Quote:podlaga ljubezni je predaja, poniznost, sluzenje, kar pa so vse stvari ki niso vsec nasemu ponosu, mogoce te zarad tega rata strah, strah pred poniznostjo. iz ljubezni smo mi sestavljeni (dusa), ampak nas zarad pozabe Boga prekrije um (zmotni ego) z vsemi svojimi ekstenzijami. ta um spekulira o raznoraznih stvareh, in ko je zafrustriran z materialnimi odnosi v tem svetu (ker nben ne traja) se umakne stran od tega sveta in tam zacne razmisljat bodisi o "nicnosti" ali "enosti". ampak niti v nicnosti budistov, niti v "umetni enosti" impersonalistov ne najde zadovoljstva, ker ne more izrazit ljubezni. za ljubezen pa sta potrebna dva. se prav niti nicnost (nirvana budistov) niti "umetna enost" impersonalistov (brahma sayujya - kjer ni drugega) ne prideta v postev za nas (duso).
ce smo razocarani v odnosih ki niso trajni, po drugi strani pa nismo zadovoljni brez odnosa, pol bi blo idealno najdt trajni ljubezenski odnos. to pa je mozno samo kjer sta tko en in drug vecna. da pa je to mozno, ti pa dokazuje nase hrepenenje po tem (ki ga ne mormo nikol ignorirat). le iscemo ne tam kjer bi mogl.
Uff, sem se trudil tole razumet, pa mi ne gre.
Za predajo, ponižnost, služenje je navadno potrebno sprijaznenje, torej prestaviš se v stanje v katerem se odrečeš delu sebe, svojih hotenj, čustvovanj v korist nekoga drugega (hmm, le koga?), kar je čisto nekaj drugega, ko nekoga ali nekaj polno sprejmeš, z vsem svojim bitjem in čemur pa jaz pravim ljubezen.
Iskanje ljubezni preko tega, pa je po mojem enako pametno in uspešno, kot tisto, ko iščeš ljubezen s pomočjo tega, da si daš naredit frontalno lobotomijo.
Če pri branju tvojega prispevka torej ne morem govoriti o ljubezni, potem je treba to označiti s čim drugim. Moj poskus bi bil: gospostvo.
lp bp