Morda je v tem pogledu najbolje definiral pekel Dostojevski, ko je rekel: "Pekel je muka, bolečina, ne ljubiti nikogar." Drugi so tukaj samo priložnost mojega pekla, mojega trpljenja, vzrok pa je seveda v meni, v moji nesposobnosti globokih odnosov in komunikacije z drugimi, ker sem zaprt v sebično samostojnost posameznika. Pekel je zavržena možnost odnosov, je zavračanje skupnosti, je zavračanje odpiranja. Pekel je torej nesposobnost, pomeni neuspeh človeka, da se uresniči kot enkratna osebnost, drugačna in svobodna, je popolna posameznost, brez oken in vrat do drugih. Zgodovina postane nesmiselna tragedija, neopravičljiva strahota nasilja, polna suženjstva, vojn, nepravičnosti, revščine, nevaren odklon od smisla. Pekel je, postaviti samega sebe nad vse. To je zavrnitev samega sebe v odnosu do drugega. Človek zavrne, da bi bil oseba v odnosu z drugim-bližnjim ali radikalno-drugim Bogom.

Vir: Od skupine k skupnosti

exorcist wrote on 01.10.2003 at 12:08:10:


Je to res? So možna kdaj še nebesa, če si že bil/si v peklu?       Ali drugače sploh niso možna?