Ti kar probej nardit kaj, ti jezik dobr lavfa, samo pisanje literature ma ene svoje zakonitosti, ubesedovanje občutij za ozaveščenja le teh pa druge, po moje zgolj (samo)terapevtske. Lastna občutja besedno skomunicirat z drugimi še ni umetost, čeprav to zna  zadet v živo. Tud publicistika ne, čeprav  lahko animira množice. Umetnost je v polju estetskega, druga pisarija pa v polju etičnega in moralnega. Odločit se moraš, v katerem polju boš uporabljala moč besede in se pol temu stilno/izrazno  prilagodit

Eva wrote on 02.12.2003 at 02:11:10:


Ko  si napisala, da boš iz pisanja  'kaj naredila', sem razumu, da boš  nardila iz njega neko samostojno zadevo in ne  le sredstvo za penetracijo svojo notranjost.  Avtentičnost kot  sidriranje besede na notranji izkušnji je seveda nujna tud v umetnosti,  samo tam  se  mora  beseda najprej osamosvojit in zaživet en od avtorja neodvisen  lajf, da se njena  penetracija v notranjost  bralca  ne zgodi kot avtorjevo posilstvo ampak le na bralčevo voljno povabilo, ki besedo sprejme  v skladu z njeno zmožnostjo prilagotiti se njegovim  avtentičnim  potrebam.

Quote:


Jest nobene, ker mam navado,  se ustvim na robu brezna neizrekljivega oz.se spustim vanj  le tolk   globok, kolikor sem sprot sposoben splest trden štrik iz besed kot simbolov/prispodob.  

Quote:


To spuščanje ni stvar okusa ali oblika duhobvnega avanturizma   ampak je način  eksitence/(pre)živetja.

Quote:


Se strinjam, da je  skrb za eksitenco  posledica zmotnih positovečanj eksitence v bistvu s čemerkoli, ker eksitenca sama po seb bi morala pokrivat vse  in  nič in bit v  tem ena sama brezskrbna uživancija, saj ne bi  poznala strahu pred breznom, ki si ga je s poistovečanjem s tem ali onim itak sama ustvarla.

Eksitenca v tem smislu  ni v naprej z ničemer pogojena in je dana v neomejno uživanje  v  ko-eskistneci z drugimi eksitencami. Načeloma  ta koeksitenca eksitenc ne bi smelo uživancije posmeične  eksitence v ničemer omejevat/pogojevat, ampak zarad pomembne vloge  uma, ki naj  bi ta ko-eksistenčna  razmerja urejal, se je  vsaka posamična ekistenca pistovetila z njim. Zato občutmo meje zmožnosti uma kot mejo lastne  eksitence in njegov rob kot strah pred padcem v brezno.

Poroka eksitence in uma je postala za eksistenco 'trpljenja ječa', njuna  razveza pa  za  oba  usodna.  Kje je zdaj uživancija? Ena od njenih možnih oblik k je preseganju uma v  transcednci, v uživanciji izven/nad  eksistenco. Druga je  v podrejanju umu oz. hedonizmu v širjenju  meja njegove  lastne moči. Tretja pa  je v pristjanju na  'pat pozicijo' zdrugimi eksitencami, kjer um nima nobene vloge več ne za zmago ne za poraz, zato eksitenca nima nobenga motiva več, da bi se mu pustila prilastit.

Samo je in to je in v tem je ves  vir njene uživancije.            

titud wrote on 02.12.2003 at 07:34:50:

Ja oboje, kajpa če je že namera, naj bo ornk  
  Quote:

madona. - que!?
ampak le na bralčevo voljno povabilo, ki besedo sprejme  v skladu z njeno zmožnostjo prilagotiti se njegovim  avtentičnim  potrebam. [/quote]
nja, mislim, a se da posiljevat z iskrenim izražanjem sebe? če sm koga posilila, nism bl aiskrena, priznam.. to je zame mastn zalogaj

Eva wrote on 02.12.2003 at 12:51:47:

globje dojemanje sebe, okolice in Absoluta, ki se se poglablja. stranski rezultat je vecja notranja pomirjenost in ekstaticna izpolnjenost.

ce se bo kdaj moj notranji filing "dotaknil" se koga drugega in mu bo ta prijeten, ga lahko, ce je iskren, tudi usmerim v proces s katerim lahko tud sam to doseze. ce pa ne, pa pac ne.

(najbrz je ta princip pr vseh isti)

[Eva wrote on 02.12.2003 at 12:50:38:


Spet zgelda, da sem eno ugotovitu, ki se tiče bolj mene kot kogarkoli drugega,  namalov  na tistga, ki sem ga izbral, da me  je izzval, da sem jo sploh formuliral.  Upam,  eva, da maš dobro prebavo in da ti moja masnoča ne bo škodovala, ker tle ti na svojo kar pozab, ker ni omembe vredna   .