Katarina
3
Offline
Unikat-to si!
Posts: 136
|
Brez zamere, a zdi se mi, da ste pozabili na zvezdico,ki je odprla tole zadevo...
No,kakorkoli.
Zvezdica...ta občutek poznam.Tvoja preteklost se na nek način zliva z mojo,verjela ali ne.
In ja...tudi sama sem leta in leta plavala s temi občutki-kljub temu,da priznam,da je nekaj korenin še ostalo,medtem ko so tiste najbolj trdovratne že zunaj...
Vem,da se nočeš vračati nazaj...tudi jaz se nisem.A bolj ko Te bo "tole" dušilo,prej boš v to prisiljena.Zakaj?
Lahko Ti povem samo svoj plat zgodbe,preberi...mogoče boš v njej našla kanček sebe.Moje otroštvo je po vsej verjetnosti identično Tvojemu,poleg alkoholičnega očeta in mame (za katero vseeno pravim,da je unikatno najboljša), je tu še moj mlajši brat,ki ga imam neizmerno rada in obratno,ki je bil neglede na vse pri mami na nekem prvem mestu.Kljub njenemu zanikanju še danes to močno občutim in to je ena izmed stvari,ki jo še ne znam sprejeti.Ampak pustiva to.
Resnica,ki je vsa ta leta kljuvala v meni,pa sem jo potiskala stran je bila,da sem se borila za naklonjenost,ki je bila ostalim podarjena.S časoma mi je ta borba prišla v kri,moji najdražji pa so me kljub slednji na nek način vedno znova zapuščali.Vsaj tako sem dojemala takrat jaz.
S prvo ljubeznijo je sledilo razočaranje podobno Tvojemu.Sledilo je bolestno ljubosumje,ki mi je vcepilo strah pred neosnovano krivdo,ki ga sem ter tja začutim tudi danes,ko živim popolnoma drugače in popolnoma drugačno karakterno podkovanim človekom.
Nasilje je pečat pustilo tudi na meni,a danes se znam drugače postaviti po robu.
A pojdiva nazaj...
Prišlo je obdobje,ki sem ga preživljala popolnoma sama (2 leti).V tem obdobju sem sprejela največje odločitve do sedaj.Sama sem se odselila od doma v najeto stanovanje v katerem živim še danes,pol leta kasneje (pri 25 letih) sem se odločila za posel samostojnega podjetnika,ki mi neglede na trenutne težave,ki so del vsakega pozameznika lepo uspeva in podobno...
Veliko časa sem preživela sama s seboj,posledično je bilo ukvarjanje s sabo,kajti kljub perspektivni prihodnosti nisem bila srečna.
Brez kančka egoizma lahko rečem,da sem svojo zunanjost vedno štela kot prednost pri navezovanju stikov-tega sem se dobro zavedala.Kako plehek stavek,si boš mislila,a tako je bilo...
Bolj ko sem se v sebi hladila do nasprotnega spola,bolj sem jih pritegovala.Naj se mi je moški zdel še tako zanimiv sem kaj kmalu poiskala malenkost,ki ga je po krivim vrnila med ostale okoli mene.
Dokler končno nisem prišla do tega,da me je strah da se ponovno NAVEŽEM.Ja,to je bil moj glavni problem...
Bala sem se,da bom ponovno bila bitko,na koncu pa potegnila krajši konec.
Verjetno se še sama ne zavedam kakšno srečo sem imela,da sem v trenutku alkoholiziranosti (priznam!),pustila,da me je moj sedanji fant poljubil.Pravzaprav sem bila tako presenečena nad njegovo spontanostjo,da se mi je nehote zdela prisrčna.Njegova čustva do mene so bila na začetku bistveno močnejša od mojih-sama sem v tem svojem svetu čutila le eno veliko zmedo in en velik strah.
Spet lahko rečem kako hvaležna sem mu za vztrajanje,vso zaljubljenost,ki ga je spremljala in gnala naprej v ure in ure pogovorov z mano.Pomagal mi je...ali bolje...skrajašal je pot do katere bi (v to verjamem),enkrat vseeno prišla sama.
Še nekaj se mi je v Tvojem odgovoru zdelo zanimivo...
Pišeš,da teritorij zapustiš takoj,ko opaziš podobnost s Tvojim bivšim fantom.Pa se Ti ne zdi,da prav nekatere druge podobnosti bivšega fanta,potencialnega vseeno naredijo zanimivega?
To ni trditev,je zgolj iztočnica za razmišljanje...
lp,
Katarina
|
Home
Pages: 
