Naslov te samopodobe sem si izpososdil pri eni najbolj zananih svetopisemskih zgodb, priliki o izgubljenem sinu. Čeprav bom tu govoril o povsem drugačni "izgubljenosti", kot jo prinaša tasvetopisemska prilika, se za hip pomudimo pri njej. Zgodba pripoveduje o očetu, ki je imel dva sinova. Ko sta odrasla, je eden od njiju zahteval svoj del premoženja, ker je hotel po svetu. Oče je premoženje razdelil in mu pripadajoči delež dal. Sin je odšel po svetu in premoženje zapravil, nato pa se skesan vrnil k očetu - in oče ga je brez očitkov sprejel. V razlagah te zgodbe običajno vidimo le en del sporočila: sinovo nezrelost in očetovo brezpogojno ljubezen, ki se kaže v tem, da je skrušenega sina sprejel nazaj. Spregledamo pa drugi del sporočila: sestvani del brezpogojne ljubezni, priznavanja individualnosti, je že v očetovem dejanju razdelitve premoženja. Čeprav je oče predvideval, da "se bo slabo končalo", je sinu dal dedni delež in mu dovolil iti svojo pot. Brez te poteze nezreli sin sploh ne bi imel priložnosti, da dozori! Skladna s tem je tudi očetova reakcija ob sinovi vrnitvi: ni čakal, da sin "skesano pade predenj in ga prosi odpuščanja", ampak je naročil, naj pripravijo gostijo že ob novici, da se sin vrača, čeprav sploh ni vedel, ali ga bo sploh "prosil odpuščanja".

Včasih se mi zdi, da ta prilika pove vse o vzgoji, le poglobiti se je potrebno vanjo! In spet se mi zdi, da se vanjo premalo poglabljamo!

Otroci nakjvečkrat pobegnejo od doma, ker jih dom utesnjuje, ovira njihovo samoosvajanje, s tem pa ovira njihovo dozorevanje.

Bogdan Žorž

Ta svetopisemska prilika se dogaja dons pogostoje, kot bi si človk mislu. Samo da danes fotri ne prodamo  pol premoženja (ki ga itak nimamo), da bi mulcu omogočl življenje po svoje, ampak že odraslemu (recimo odraslemu v smislu sposobnosti samostojnega služenja denarja, ki se začnme s 15. letom) dajemo ene pol lastne plače 10-20 let, da se valja po šolah pa faksih pa da pol pride nazaj brez česarkoli, predvsem pa samozaupanja? Kaj naj (mu) nardim kot fotr, ki mi je na tak neproduktiven način zapravu pol premoženja? Mu očitam pa mu dam vedet, da sem zgubu zaupanje vanjga  in da naj mi bo od zdaj naprej meni pokoren in mu na ta način  vzamem še zadnje zaupanje vase  al pa pa ga nateram  pa mu  vzamem še zadnje  zaupanje vame?      

ana wrote on 06.10.2003 at 10:12:20:


Jaz se sprašujem, če je sploh mogoče spoznati Boga brez trpljenja?

Če je, zakaj pol trpljenje? Samo zaradi nevednosti?

Razdaljo od Boga določamo sami? Mislim, da ne, ker dokler tega ne ne vemo, je ne zmoremo določat.

ana wrote on 06.10.2003 at 10:45:46:



Mislim, da sem razumela, da si hotela to povedat. Moj point je bil v tem, da človek, dokler se ne najde, ne more vedeti, kako zelo je bil izgubljen. Izgubljen se ne vidi, se ne najde.. Če bi vedel, da ga Bog brezpogojno sprejema, ne bi bil izgubljen. Uf

Moja interpretacija prilike očeta kot boga pa je, da bog tko kot fotr karkoli že nardi ne more nardit  nardit nč, da bi zamnajšal razdaljo do sina in mu  na ta način prihranu trpljenje. Edino spoznaje, do katerga lahko pride sin, je to, da fotr karkoli nardi v bistvu ne more nardit nč. Da so zato so tud očitki, da bi kdorkoli od njiju lahko karkoli  boljš pa drgač, da bi zmanajšal razdaljo med njima, brez veze.

vida wrote on 07.10.2003 at 11:49:18:


Nobena fotrova osebnostna zrelost ne more sinu nč pomagat, seveda pa nezrelost lahko nardi dost škode oz. podaljša sinu pot do njegove zrelosti.  

titud wrote on 07.10.2003 at 12:35:35:


Ja, če gremo samo nekaj bolj nazaj, ko je sin moral poseč po svinčeni palici, da se je lahko sploh rodil.. Kaj pa če sploh ne gre za "izgubljenega" sina. Vse socializacije so poznale "saturnalije", čas v letu, ko je bilo možno uganjati norosti. Popolnoma vse, kar je bilo v določenem obdobju sicer prepovedano.

Mi teh obredov ne poznamo več.

lp Karmen

Quote:


Ja, mladost bi moralo bit ena sama saturnaljia, obdobje v katerem se človeku dopusti,  da lahko dela 'narobe'. Ker nikol ne more nihče zanesljivo pa dokončno vedet, a ni morda tako početje edino  pravilno.