova in znova, da nas razočaranja ne dotolčejo, da nikoli ne odnehamo, da se borimo naprej, da vztrajamo, da ne klonemo pod jarmom osebnih težav, da jih
usmislimo, da jim pripišemo določeno vrednost, zakaj in čemu trpimo, jih ovrednotimo, tako postanejo strahovi otipljivi, jih vsaj vidimo, saj tako detektiramo (vidimo) svojega sovražnika, da vsaj vemo proti komu se borimo, kaka orožja uporabiti v boju zoper njega itd. Vsak se s težavami sooča na svoj unikaten način, ki se posamezniku zdi najustreznejši (pri tebi je bil to Prem R., pri drugem je to Jezus, pri tretjem nekdo drug, npr. oseba, ki mu je blizu), čeprav morebiti ni najustreznejši, pač, kakor zna in ve. Kdo pa išče uživancije v trpljenju, saj vsi hrepenimo po sreči in zadovoljstvu. Stojchy, lahko je govoriti, realnost ni tako črno-bela... Kam naj odide, recimo, mati treh otrok, ki jo mož fizično in psihično maltretira, kam naj gre, da se bo rešila slabe klime, v lisičjo luknjo živet, če je finančno odvinsa od njega? Seveda, vzameš šila in kopita in greš, če ti nekaj ne paše, pa čeprav zastvaiš svojo službo, zakon itd.? Prav, če ima kdo možnost, da odide, kaj pa če ne? Kaj pa potem? Koo bi le bilo vse tako enostavno, kaj?
Iškarijot ni bil manipulator, ampak je Jezusa izdal za denar, za $$$, 30 srebrnikov, bil je blagajnik med apostoli, pa so se mu cekinčki zasvetili.