V duhovnem jeziku bi lahko rekli, da nismo Bog, vendar se od njega ne razlikujemo. Smo odsev Boga, "narejeni po njegovi podobi", toda delec ne more nikoli popolnoma razumeti celote. Celoto lahko le izkusi. Zato mora naprej umiriti in utišati razpravljajoči um in potepuška čustva, funkciji vrednotennja (evaluacije):

"Utihnite in spoznajte, da sem jaz Bog." (Psalm 46:10)

Ko si dovolimo doživeti "celoto" in se v njej osredinimo brez sodbe in razčlenjevanja, tedaj, pravi Jung, "se razvije osebnost, ki trpi le v nižjem nadstrpju, v zgornjem nadstropju /.../ pa je ločena od bolečin in veselih dogodkov." Zajameta nas vedrina in mirnost; dva pojma, ki sta očitno izginila iz moderne dobe. Še vedno sza dosegljiva, njun blagi vpliv lahko čutijo tisti, ki so iskreno usmerjeni k enemu cilju."

"Če bo tvoje oko iskreno, bo vse tvoje telo napolnjeno s svetlobo." (Luka 11:34)

Buda je učil, da bo celo pohlepnež, ki vse življenje misli le na denar, nekega dne dosegel nirvano, poslednje duhovno osvobojenje, v tistem trenutku, ko bo misel z denarja dosledno preusmeril v dosego razsvetljenja, tako moč bo imela njegova usmerjenost k enemu cilju.

Ni nobenega ekstravertirano-čutnega, znanstvenega dokaza za transcedentno izkušnjo, razen dokaza lastnega doživetja, in ob tem se zdi potreba po znanstvenem dokazu povsem nepomembna, potrjoč besede Blaisea Pascala:

"Srce ima razloge, ki jih razum ne pozna."

Vir: Živeti z Jungom

exorcist wrote on 24.11.2003 at 10:06:09:


Po moje ne obstaja tolk potreba po dokazovanju tega doživetja pred sabo, kot delitvi doživetja z drugimi, ker ti drugi so tle vse živo.  Čutno, npr. seksualno izkušnjo je laže šerat, ker je  usmerjenjena h konkretnemu objektu (četud fanatazjskemu). Opažam, da se zrad te omejene sposobnosti šeranja transcedentne izkušnje do nje obnašamo kot otroc do seksa  v razoponu od totalnega mistificiranja do zaničevanja in banaliziranja. Po moje je  tazaden cajt, da pravica do te transcedentne izkušnje postane to vsakomur dostopna induvidualna pravica (sedaj se skriva v pravici do svobodeveroipovedi, čeprav je po moje zarad nejne religioznega bistva  ni umestno vezat  samo na religijjo) in da se zavaruje posmeznika samo pred njeno zlorabo, tko kot je zaščiten pred  npr.  spolno zlorabo.  To pomen, da bi se  religije moral hudo oklestit, tko kot so se morale hodo oklestit svojega spolnega moralnega čistinstva.  

a_hero wrote on 25.11.2003 at 18:16:43:


Množice se  identifikacijrajo z  močjo, ki jo ti ljudje posebljajo. Moč pa jim dajejo mediji, ki lahko praktično katerololi lastnost potencirajo na x-to potenco, tko da lahko vsakega poprečneža nardijo za idola/svetnika/odrešitelja. Čeprav po drugi strani jim  mediji nč ne dajejo ampak  samo izkoriščajo našo potrebo, da bi bivali varno zavetju gospodarjev resnice, ki bopdo poskrbel za naše duhovne in materilane potrebe, če bomo njihovi ponižni častilci. Ker te naše potrebe zato, ker so bodisi poprečeneži  bodisi manipulatorji ne morejo trajno zadostist, je kreiranje  in rušenje idolov postala prava industrija, tko da jih vsak pubertenik zamenja nekaj na sezono, odrašen človk pa se totalno vrednostno  konvertira na eno ali dve mandatni dobi.          

Quote:


Ko človek začut kot ovca v čredi, ko spozna, da je manipuliran in ko se zato  loti pucanja lastnega praga, se tle znajde čist na istem, kot prej, ko je bil častilec drugih. Zdej naenkrat postne samemu  seb najvišja ikona, saj ma takoj pri rok množico psiholoških/duhovnih/religioznih praks, po katerih se bo učil časitit  tisto predstavo o  samem  seb, ki mu  jo bodo določene prakse skreirale. Ne samega takega kot je, ampak skreirano predstavo o smemu seb, ki jo mu bodo njegovi kreatorji   spotencirali  na x-o  potenco, ki
kot taka sveda ne more bit avtentična in trajna, zato jo je treba stalno z veliko napora obnavljat in vsake quatre tud v celoti zamenjat.

Zard tega  sem jest imel v mislih potrebo po eni  zaščiti folka  pred pretiranim navdušenjem nad odkrivanjem  samega sebe, ki nima namena v  soočenju samim sabo ampak se  ponvad  konča  predvsem v eni  hitro obrabljivi fascinaciji nad sabo idolskih/transcedentnih   dimenzij in uživancij, ki se  v bistvu prav v ničemer ne razlikjujejo od uživancije, ki jo nudi čredna idolomanija.  

Bardo_Thodol wrote on 26.11.2003 at 09:25:29:


To dobro potrjujejo  idolosko logiko, da srečanje s samim sabo kot idolom ni zaželjeno in da je  tudi nevarno, saj se ko popusti idolska mrzlica počutmo še manjše in nevredne, zato potrebujomo še močnješo  dozo transcedence, da se lahko na novo vzpostavmo. Amplituda  se poglablja, tko da višji je vrhunec tem nižje je dno        

Bardo_Thodol wrote on 26.11.2003 at 10:19:34:


Ja, izpolnjevanje pričakovanj drugih, ki smo jih skoz  socialne  intereakcije prevzelvzel za svoje, je osnova za našo refleksijo. Za  samorefleksijo smo torej prisiljen  uporabljat v bistvu enak inštrumentarij, s katerim smo se reflektiral skoz socializacijo, zato tud  rezltati ne morejo bit dost drugačni. Avtentični jaz, do  katerga smo se dokopali samorefleksijo,  nadomesti vlogo ' od zunaj projicirane in inducirane ter umetno skonstruirane podobe', zato je nujno  enako umetna in nestabilna tvorba. Stabilna  bi lahko bila le, če ne bi bla okužena s  potrebo po (samo)reflesiji, s to potrebo po (samo)zrcaljenjju v socilanih interakcijah. Boljš  povedano: stabilna bi lahko bila le, če bi  se avtentična podoba popolnoma ujemala  s pričakovanjem in zahtevami socialnega okolja. To je teoretično  možno le v zaprtih okoljih religij, sekt in terapevtskih skupin, ki posamezniku nudijo primerno socilano okolje za tovrstno (samo)reflesijo. Univerzalno gledano  pa je avtentična samorefleksija možna le v preimru, da  socilano okolje posameznika brezpogonjno sprejme takšnega kot je in te takšnega, kot bi moral biti. Prva taka primarna skupnost je  družina, žal pa je družina take naloge ne more opravit, ker ji je v naši skupnosti  'zaupana' naloga primarnega socializatorja in  s tem prvega kreatorja 'umetnega sebe' in ne  zaščitnika avtentičnosti jaza.      

Odsev Boga

Odsev eteričnega Boga,
je harmonija telesa,
razuma srca,

In kdor ga ne pozna,
o tem božanskem,
notranjem odsevu,
nima niti najmanjšega pojma  

ps: lahko pa do nezavesti
naklada, reglja,
itak ni s tem niti zanj,
niti za kogarkoli drugega,
prav nobene koristi.

a_hero wrote on 26.11.2003 at 19:11:26:


Kolikor jest štekam večino duhovnih praks in večino  sodobne populrane psiohologije, ataktirajo  na nesposobnost  posmeznika, da bi svojo nemoč  kompenziral z idetintifikacijo z (medijsko kreiranimi) idoli. Tega pa ne nardijo tko, da bi idolomanijo  zrušli, ampak identifikacijo z zunanjim  objektom prenesejo  v subjekt. Iz posameznikov   tko nardijo  preganjalce svojih strahov/ovir, častilce avtentičnih moči, skratlka oboževalce lastnih (pa magari od boga danih) idealiziranih potencialov. To je pot iz iz dežja pod kap, saj je razočaranje  nujna posledica identifikacije s katerimkoli idolom, ker identifikacija je sama po seb nadomestilo za avtentičnost.

Daj napiš, jst, kako ta probelm rešuje dao-izem.

[quote author=Eva link=1069664769/0#11 date=1069903106]


Jest bi včasih ful rada kej pošerala, o teh doživetjih, občutjih med izvajanjem tehnik, al pa kar tko in mi je tud ful zanimiv to brat, sam pol ramišljam o tem, da je to stvar ega... pa včasih se zdi težko ubesedit
a mamo kak tak topic že kje slučajno ?

Tega je velik, vprašaj se rajš, čemu ti služi. Ali potrebi po identifikaciji s temi  filingi, ker ji sama ne premoreš? Naslajanju nad tem avanturizmom duha? Če temu, pol je to tisto imaginarno prikrivanje lastne šibkosti, o kateri govri jst  in napihovanje jaza s sebstvom, o katarem govori jung.    

Quote:


Ozavešanje  je  predvsem zavestna reflesija teh filingov, samo je pri tem zlo pomembno, iz katere točke se ti filingi reflektirajo. Vsak bi moral izhajat iz lastne  socialne/osebnostne izkušnje, za to pa  ni noben motiviran,  še najmanj ti sam. Zato se  tud zatekamo pod okrilja preizkušenih  tehnik in karizmatičnih oseb, kar velja  za vse dobe in vsa socialna okolja. Osho se je samooblikoval na prepihu hindujske tradicioanlane družbe  in moderne  zahodne kulture,  zato je imela njegova samosvojst na sledilce tako privlačen vpliv. Karizmo mu mu je dajala njegova  nekonformna samosvojst, ki pa  je sprožila cel kult čaščenja nekonformne samosvojosti in osho-idolomanijo,  tko  da če si že odkrila oshota  pol ti svetujem, da boš najbolj ravnala po njegovih naukih, če se ga  boš v celoti  znebila kot idola, s katerim se  poistovečaš, in začneš ozaveščat  iz lastnega socialno/osebnostnega položaja.