Pa zdi se mi da ima Iga prav, da se je treba najprej v celoti sprejeti, šele potem se lahko začneš izboljševat... Ok, ne vem, ampak zase vidim da sem kronično nezadovoljen, in tut ko si neki zadam in to dosežem, hočem vedno več in več... Če štartaš nezadovoljen, recimo iz 10%, pa ne veš kje je 100% zna bit problem ker si ne boš nikoli priznal da si dosegel 100%, vedno si lahko še boljši... Obsesija, ego pač... Če pa štartaš popolnoma zadovoljen sam s sabo, toraj 100%, je pa vse kar dosežeš blagoslov, če ti pa ne uspe pa tut ni problem ker si še vedno na 100%... Tole sprejemanje samega sebe je pomoje kr ena ključnih stvari v življenju...

V svojem življenju mamo precej več vpliva, kot si mislimo.
Kar se mene tiče, je vsaka debelost pogojena s psiho, četud je bolezenska - je namreč tud vsaka bolezen pogojena s psiho, samo so mogoče vzroki za to bolezen manj očitni. Na svojo psiho pa lahko vplivamo in posledično tudi na bolezen, odvisno od notranje pripravljenosti je, če bomo .
In kot je že Iga opozoru in se zdej učimo, ne gre za napake, ne gre za prav/narobe. Ne gre za debel suh, ker ta pojma nastaneta s primerjanjem in tud ti sinjeoka, si rekla, da primerjanje ni v redu.
In v trenutku, ko neham primerjat, jaz sem debelejša kot ona, v trenutku, ko tega ne vidim in sem človek jaz, pa je človek ona sva midva dva človeka in jaz sprejemam naju obe. Ker če naju primerjam, pol sem jaz, ki sem debela, kao slaba (zdej pr trebušnih plesalkah, bi bla slaba tista brez trebuha - prikazujem, kako je vse v družbenih merilih) in zavidam oni drugi, ki je vitka. Se prav niti sebe niti druge ne sprejemam (če ji zavidam). In to je ne-sprejemat/ljubit sebe kot drugega.
Sprejemanje je pa bistveno za spremembe zato (tole je po Thomasu  in Osvobajanju povzeto: )ker.. morm drugač stavk obrnt
Prav Thomas, če hočeš premagat svoje strahove, jih moraš najprej poimenovat. Se pravi, da v situacijo vneseš nekaj jasnosti. Pri tem jest rečem: na moji postavi se odraža, da nekaj ni v redu z mojim odnosom do hrane, zasvojena sem z njo (seveda sem do tega pršla s primerjanjem). In to, da sem si jest to priznala - to je zame sprejemanje enega dejstva v zvezi s sabo. Pravjo, da je to prvi korak.
In tole kompliciranje okrog sprejemanja se še nadaljuje, sam da zdele glih nimam več enga smisla v glavi (tok tok)
in nesprejemanje ni nikol fajn
zdej se nadaljuje kompliciranje (yes! ):
amm no( ), moja "debelost" je pogojena s psiho, jest jem več kot mi je sploh treba, zarad enga občutka notranje neizpolnjenosti (zapolnjujem lukno s hrano, z nečim izven sebe). Do te notranje neizpolnjenosti je tud pršlo zarad nesprejemanja in to nesprejemanja svojga karakterja. Svojga karakterja ne sprejemam, ker ga primerjam s karakterjem drugih, z merili, ker spet nism taka pa taka, ampak drugačna in ker to glih ni sprejemljivo...
to nesprejemanje je pač za-zank-an-cija
in zdej je pa pomojem že čist jasno    8) da če bi jest sprejemala sebe - svoj karakter, ga lepo izrazla, tazga kot je - sebe tako kot sem (čist sprejemajočo se), ne bi blo filinga neizpolnjenosti, ne bi blo poskusa zapolnitve s hrano ne bi blo "debelosti", oz, zdej ko sem že debela, pa če se začnem sprejemat, se bom posredno začela tud spreminjat, v tem primeru hujšat.
jabadaba

Lahko malce razložiš tole oz. princip "linije najmanjšega odpora"?

Keč je v tem, da sprejemanje ne pomeni isto kot sprijaznjenje.

Sprejemanje sebe pomeni tudi to, da sam sebi ne odkloniš pomoči za izboljšanje.
Sprijaznjenje pa pomeni, da pomoči v bistvu ne rabiš, saj je že tako vse tako kot je, v redu.

Učitelj sprejme svojega učenca, ne sprijazni pa se z njim, kot takim, kot je zdaj, saj ga sicer ne bi imel česa naućiti.

ljubezen in sprejemanje ni enako sprijaznjenju in potuhi