/nadaljevanje reportaze PREDSEDNIK DRNOVŠEK V BANGALOREJU/PEACE, BROTHER
Ob istem času je v ašramu, na drugem koncu mesta, potekala konferenca o človeških vrednotah in gostila številne verske voditelje, z ramo ob rami so sedeli predstavniki različnih verstev. Poleg zastopnikov hinduizma, budizma, džainizma in sikhizma so bili prisotni še judovski rabini, sunitski mule, šiitski imami, krščanski duhovniki, svečeniki zoroastrske religije in zastopniki tradicionalnih afriških verovanj, denimo ljudstva Zulu. Prav tako ni manjkalo predstavnikov znanstvene javnosti, univerzitetnih profesorjev iz tako imenovanega razvitega sveta, ZDA, Kanade, Japonske in Evrope. Navzoči so bili tudi ugledni sponzorji. V prvi vrsti je denimo sedel Bernie Ecclestone, lastnik Formule ena, z ženo Slavico, bivšo hrvaško manekenko.
Slovenski protokol je več kot dostojno opravil svojo nalogo. Drnovšek je obisk opravil v stilu, z nemalo elegance. V spremstvu neprestano smehljajočega se Gurudžija je promptno izstopil iz helikopterja na ašramskem heliodromu ter se med iskrivim kramljanjem s Sri Srijem s strumnim korakom odpravil na krajši obhod duhovnega centra in njemu posvečeno slavnostno kosilo s predsednikom Mauritiusa. Slovenska delegacija se v daljni Indiji podpisanemu skromnemu popotniku, nevajenemu polikane uradnosti, ki že poldrugo leto ni prestopil praga domovine, sploh ni zdela tako grozna. Prej kot z odporom je navdajala s sproščenostjo ter šarmom. Morda so temu botrovali predhodni Drnovškovi nakupi starih indijskih glasbil, do katerih naj bi gojil posebno strast.
Predsednik je bil s svojo navzočnostjo in izrečenimi besedami ob nastopu pred množico na letališču, kot se za osebo visokega položaja spodobi, skop in zadržan, a nič manj odločen v spodbudi k svetlemu cilju človeštva: »Napredek moramo doseči skupaj,« je nagovoril nepregledno množico na letališču Jakur. »Vsi mi, ki enako mislimo in čutimo. S pozitivno energijo!« je začrtal pot mirovnih prizadevanj napredno mislečega in vendarle tudi sočutnega človeštva.
Dvajset tisočim prostovoljcem fundacije Art of Living je, ob sicer pričakovanem, navideznem indijskem kaosu, ki se vselej izteče v zdrav in harmoničen konec, ob uporabi vseh v sodobnem svetu razpoložljivih orodij uspela organizacija mega dogodka. Z njim je dokazala, da je ne sestavljajo le odbluzeni duhovneži, pač pa posamezniki, ki pomenijo zgled prav te »pozitivne enegije«, o kateri je govoril predsednik Drnovšek. S široko odmevnostjo doslej največje organizirane skupine z nedvoumno izostrenim in jasno določenim mirovnim sporočilom človeštvu - televizijski prenos je spremljalo 40 milijonov gospodinjstev, prenos pa je bil tudi po svetovnem spletu - je dosegla zastavljeni cilj. Nakazala pa je tudi smernice za prihodnost, v kateri bo odločala kritična masa - seveda ne nuklearne bombe, ki se je, nič čudnega, najbolj bojijo prav tisti, ki sedijo na tonah obogatenega urana in plutonija, pač pa neusahljive armade demonstrantov miroljubne iniciative, ki se bo nenasilno uprla brezobzirnemu, darvinistično zasnovanemu, rakavemu ustroju družbe, ki proizvaja skrajnosti v obliki terorizmov in bušizmov.
Odmev je čutiti tudi v dolini Šentflorjanski: »Oh, pa ni nemara obiskal tudi v bližini prebivajočega, razvpitega Sai Babe?« si beli glavo Drnovšku sovražna slovenska javnost, ki klati prazne marnje o zapravljanju davkoplačevalskega denarja za predsednikove osebne muhe. Naj jo pomirimo. Sai Baba se je 17. februarja tudi sam udeležil srečanja za mir fondacije Art of Living na letališču Jakur v bližini Bangaloreja. Če bi sklepali po komentarjih, ki prevladujejo na domačih spletnih forumih - razkrivajo namreč značilen slovenski patos, ko je bil, denimo, kar tako iz ljubega dolgčasa raztrgan Darfur -, živijo na sončni strani Alp najbolj zadrti in zagrenjeni ljudje na svetu. Pa vendar si sleherni posameznik želi le streho nad glavo, kaj za pod zob in ljubega miru. Toda v sledenju tej neizpodbitni maksimi - v tolažbo ali obup zavisti polnim prevladujočim slovenceljskim čustvom - je lahko oboje, predsednik in guru, človek zgolj in vedno le samemu sebi. Kvaliteten vodja, učitelj, predsednik je lahko le oseba, ki za podlago miroljubnega sožitja na planetu, ne le z besedami, pač pa tudi z dejanji, ki spadajo v domeno njegove moči, ponuja zgled obrata v lastno notranjost.
»Je slehernemu narodu potreben tudi duhovni vodja?« je Gurudžija vprašala novinarka Švedske nacionalne televizije.
»Nasprotno, vsak politični vodja bi moral postati tudi duhovni,« je odvrnil Sri Sri.
Tekst in foto ALEŠ KOCJAN, Mladina, 20. februar 2006
/V info: Scan & copy & paste zato, ker "Mladinci" svojih reportaz (se) ne dajejo na svoje spletne strani./
Home
Pages: 
