If I had to promise you something, what would it be?

I can't promise that you will always be comfortable...
Because comfort brings boredom and discomfort.

I can't promise that all your desires will be fulfilled...
Because desires whether fulfilled or unfulfilled bring frustration.

I can’t promise that there will always be good times…
Because it is the tough times that make us appreciate joy.

I can't promise that we will be rich or famous or powerful…
Because they can all be pathways to misery.

I can't promise that we will always be together…
Because it is separation that makes togetherness so wonderful.

Yet, if you are willing to walk with me,
If you are willing to value love over everything else,
I promise that this will be the most rich and fulfilling life possible.

I promise that your life will be an eternal celebration,
I promise you I will cherish you more than
A king cherishes his crown,
And I shall love you more than
A mother loves her newborn.

If you are willing to walk into my arms,
If you are willing to live in my heart,
You will find the one you have waited forever…
You will meet yourself in my arms…

I promise.
Sri Sri Ravi Shankar
http://www.artofliving.org/wisdom/thepromise.htm

Quote:

Tole jest razumem enmal bolj metaforicno ...

Sicer pa, ce mene vprasas ... ko sebe srecas, ga zaprmej ne rabis vec.

In tako ucitelji kot ucenci smo si itak vsi ...
A so Ucitelji, ki imajo sposobnost verbalizacije oz. posredovanja na drugacen nacin;
eden izmed njih je zaprmej Sri Sri Ravi Shankar, a tako kot je z "vsem", enim znese enim ne.
Odlocamo se pa itak sami ... zase.

ARS wrote on 09.03.2006 at 10:54:21:

Aha, če prav razumem, da bi srečal sebe, potrebuješ pomoč nekoga, ki je sebe že srečal. Ko z njegovo pomočjo srečaš sebe, te njegove pomoči ne potrebuješ več.

Tuki se mi pol zastav vprašanje, a smo vsi ena in ista oseba v končni fazi, da bi to zgornje zdržal, al imamo neke skupne točke vsi, da lahko en samo-spoznan pomaga do samo-spoznanja drugemu?

Quote:

Imam občutek, da moj odgovor/pogled tule niti ni pomemben … še najmanj pa tebi. In v bistvu je tvoj poenostavljeni “aha” povzetek prav d’best. Ma, fino pa bi blo prebrat, kako tebi to izkustveno (al pa vsaj verbalno) v tvojem lajfu zgleda … oz. kako drugače.

Uf, BP (pa še kdo) dobr ve, kako “mrzim” mentalno onaniranje … A zna zdele tole men nucat. Evo ga.  

Smo bojda popolni, ko se rodimo. Pa se pol, skoz leta, enmal (al pa velik) “zapacamo”; predvsem s pogledi, načini, delovanji, besedovanjem, pogojevanjem ... drugih. In smo praviloma veliko marsičesa, a najmanj dejanj in lahkotnosti ter taki kot smo. In nas bega razkorak med besedami in dejanji. In potem zato, ker ni miru navnoter, začnemo točno tam bolj brskat. Lahko. In pol zakaj sem tuki, kako naj bom, kaj & zakaj & kako naj kakrkoli počnem, postanejo sredica. In ker dvomimo vase, gremo praviloma za začetek navzven, nam dogodki, ljudje, knjige … skratka, učitelji, znanja na pladnjih nosjo … in žnj odgovorov ter variant na (marsikatero) vprašanje. Zmeda opcij in pametnih. Hkrati pa še vse zemeljske štorije v odnosih in služenje denarja za preživetje živiš, po možnosti pa še starša špilaš. Te skor sesede, ko (končno) dojameš, da drugih ne moreš spreminjat. No, in pol ugotoviš, da ti je blizu povedano o zavedanju, neodlašanju, brezkompromisni ljubezni, veselju, sprejemanju … pa še kaka malenkost o pomembnosti dihanja, gibčnosti in vpliva prehrane na telo se te dotakne. In začneš to sprobavat in v življenje spravljat. In se skor userješ od šoka, ko se ti skozi izkušnje resnično dokaže, da si si sam "kriv" za skor čist vse, kar se ti rola. In pol od bliz in daleč (ne)odgovornost gledaš; predvsem vseh ostalih je nadvse opazna. A zlagoma ne zmoreš več drugih krivit, še za štos komi. In hodiš po tistih štengah … Se začne jasnit marsikaj, praksa pač svoje prnese. Zadovoljstvo nad doseženim in preseženim in premikanjem mej! In te valjda v superiornost zanese. A ni panike, pravica skazica svoje nardi. Ni hudič, je tolk odsevov na voljo, tolk špeglov se ti na vsakem koraku rola ... da se težko svoji dvojnosti izogneš. A sreča te tudi ponižnosti. In se zavežeš manjšanju razkoraka. Preklet težka znata bit na cajte tako iskrenost kot doslednost! Ni naključje, da naključja so. Zavedanje, brezkompromisna ljubezen, znanja, neodlašanje, hvaležnost, dobrohotnost, veselje, sprejemanje, dajanje … dihanje, futr, gibanje. Popolna v vsej svoji nepopolnosti; kot trenutno znam in zmorem. Kva je reku? Da se pospešeno skozse "premikaš" skozi služenje drugim? Veš, kaj, jasno mi je: do konca življenja se bom učila. In to je men čist prav. Tudi s pomočjo drugih oz. zaradi vseh, ki mi boste na pot prišli. Amen. Hvala.

Zdej grem pa spat,

ARS

Quote:

No, eni znate na kratko povedat ...

Lepo bodi(te),
ARS

Eto, ravno danes, ne, včeraj zvečer, sem se spomnila, da me je tam enkrat proti koncu srednje šole (tisto leto, ko smo imeli psihologijo) občasno obletavalo in rahlo morilo vprašanje, kaj sploh sem jaz, če me določajo genetika, okolje in samoiniciativnost, ki pa je pravzaprav posledica prejšnjih dveh. No, in kmalu mi je padlo v glavo: valjda, jaz sem ravno ta unikatna mešanica vseh teh vplivov, ki so tudi sami sestavljeni iz mnogih faktorjev. Čist simpl. In tisto, kar vse to povezuje v celoto, enoto, tisto mora potem biti moje bistvo. (Eni temu rečejo opazovalec, drugi višji jaz, tretji duša ...) Ko se mi je misel sformulirala v tej obliki, mi je bilo jasno, da sem to pravzaprav že vedela. Samo ne razumsko, ampak z nekakšnim notranjim, do takrat neubesedenim zavedanjem. Jasno mi je bilo tudi, da kup kosti in mesa pač ne more čutiti (ne mislim čutil, ampak tisto srčno čutenje) in vedeti na tak način. In zelo močno se mi je dozdevalo že takrat, da so možgani samo posrednik med telesom in nečem, kar je breztelesno, ne pa ustvarjalci zavedanja o sebi. Da so samo stroj, ki ga sicer poganja telo, programira pa ga nekaj drugega in drugačnega. (Transcendenca v imanenci pa to ... )
Tudi tega, da me ne bi bilo več – ali še huje, da sploh ne bi bilo ničesar – si nisem znala zamisliti nikoli. (Zato je vprašanje Zakaj sploh nekaj je in ne raje nič? padlo name z vso težo tega, kar zdaj vem, takrat pa sem le slutila.) Da ne bi imela telesa, to že, ampak da ne bi bilo zavesti o tem, da sem – to mi je bilo povsem nepredstavljivo. Enako kot nič, ki (mi) je tudi povsem nepredstavljiv. (Lahko si predstavljam samo prazen (megleno bel) prostor, ki mu ni videti konca.) Po moje je nič samo abstrakcija, mentalni konstrukt, v svetu dvojnosti iznajden kot opozicija biti, življenju (življenje = vse-kar-je, vse, kar biva na Zemlji). Zato sem bila potem, nekaj let pozneje na faksu, čisto navdušena, ko sem na prvi ali drugi strani Heglove logike prebrala: Bit in nič je torej isto.
Hudo, res.

Notranja gotovost v večnost zavesti izničuje strah in mi daje vero. Vero vase, v druge in v življenje nasploh.

ARS wrote on 08.03.2006 at 12:15:28:

"It is a celebration to reassure everyone about the power of good and the power of truth,
and that the power of love is higher than anything in the world," Sri Sri Ravi Shankar said
when asked about what he wanted to convey to this huge congregation
which was preparing for a three-day international conference on human values to celebrate his birthday.

Iz članka in dela intervjuja s SSRS, na http://www.the-week.com/26feb26/currentevents_article9.htm.

Neki je, a še deleč od samospoznanja.