Z depresijo sem se srečala, pred več leti... Bila sem popolnoma na tleh, brez volje, do vsega... Prej sem več pisala, takrat, nisem zmogla niti vrstice... Odvisna sem bila od tablet za spanje, pa z pomirjevali. Ščitnica mi je delala 100 na uro, z kilogrami sem šla gor. Ljudje so me obremenjevali do te mere, ( takrat sem že delala na telefonih ), da bi v določenem trenutku, najraje obesila vse skupaj na klin, odšla nekam, pa se ne bi vrnila... Takrat sem se prvič srečala z Reikiyem, ki me je potegnil ven... Postala sem drugačna, bolj odprta. Zopet sem našla voljo, energija pa mi je dala možnost, da sem se spet posvetila sebi. Pisala, zdravila samo sebe...
Poslanstvo, ki ga imam, je važen del mene. Pomagati sebi, da lahko pomagaš drugim... Ljudje s katerimi imam opravka, ali pa ko se srečujem z njimi, so pogosto v takem položaju, kot sem bila sama jaz. Lažje jih razumeš, če sam daš to skozi...
Ljubezen do sebe mi daje moč, da lahko mislim, na jutrijšnji dan, ki bo bolj popoln, lepši kot je bil včerajšnji... Tako je zmaga moja!

Pozdravček,
Vilma

Depresija je moje življenje zelo zaznamovala, samo ne moja, ampak od moje mamice. Depresije, suicid, bolnišnica, odvisnost od tablet... To so bila moja najstniška leta. Zaradi tega se zavestno borim proti vsakemu malodušju, grem v naravo, se zakopljem v delo, si dam musko, ... Ne pustim se prepustiti.
Ampak svojo mamico imam zelo rada, ji pomagam, je ne obsojam, je tudi ne sodim. Tega me je naučila depresija, sprejemanja.

stoychi wrote on 13.05.2003 at 17:59:36:

Vprašanje pa je, kdo se v resnici pozna in kdo si dela utvare.

gape wrote on 13.05.2003 at 18:20:15:

Depresije so itak postopki samospoznavanja. Pade pa v te tisti ne, ki le misli, da se pozna, saj ima okoli sebe dosti podobnih somišljenikov in se nima za kaj sekirat.

Če kdo bere Junga (npr. titud bi vedel od tega zelo veliko povedat) Ali pa Thomasa Moora, potem ve, da se depresija ločuje od drugih psihičnih bolezenskih stanj. Moore govori o depresiji, da je to staranju duše, kot pozitivno stanje, v katerega vsak v življenju kdaj uleti. Eni pogosteje, drugi pač ne, hvalabogu.

Imam prijateljico, ki ima poleg depresije tudi shizofrenijo pa še malo paranoje itd (trenutno se spet zdravi v Polju). Za razliko od depresije pa je shizofrenija odklon ega od duše, pobeg od duše, nekaj takega. In zelo kritičnega.

Valentina, vesela sem zate in za mamico, da si jo sprejela in da jo imaš rada. Da si našla nekaj pozitivnega v vseh težavah in trpljenju, saj vam ni bilo lahko.

Depresija - odsotnost čustev, čutenja sebe... je le posledica dolgotrajnega ubivanja sebe, svojega jedra, vsega, kar se je pojavljalo v notranjosti človeka, do te mere, da oseba "zboli". Oživljanje sebe, tenkočutna pozornost in priznavanje vseh čustev, priznati svojo občutljivost, ranljivost, kar je pomembnega za tebe, občutenje izgube, razočaranja .... je pa depri nasprotje. Obojega hkrati ne more biti. Imo.

Depresija?
Hja, iz mojih dolgoletnih izkusenj lahko povem, da je zafukana zadeva.
Bolezensko stanje? Ok, naj recemu temu tako, pa saj nima veze katero etiketo gor nalimamo, ker nam to pomaga da se orientiramo, da vemo o cem (bolj ali manj) govorimo. Problem se pojavi potem, ko zaradi etikete (in tri milijone drugih etiket) pozabimo, da je vse skupaj eno, medsebojno povezano, in da ne moremo locevati "ene etikete od druge", ce zelimo videti Sliko.
Moja zgodba na kratko: od cisto rane mladosti (nekaj let) sem se pocutila, da me nihce ne mara. V starsih nisem cutila nobene opore, pocutila sem se "lost in space". Ne bom sla v podrobnosti, ker nima veze; v bistvu je bil  moj pogled na svet vedno negativen.  Ves cas sem iskala smisel za to, da zivim, in zakljucek je bil vedno, da je vse cist brez veze, monotono in prazno. "Ma nehaj ze filozofirati", "ti sam' ena filozofska vprasanja postavljas, na katere ne bos nikoli dobila odgovora"; to sta dva izmed klasicnih odgovorov na moja razmisljanja in vprasanja od okolice iz tistega obdobja.
V glavnem, vse skupaj me je pripeljalo do tega, da sem tam okoli 23. leta bila najbolj na podnu; kriza za krizo. Misel na samomor je bila prisotna skoraj ves cas. Lahko vam opisem obcutek: pocutis se globoko globoko v crnem breznu (kot vodnjak), nikjer okoli tebe ni niti ene pikice svetlobe, ne spodaj ne zgoraj, ne okoli, nikjer. Ljudje ki ti poskusajo pomagati in te imajo radi (in trpijo poleg tebe) so kot bi bili nekje tam dalec, stran od tebe. Ves da ti hocejo pomagati in ja, morda te imajo celo radi... samo kaj, to ni zadosti. Ti si tam v breznu in oni ne morejo vedeti kako obupno grozno temno mracno samotno itd. itd. je tam. In pocutis se, da je vse grozno, vse v zvezi s tabo, nic ne znas narediti, nisi sposoben, nimas prijateljev, nihce te nima rad, ti sam se nimas rad... itd. itd. Na tisoce variacij na to temo. V nedogled.  Bila sem v fazi, ko nisem upala, zmogla ali kakorkoli ze temu recete, nesti smeti iz stanovanja v kontejner na dvoriscu. Vse kar sem cutila je bila panika do vsega, panika ziveti, hotela sem samo spati spati in spati. Pa seveda, jokala sem vsake pet minut. Potem sem se enega lepega dne odlocila, da tako ne more iti vec naprej (pika na i je bil pogovor z eno regresoterapevtko; ki je btw. v poskusu regresije dosegla samo to, da sem uro in pol jokala, ne da bi se mogla ustaviti). In sem zacela hoditi ven (iz stanovanja), vsakic po cisto malo. Za vsako malenkost, ki sem naredila, sem imela tahikardije, in seveda, vedno je bila prisotna zelja zbezati nekam stran, proc od vsega. Zginiti, nehati obstajati.
Aja, nikoli nisem jemala antidepresivnih tablet ali karkoli podobnega proti depresiji..

In potem sem tukaj po desetih letih, ze veliko bolje, ampak se vedno nisem "ozdravljena" negativnosti.  Vmes sem bila se na tem, da me "zmanjka" zaradi pomanjkanja beljakovin, ampak to je ze druga zgodba iste slike.
"Boj" znotraj mene se se vedno odvija skoraj vsak trenutek, kajti vsak trenutek lahko dozivljas kot na pol prazen ali na pol napoljnen kozarec; ce mi dovolite to primeravo. Moj cilj? Popolnoma odpraviti negativen pogled na zivljenje in zaceti Ziveti.
Razlog za depresijo?: v mojem primeru mi je vse bolj jasno, da sem si to izbrala, zato da bi dojela dolocene stvari o Zivljenju.
O tem pa kdaj drugic.
lp
Anamaria

Ravno rad depresij sicer ne moreš imet, ker je to eno tako brezupno stanje, v katerem je težko funkcionirat, sem pa v njem kar precej življenja preživela, ene 3 leta od tega kar naenkrat. Se mi to niti ne zdi tolk bolezensko stanje, meni je bilo to neke vrste preizkušanje volje, nagona po preživetju, ki te lahko do zelo velike moči popelje. Ko nimaš nič vrednega, ko ni nič bistvenega, svetlega ali prijetnega v življenju, ko se nimaš na kaj naslonit, nimaš nič rad, še sebe ne, pa to enkrat preživiš, te stvari več ne morejo zrušit. Slab dan ni vreden omembe, če si to enkrat preživel. Ker si se tako dolgo in neprestano soočal s temo, lahko potem zdržiš marsikaj. Od tistega časa naprej se zavedam, da ne rabim pravzaprav nikogar in ničesar. Vse, kar rabim je v meni. Sebe ne morem izgubit, rada ali nerada, to imam.  S tem živet, je pa druga stvar. In druga šola...