S, opazil sem da precej pozitivno razmišljaš in da želiš probleme ali pač vprašanja na katera nimaš odgovorov cim hitreje razrešit. V tej smeri ti različna mnenja, lahko veliko pripomorejo, sploh ker se zavedaš, da moraš glavno nalogo postoriti sam.
Jaz tvojemu problemu niti nebi rekel problem, temveč bi rajši pustil, da ti občutki ki so stečejo svojo pot.
Jaz, Edi, naprimer, na sprejemanje sebe, gledam iz precej drugega kota, kot to zasledim v mnogih duhovnih knjigah, ali mogoče debatah tu na forumu. Sprejemat sebe. Men se to včasih zdi tok bolna izjava, da mi gre na smeh, včasih pa se poizkušam globoko z vsem svojim umom pogolobit v to. Sprejmi samega sebe? Ampak mi ne gre. Mogoče mi bo kdo to enkrat res dobro razložu. Ker ne vem. Se mi zdi, da sem sebe že približno sprejel takega kot sem. Sam sebe. Zdej se pa vpraši. Sam sam zase? Sebe met rad? Globoko pejt v sebe in se mej rad. Madonca, a se nima vsak rad, že čisto po naravni poti. Me zanima, koliko od nas tu na forumu, izmed vseh, čisto vseh, bi po desetih dnevih lahkote, delil košček kruha, z nekom drugim. Praktično verjamem, da nobeden (Stojči, ki dve leti ne je, ali ni jedel je iz te teorije izključen). Čist simple in enostaven dokaz, da sebe imamo radi in se v ključnih trenutkih sprejemamo precej kot se nam zdi. In zato in podobnih stališč, in primerjav, ki so jih moji možgani dali skozi, se mi zdi prav utopično in skrajno protislovno trdit, da moraš sebe sprejet, da boš potem lahko druge. Ok, vedno pa dopuščam možnost, da mi kdo to moje stališče zruši. Verjamem, pa da se da besede spretno obrnit in to čist drugače prikazat. Čakam…
No če greva potem na obratno trditev. Sprejmi vse kar ti pride na pot. Vsakogar. V vsakem poizkušaj najdet neko luč. To meni zveni precej bolj sprejemljivo in bolj logično. Zakaj? Ker sem človek družbe. Ker sem človek. Ker nisem en, sam zase. Sej je res, ko pravijo, sam se rodiš, sam umreš. Nosi svoj križ… Normalno. Jasno kot beli dan. Ampak. Torej ampak, kaj nam vse duhovne knjige, učitelji, znanost, celotna zgodovina govori. Približno takole:"Ljubi svojega bližnjega, kot sam sebe". A obstaja celotna naša civilizacija zaradi so-delovanja, so-ustvarjanja, so-, so-, so-… Glej TV. Poslušaj radio, beri cajtunge. Vsi nekomu drugemu želimo srečo, veselje, karkoli. Tle se meni res duhovni paradoks postavlja. Sebe. Mene. Jaz. Še največje užitke nisem sam doživel. Tko da. Meni se zdi bolano, skrajno bolano, sebe tako poveličevat. Upam, da nisem zgrešu topica in bi moral na šalah tole odgovarjat.
Haaaaaaaaa, ja zdej sem se poštekal. Gre za ukvarjanje s svojimi občutki, svojim dojemanja tega kar te obdaja. Zakaj se pojavi tak in drugačen občutek v meni samem. No to bolj štekam. Zdej bi moral tisto gor napisano iti popravit. Ampak nej ostane, ker meni, res meni, ta besedna zveza deluje odbijajoče. Vedno se ob tem zataknem. Mislm, da sem celo na podbno pisal in mel debato, sam zgleda, da sem pozabu. No če gre za tak način, je to ok. In v bistvu, sem v prvem delu se jest ukvarjal s seboj. Ha, ha, ha. Ja kaj čem, če poznam druge izraze, jest bi temu kot Buda reku, Pot Pozornosti, Jezus to imenuje:Ljubi svojega bližnjega…"
Mogoče se je duhovnost res preveč razpasla, kot kuga po tem svetu. In so zadeve čist enostavne, le tehnik je preveč, malo morje. Samo bistvo se pa skriva le v: popolni ljubezni, popolnem sprejemanju in podobnih pojmih…
No tebi sem hotu odgovorit, pa sem napisal, kar običajno ne počnem, še svoje pre-odgovorno-razmišljanje… Jest ti pravim. Do vsakega pred seboj, bodi sproščen in zabaven, ne sprašuj se kaj si misli o tebi. Ker je tako:
- če misli, da si grd, je v njem neka grdota, ki te bo prej ali slej odbila in se bosta razšla
- če misli, da si lep, bo prej ali slej moral sprejeti, da je vsaka lepota minljiva
- če misli, da to ni pomembno, bosta prvi dve točki odpadli in jih ne bo potrebno razreševati in ti s tem odpade ful zankanja.
Predvsem bodi tak kot si in boš dobil tisto, kar rabi ta trenutek. Nič boljšega in nič slabšega. Življenje je že tako naštelano, da je v vesolju seštevek vedno 0. Ti imaš le svobodno voljo, da si izbereš, kak plus ali minus zavzemaš v tem dejanskem trenutku, kjer se nahajaš in s komerkoli pač si. No včasih, si tega ravno ne moreš izbirati, ampak v večini primerov pa si lahko.
Moja nova ugotovitev: Svobodna volja ne obstaja. Obstaja najboljša izbira v danem trenutku.
Iluzije so vse kar nas obdaja. Resnica pa je zgodovinsko dejstvo. Resnice ni v prihodnosti. Prihodnost je vedno možno spremeniti. Ta sedanji trenutek, pa tudi še vedno dopušča spremembo resnice. Tko da resnica je tudi iluzija. Zato nehite iskalici iskat resnico, ker je mrtva. Kar je živo je edino življenje. Resnico lahko najdete ednole v zgodovinskih knjigah.
Home
Pages: 
