exorcist
Ex Member
|
Naslov te samopodobe sem si izpososdil pri eni najbolj zananih svetopisemskih zgodb, priliki o izgubljenem sinu. Čeprav bom tu govoril o povsem drugačni "izgubljenosti", kot jo prinaša tasvetopisemska prilika, se za hip pomudimo pri njej. Zgodba pripoveduje o očetu, ki je imel dva sinova. Ko sta odrasla, je eden od njiju zahteval svoj del premoženja, ker je hotel po svetu. Oče je premoženje razdelil in mu pripadajoči delež dal. Sin je odšel po svetu in premoženje zapravil, nato pa se skesan vrnil k očetu - in oče ga je brez očitkov sprejel. V razlagah te zgodbe običajno vidimo le en del sporočila: sinovo nezrelost in očetovo brezpogojno ljubezen, ki se kaže v tem, da je skrušenega sina sprejel nazaj. Spregledamo pa drugi del sporočila: sestvani del brezpogojne ljubezni, priznavanja individualnosti, je že v očetovem dejanju razdelitve premoženja. Čeprav je oče predvideval, da "se bo slabo končalo", je sinu dal dedni delež in mu dovolil iti svojo pot. Brez te poteze nezreli sin sploh ne bi imel priložnosti, da dozori! Skladna s tem je tudi očetova reakcija ob sinovi vrnitvi: ni čakal, da sin "skesano pade predenj in ga prosi odpuščanja", ampak je naročil, naj pripravijo gostijo že ob novici, da se sin vrača, čeprav sploh ni vedel, ali ga bo sploh "prosil odpuščanja".
Včasih se mi zdi, da ta prilika pove vse o vzgoji, le poglobiti se je potrebno vanjo! In spet se mi zdi, da se vanjo premalo poglabljamo!
Otroci nakjvečkrat pobegnejo od doma, ker jih dom utesnjuje, ovira njihovo samoosvajanje, s tem pa ovira njihovo dozorevanje.
Bogdan Žorž
|