Svet pogovorov
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl General >> Verstva,  religije,  filozofije,  kulture >> Izgubljeni sin http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1064390412 Message started by exorcist on 24.09.2003 at 10:00:12

Title: Izgubljeni sin Post by exorcist on 24.09.2003 at 10:00:12 Naslov te samopodobe sem si izpososdil pri eni najbolj zananih svetopisemskih zgodb, priliki o izgubljenem sinu. Čeprav bom tu govoril o povsem drugačni "izgubljenosti", kot jo prinaša tasvetopisemska prilika, se za hip pomudimo pri njej. Zgodba pripoveduje o očetu, ki je imel dva sinova. Ko sta odrasla, je eden od njiju zahteval svoj del premoženja, ker je hotel po svetu. Oče je premoženje razdelil in mu pripadajoči delež dal. Sin je odšel po svetu in premoženje zapravil, nato pa se skesan vrnil k očetu - in oče ga je brez očitkov sprejel. V razlagah te zgodbe običajno vidimo le en del sporočila: sinovo nezrelost in očetovo brezpogojno ljubezen, ki se kaže v tem, da je skrušenega sina sprejel nazaj. Spregledamo pa drugi del sporočila: sestvani del brezpogojne ljubezni, priznavanja individualnosti, je že v očetovem dejanju razdelitve premoženja. Čeprav je oče predvideval, da "se bo slabo končalo", je sinu dal dedni delež in mu dovolil iti svojo pot. Brez te poteze nezreli sin sploh ne bi imel priložnosti, da dozori! Skladna s tem je tudi očetova reakcija ob sinovi vrnitvi: ni čakal, da sin "skesano pade predenj in ga prosi odpuščanja", ampak je naročil, naj pripravijo gostijo že ob novici, da se sin vrača, čeprav sploh ni vedel, ali ga bo sploh "prosil odpuščanja". Včasih se mi zdi, da ta prilika pove vse o vzgoji, le poglobiti se je potrebno vanjo! In spet se mi zdi, da se vanjo premalo poglabljamo! Otroci nakjvečkrat pobegnejo od doma, ker jih dom utesnjuje, ovira njihovo samoosvajanje, s tem pa ovira njihovo dozorevanje. Bogdan Žorž

Title: Re: Izgubljeni sin Post by ten-nej on 01.10.2003 at 10:41:14 Kaj pa tisti sin, ki je brata s kamnom?

Title: Re: Izgubljeni sin Post by titud on 06.10.2003 at 09:53:36 Ta svetopisemska prilika se dogaja dons pogostoje, kot bi si človk mislu. Samo da danes fotri ne prodamo  pol premoženja (ki ga itak nimamo), da bi mulcu omogočl življenje po svoje, ampak že odraslemu (recimo odraslemu v smislu sposobnosti samostojnega služenja denarja, ki se začnme s 15. letom) dajemo ene pol lastne plače 10-20 let, da se valja po šolah pa faksih pa da pol pride nazaj brez česarkoli, predvsem pa samozaupanja? Kaj naj (mu) nardim kot fotr, ki mi je na tak neproduktiven način zapravu pol premoženja? Mu očitam pa mu dam vedet, da sem zgubu zaupanje vanjga  in da naj mi bo od zdaj naprej meni pokoren in mu na ta način  vzamem še zadnje zaupanje vase  al pa pa ga nateram  pa mu  vzamem še zadnje  zaupanje vame?

Title: Re: Izgubljeni sin Post by ana on 06.10.2003 at 10:12:20 itak pa je ta svetopisemska prilika samo prispodoba za notranje življenje in dozorevanje. Niti nima kake povezave v biološkem odnosu oče - sin, temveč se gre za to, da je človek (izgubljeni sin) tisti, ki se je oddaljil od Boga. Bog je itak vsekozi tukaj, in ko to preko lastnega trpljenja spoznamo in stopimo na pot domov, nas Bog brezpogojno in z veseljem pričakuje in čaka. In blagor tistemu, ki je ostal doma (sin, ki ni odšel od doma), kajti njemu ni bilo treba trpeti, da bi prepoznal vrednost očetovega blagoslova. Drugače rečeno: Bog je vedno z nami in v nas, razdaljo od njega določamo mi. Moja razlaga, tole. Saj ni rečen, da nisem kje prebrala kaj na to temo, pa mi ven seka. Sama vedno poudarjam, poudarjam, poudarjam, da smo predvsem duhovna bitja. Da je naše notranje življenje tisto bistveno, ne zunanje. Da, če imamo notranje življenje pošlihtano, potem se bo zunanje odzvalo na to. In obratno. In da se dogaja tisto: kakor znotraj, tako zunaj. Sem zadnjič brala pri Cayceju razlago za štiri jezdece Apokalipse. Ista finta. Nimajo veze z zunanjim svetom - ti štirje jezdeci naj bi predstavljali naš notranji nemir, boj, neuravnovešenost in se nanašajo na spodnje štiri čakre.  ;D

Title: Re: Izgubljeni sin Post by LittleStar on 06.10.2003 at 10:19:50 ana wrote on 06.10.2003 at 10:12:20: Bog je itak vsekozi tukaj, in ko to preko lastnega trpljenja spoznamo in stopimo na pot domov, nas Bog brezpogojno in z veseljem pričakuje in čaka. In blagor tistemu, ki je ostal doma (sin, ki ni odšel od doma), kajti njemu ni bilo treba trpeti, da bi prepoznal vrednost očetovega blagoslova. Drugače rečeno: Bog je vedno z nami in v nas, razdaljo od njega določamo mi. Jaz se sprašujem, če je sploh mogoče spoznati Boga brez trpljenja? Če je, zakaj pol trpljenje? Samo zaradi nevednosti? Razdaljo od Boga določamo sami? Mislim, da ne, ker dokler tega ne ne vemo, je ne zmoremo določat.

Title: Re: Izgubljeni sin Post by ana on 06.10.2003 at 10:45:46 wrote on 06.10.2003 at 10:19:50: Razdaljo od Boga določamo sami? Mislim, da ne, ker dokler tega ne ne vemo, je ne zmoremo določat. Littlestar, hotela sem samo reči, da nas Bog brezpogojno sprejema take kot smo. Kaj pa mi? MI smo tisti, ki ne zaupamo, naša vera temelji v bistvu na ne-veri, na strahu. To je oddaljenost od Boga. Ko sprejmemo vse kot nekaj, kar je lahko (tudi) dobro, čeprav se nam mogoče v tem trenutku žalosti tako niti ne zdi, smo že na poti domov, k Očetu. Razdalja itak ni merljiva, gre se za občutek zapuščenosti, osamljenosti... tako jest to mislim. Sevede ni rečen, da prav mislim.

Title: Re: Izgubljeni sin Post by LittleStar on 06.10.2003 at 13:50:36 ana wrote on 06.10.2003 at 10:45:46: Littlestar, hotela sem samo reči, da nas Bog brezpogojno sprejema take kot smo. Kaj pa mi? MI smo tisti, ki ne zaupamo, naša vera temelji v bistvu na ne-veri, na strahu. To je oddaljenost od Boga. Ko sprejmemo vse kot nekaj, kar je lahko (tudi) dobro, čeprav se nam mogoče v tem trenutku žalosti tako niti ne zdi, smo že na poti domov, k Očetu. Razdalja itak ni merljiva, gre se za občutek zapuščenosti, osamljenosti... tako jest to mislim. Sevede ni rečen, da prav mislim. :) Mislim, da sem razumela, da si hotela to povedat. Moj point je bil v tem, da človek, dokler se ne najde, ne more vedeti, kako zelo je bil izgubljen. Izgubljen se ne vidi, se ne najde.. Če bi vedel, da ga Bog brezpogojno sprejema, ne bi bil izgubljen. Uf

Title: Re: Izgubljeni sin Post by ana on 06.10.2003 at 14:26:06 Ja, točno to, Littlestar. Ko prerastemo, ko sprejmemo, ko se najdemo, potem vemo. Prej ne. Prej si samo domišljamo, da vemo.

Title: Re: Izgubljeni sin Post by titud on 07.10.2003 at 10:28:59 Moja interpretacija prilike očeta kot boga pa je, da bog tko kot fotr karkoli že nardi ne more nardit  nardit nč, da bi zamnajšal razdaljo do sina in mu  na ta način prihranu trpljenje. Edino spoznaje, do katerga lahko pride sin, je to, da fotr karkoli nardi v bistvu ne more nardit nč. Da so zato so tud očitki, da bi kdorkoli od njiju lahko karkoli  boljš pa drgač, da bi zmanajšal razdaljo med njima, brez veze.

Title: Re: Izgubljeni sin Post by vida on 07.10.2003 at 11:49:18 titud wrote on 06.10.2003 at 09:53:36: Ta svetopisemska prilika se dogaja dons pogostoje, kot bi si človk mislu. Samo da danes fotri ne prodamo  pol premoženja (ki ga itak nimamo), da bi mulcu omogočl življenje po svoje, ampak že odraslemu (recimo odraslemu v smislu sposobnosti samostojnega služenja denarja, ki se začnme s 15. letom) dajemo ene pol lastne plače 10-20 let, da se valja po šolah pa faksih pa da pol pride nazaj brez česarkoli, predvsem pa samozaupanja? Kaj naj (mu) nardim kot fotr, ki mi je na tak neproduktiven način zapravu pol premoženja? Mu očitam pa mu dam vedet, da sem zgubu zaupanje vanjga  in da naj mi bo od zdaj naprej meni pokoren in mu na ta način  vzamem še zadnje zaupanje vase  al pa pa ga nateram  pa mu  vzamem še zadnje  zaupanje vame?         Imam jaz tud podobno izkušnjo s hčerko in lahko o tem še malo razpredamo ... Priliko o izgubljenem sinu razumem pa takole - oče je bil osebnostno zrel in je tako bil sposoben zaznat, kaj je potrebno storit... prvi sin naj bi ostal doma (tako je zanj presodil), za drugega pa je menil, da bo bolje, če ga pošlje od doma (nabrat si izkušenj)... s tem dejanjem je spet pokazal svojo zrelost ter nesebično ljubezen. Ko se je sin vrnil domov (medtem je zapravil vse kar mu je oče podaril) mu je le-ta priredil slavje ... oče je bil srečen, da je sin prestal preizkušnje in se tako preobražen vrnil domov.

Title: Re: Izgubljeni sin Post by titud on 07.10.2003 at 12:35:35 vida wrote on 07.10.2003 at 11:49:18: Imam jaz tud podobno izkušnjo s hčerko in lahko o tem še malo razpredamo ... Priliko o izgubljenem sinu razumem pa takole - oče je bil osebnostno zrel in je tako bil sposoben zaznat, kaj je potrebno storit... prvi sin naj bi ostal doma (tako je zanj presodil), za drugega pa je menil, da bo bolje, če ga pošlje od doma (nabrat si izkušenj)... s tem dejanjem je spet pokazal svojo zrelost ter nesebično ljubezen. Ko se je sin vrnil domov (medtem je zapravil vse kar mu je oče podaril) mu je le-ta priredil slavje ... oče je bil srečen, da je sin prestal preizkušnje in se tako preobražen vrnil domov. Nobena fotrova osebnostna zrelost ne more sinu nč pomagat, seveda pa nezrelost lahko nardi dost škode oz. podaljša sinu pot do njegove zrelosti.  :)

Title: Re: Izgubljeni sin Post by vida on 07.10.2003 at 13:17:40 Ja kaj si napisal  :o Se prav, očetova zrelost lahko fejst pomaga pri vzgoji, nezrelost pa škodi, ja se strinjam s tem ... Jaz sem žal to prepozno ugotovila, tako da pri vzgoji ne morem več kaj spremenit. Lahko pa molim, ja to pa je v moji moči  :)

Title: Re: Izgubljeni sin Post by Karmena on 07.10.2003 at 13:26:23 titud wrote on 07.10.2003 at 12:35:35: Nobena fotrova osebnostna zrelost ne more sinu nč pomagat, seveda pa nezrelost lahko nardi dost škode oz. podaljša sinu pot do njegove zrelosti.  :) Ja, če gremo samo nekaj bolj nazaj, ko je sin moral poseč po svinčeni palici, da se je lahko sploh rodil.. Kaj pa če sploh ne gre za "izgubljenega" sina. Vse socializacije so poznale "saturnalije", čas v letu, ko je bilo možno uganjati norosti. Popolnoma vse, kar je bilo v določenem obdobju sicer prepovedano. Mi teh obredov ne poznamo več. :-/ lp Karmen

Title: Re: Izgubljeni sin Post by titud on 07.10.2003 at 15:00:08 vida wrote on 07.10.2003 at 13:17:40: Ja kaj si napisal  :o Se prav, očetova zrelost lahko fejst pomaga pri vzgoji, nezrelost pa škodi, ja se strinjam s tem ... Jaz sem žal to prepozno ugotovila, tako da pri vzgoji ne morem več kaj spremenit. Lahko pa molim, ja to pa je v moji moči  :) Nism napisl da zrelost lahko pomaga, to si sklepala iz tega, ker sem napisov, da nezrelost lahko škodi. Zrelost je po moje ene vrste  stopnja nevtralnosti, pri kateri rečemo, da če že pomagat ne moreš, vsaj škoduj nikar. Tko da če nis kaj dost dosegla pri tem, da bi  zmanjšala  razdaljo med sabo in hčerjo, si po moje nimaš kaj očitat. Če pa si posegla tako, da si jo zavestno povečevala, pol pa to ni glih materinsko/hčerinski odnos in tega ti jest ne verjamem. Jst sem na splošno dost alegričen na predstvo o bogu kot očetu, kot da ti on lahko pri čemerkoli pomaga, te lahko obvaruje oz. ti prišpara neprijetnosti ipd. Po moje edin tako, da se nč ne vmešava in to je največ , kar sin dejasko lahko od fotra dobrga pričakuje. Vse ostalo pol že samo pride - al pa tud ne.

Title: Re: Izgubljeni sin Post by titud on 07.10.2003 at 15:05:19 wrote on 07.10.2003 at 13:26:23: Ja, če gremo samo nekaj bolj nazaj, ko je sin moral poseč po svinčeni palici, da se je lahko sploh rodil.. Kaj pa če sploh ne gre za "izgubljenega" sina. Vse socializacije so poznale "saturnalije", čas v letu, ko je bilo možno uganjati norosti. Popolnoma vse, kar je bilo v določenem obdobju sicer prepovedano. Mi teh obredov ne poznamo več. :-/ lp Karmen Ja, mladost bi moralo bit ena sama saturnaljia, obdobje v katerem se človeku dopusti,  da lahko dela 'narobe'. Ker nikol ne more nihče zanesljivo pa dokončno vedet, a ni morda tako početje edino  pravilno.

Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved.