Zanima me, kako gledate na zvestobo, če imate stalnega partnerja in če se vam zdi sporno, da je imela vaša zdajšnja dobra polovica, še pred vami, preden sta se spoznala, divja spolna razmerja, ga boste lahko respektirali in mu povsem zaupali, enako kot, če bi bil malce bolj rezerviran, se "šparal"?  

Vam zvestoba pomeni zgolj nepotreben moralni predsodek, ali pa nek višji ideal, ki ga je treba spoštovat. Bi dali partnerju še drugo možnost, če vas prevara?

Če boš razmišljal, da te bo partner prevaral, te sigurno bo. ali pa tudi, če boš ti sam varal, saj veš, kar seješ, to žanješ. Med razmišljanjem pa ne moreš niti uživati v vezi in jo s tem tudi že kvariš - saj veš misli krojijo naša življenja. Zaupaj v dobro, če te vara, te pa ni vredna. Jel tak?

v glavnem sto ljudi sto čudi in ni za obsojat.
Če ljudje pač rabijo tako izkušnjo, pa naj si jo privoščijo. Zvestoba je vedno v prvi vrsti iskren odnos do samega sebe, skratka brez vseh igric in izmišljevanja zgodbic sebi in drugim
to pa vsekakor ni tako lahko, biti to kar si, za to je potrebna kar velika korajža.

Tale bi pa bila že dobra za misel tedna:

"Največja nezvestoba je laganje samemu sebi."

Varanje? Kaj to sploh je Varanje v mislih, besedah in dejanjih?

Medčloveški odnosi so zelo enkratni in pojmovanje po principu sovražnik mojega prijatelja je tudi moj sovražnik je po mojem mnanju zgrešeno. Vprašanje je kako bi tak sovražnik reagiral name. Tak odnos bi mi morda preprečeil spoznati čudovitega človeka.

S tem hočem povedati, da vsakemu dam priložnost, da se pokaže, ne glede na preteklost... vsak zase ve zakaj je takšna.

Norenje v preteklosti samo po sebi še ne pomeni varalice, tudi število spolnih partnerjev ne. Nekateri pač eksperimentirajo na ta način.

Jaz to gledam nekoliko drugače: Jaz v varanju niti ne vidim toliko problem v sex-u kot v manipuliranju in to v manipuliranju s čustvi in potrjevanju ega.

Tole kar bom povedala je zelo žensko gledanje, vendar na to pač drugače gledati ne morem.

Meni osebno se najbolj gnusijo tipi, ki imajo o sebi dobro mnenje in od žensk - partnerk zahtevajo "popolnost", če pa njih pogledaš pa so "porka mizerija" brezveze služba, povprečna plača, povprečni izgled....skratka daleč od popolnosti
Seveda do kakšnih popolnih deklet ne morejo, pa zadevo rešujejo tako: partnerka doma za sex - vsaj sex je zagarantiran in v isti osebi zastonj gospodinjska pomočnica, seveda pa gospodje wannabe v tem času iščejo svojo miss prfect in preizkušajo na svoji poti vse kar si drzne pokazati malo več naklonjenosti, seveda pa nobena ne zadosti visokim kriterijem takega gospodiča. Življenje samo namreč generira stres in ženske smo sitne in zahtevene, pa ne maramo tipov ki se gonijo (z ženskami ali po pubih, casinojih...)
Ti gospodiči imajo običajno taktiko; ne ljubim žene, moj zakon je mrtev, nikoli nisem varal žene..ampak tebe ljubim....

Obstajajo tudi tipčki, ki so nadpovprečni (karkoli pač vzamete; izgled, denar, status...) Ti načeloma čustveno - manipulativnih taktik osvajanja niti ne rabijo, so zadosti samozavestni, da direkt povejo da vse kar hočejo je zgolj sex, če je bejba trapa, je pa to čisto njen problem. Ampak iskrenost jim je treba priznati... Tile fantje se po mojih izkušnjah slej ko prej umirjo in imajo dokaj uspešne veze.

Jaz torej niti ne gledam na številko, ampak bolj na ozadje. Aja, pa večino moških bi lahko uvrstila v I kategorijo...
od ostarelih podjetnikov do večine mladih Casanov

V svojem življenju sem namreč srečala le 6 tipov, ki so imeli lprecejšnje število partnerk, pa jim ni bilo treba lagati "o večni in globoki ljubezni"

bogglefreak20 wrote on 20.11.2003 at 11:16:34:


Zelo pametno napisano. Namreč zdi se mi, da se tradicionalne vrednote dajajo preveč  v nič v sedanji potrošniški družbi, kjer vsakdo hlepeni po takojšnji zadovoljitvi takšnih in drugačnih potreb, kjer so čustva odveč, kjer prevladuje materialistična miselnost, kupiš, odviješ, zavržeš => gre za zelo sprevržen egoizem

Niti se ne strinjam s temi, ki podpirajo neke eksotične oblike in alternative v spolnosti (skupinski seks, izmenjava partnerjev, etc...). Namreč pri takih načinih izživljanja pomeni, da nekaj krepko škripa v zvezi, če si partnerja ne zadostujeta več, ponavadi pa jo na kratko potegnejo otroci.To je sedaj nek trend, da vse toleriraš, vse je dovoljeno, ni več tabujev.... Za moje pojme taki način mišljenja vodi moralno-etični propad družbe, če ni mej, anarhija, vsak gleda samo nase. Zdolgočasenost...

DylanDog wrote on 20.11.2003 at 16:03:22:


Msilim, da me nisi razumel. Jaz ne podpiram skrajnosti, kar ne pomeni, da nisem toleranten. Ekstremi mi niso všeč. Neka srednja pot....

Skrajnost/ekstrem, je tudi vstrajanje v zakonu ali pri enem partenrju, če le ta ni ok. Pa vseeno toliko folka vstraja in trpi, in si škoduje, ker "Kaj bodo pa sosedje rekli?" , ali pa bi, pa preprosto ne upa. Ne upa naredit koraka naprej.
Če imata partnerja razčiščeno, dogovorjeno, to ni ekstrem,  - to je korak dalje.  Te razne spone, okovi, itd., - omejujeo.
Pa jih da kdor jih da...    


LP, Dylan Dog

Vztrajanje v zakonu in mučenje drug drugega, kadar stvari ne laufajo... To zame ni dilema. Če vidiš, da te s partnerjem ne veže ljubezen, ampak te ob misli nanj spreleti srh in groza, potem prekineš zadevo. Ne greš pa skakat čez plot. No, lahko greš, ampak to ničesar ne reši.
Vem, da je meni lahko govoriti, ker nisem v situaciji, kjer so posredi tudi otroci - tu je scena veliko bolj komplicirana. Pa tudi nočem, da se me napačno razume. Ne trdim, da je konec neke veze takrat, ko te partner prvič prizadane ali kaj podobnega. Je pa konec takrat, ko ni izgrajenega odnosa, ki bi dva človeka združeval. In tu smo spet pri globokem zaupanju, potrpljenju, razumevanju, ljubezni... Če teh ni, potem ni kvalitete odnosa.
Tudi swinger prakse, kjer sta udeležena oba partnerja, ali pa seks v troje ipd. se meni osebno ne zdijo v redu s stališča, ki sem ga že razložil - gre za predajanje sebe nekomu, ki ni tvoj partner. To se mi zdi krivično do partnerja in do sebe, ker je s tem prikrajšan odnos. Saj odnos se vendar razvija skozi skupne trenutke, intimne ali druge... Če ni interesa do tega, potem je zame stvar vprašljiva.

O pomembnosti tega, kar pravijo sosedje, pa samo eno - nikar si ne otežujte življenja z mnenjem drugih ljudi o vas. Če bi vsak živel po svoji vesti, bi bil ta svet gotovo lepši. Sosedje imajo svoje življenje, ki se ne tiče vas in obratno.