Lilith wrote on 14.09.2003 at 20:33:40:


Kaj pa je to?

Lilith wrote on 14.09.2003 at 20:33:40:



te pa še nisem slišala, je pa ful lepa.

do svojega 25 leta starosti sem verjela, da mi smrt nič ne more, da se je ne bojim, bila sem globoko verna

moja vera je bila postavljena na preizkušnjo, ko mi je umrla mama

takrat sem spoznala, da smrt res ni črna, ampak je bela

vendar boli boli, ko človeka, ki ga imaš rad, ni več

ostale so stvari, pisma, dnevnik, nje pa ni bilo več

spoznala sem, da še presneto pogrešam njeno fizično navzočnost

spoznala sem, da je treba živeti trenutek, kot ga najbolj znaš, ljubiti, objeti, ko začutiš,.... še danes obžalujem, da takrat tega nisem znala,..

izkušnja izgube drage osebe me je za vedno zaznamovala, nikoli več ne bom tisto, kar sem takrat bila - ponovno sem se morala odpraviti na pot

Quote:


se strinjam, aryan, tudi to, da izpustiš iluzije o sebi boli, ti sam mene vpraši  

Lilith wrote on 14.09.2003 at 20:33:40:


komentiram: vse je njeno!!!

Smrt pa so samo vrata, prečudovita vrata, ki peljejo v neskončnost  

Pa se nekaj vam povem glede smrti. A ne veste, da ce "zelo" zalujete dusi pokojnega ne pustite MIRA, ki si ga zasluzi in ostaja v spodnjih sferah? Meni sta umrla oba stara oceta, stric, teta, bratranec in to ko sem bil star 5 let in enkrat 18let. Res sem jih pogresal sam sem jim dal svoj "blagoslov" in zazelel lepo potovanje. Saj spomini ostanejo sam ne veze jih (vsaj pri meni) custvena vez. Cim prej je treba preboleti in iti naprej. Saj si ze cula, da bog hitro uzame k sebi ljudi, ki jih ima rad? kajne? Lp

Kr-eden, hvala  

Aryan, zaenkrat dobivam odgovore le na to, kar nisem, oziroma trudim se spuščati kar sem bila - pa še neki časa verjetno bom......