Živjo vsem,

občasno vas berem, nimam pa časa, da bi sodelovala.Ker ugotavljam, da ste super družba, bi vam rada zaupala težavo (če to sploh je), ki jo imam oz. jo ima učiteljica z mojo hčerko.Vsak nasvet bo dobrodošel,
saj sama nimam več idej, kako pristopiti k stvari.Upam, da se boste prebili skozi moje pisanje.

Torej - pučka je stara 7 let in pol, hodi v prvi razred osemletke. Od njenega drugega leta sem ločena, starejši 23 letni sin je šel od doma pred letom in pol. Kar pomeni, da sva večino časa sami. Ima redne stike z očkom, ki ga ima tudi neizmerno rada. Približno 3 leta opažam pri njen zelo izraženo uporništvo oz. nasprotovanje vsakemu mnenju. Če rečem črno, bo rekla rdeče, samo da bo kontra. V tem izredno uživa, gleda v oči in čaka, da bo človek(jaz, učiteljica v šoli, tovarišica v vrtce, babi....) znorel. Kot da rabi ta adrenalin, ko vidi , da človeka zjezi. Pri tem je tudi skrajno ignorantska in se ti takorekoč reži v obraz. Doma nama to še nekako znese, v šoli pa učiteljica ne ve kaj bi z njo. Pravi, da je izredno bistra, da ji gre učenje super, da pa nikakor ne more ugotoviti, zakaj počne to kar počne. Drugi primeri so npr. - sredi pouka po glavnem odmoru za malico mrtvo hladno vzame iz torbe sendvič in začne jesti; med poukom hoče it na WC,
je ni od tam kar dolgo, učiteljica gre pogledat, kaj se dogaja in jo vidi klepetati s prijateljico.Ko jo vpraša zakaj ne gre v razred, jo hčerka samo gleda v oči in je tiho in samo čaka, da bo izbruhnila. Drugače je vesela in prijetna pučka, rada ima družbo, je ustvarjalna, rada riše , poje , pleše.

Ne vem kaj jo žene v taka dejanja. Zakaj tako uživa v tem? Z učiteljico sva bili mnenja, da točno ve kaj sme in kaj ne sme in da kakršnekoli kazni ne bodo imele učinka.
Otrok se še ne zaveda, da ji bo to v poznejših letih škodilo.  Meni se sicer to ne zdi tako pereč problem, je pa hudo, ker moti pouk. Zelo rada se skrega, uveljavlja svojo voljo in hoče biti glavna,velikokrat povzdigne glas.(po znamenju je devica, ascendent lev).

Kakšne namig, izkušnja, nasvet ?  

Lep večer še naprej, Kaja

Kaja

Mgoče je bila pa hčerka pogosto poleg ko sta se z bivšim možem kregala in sedaj pač to nasprotovanje kreganju in neslogi doma na ta način izkazuje.  
No, če ti ona reče da je črno za tisto kar je belo,  ji ti preprosto prva reci, da je črno.  Sama ji kontra govori in bo morala nehati.  
Moj sin je leto dni mlajši od tvoje hčerke in je bil včasih (nekjakrat) s podobnimi izpadi. Vendar sem mu preprosto rekel, da je belo to kar je bilo črno in potem je dal mir.  Ravno tako vsi vemo, da gre otrok do tiste meje za katero ve, da mu je dovoljena.  Bržkone se hčerka pri očetu obnaša drugače, ker ima on drugačne kriterije in je njegova meja višja ali nižja.

Andres

Daj Himi, nehaj težit pa svoja ogledala iskat, ker Kaja bi te lahko pred nekaj leti dojila.  Dobesedno dojila bi te lahko in ti ji sedaj neka ogledala nastavljaš.  

Njen očka se je odselil, ko je bila stara 1 leto, tako da si najbrž ni zapomnila najinih kregov.Tako da dvomim, da bi to lahko vplivalo.

Kar se tiče najinega dialoga, jaz velikokrat popustim tako kot si ti - zaradi ljubega miru pač. Jaz iz tega ne delam takega problema kot učiteljica - ona pravi, da v dvajsetletni karieri še ni imela takega otroka . Halo ? Tega skoraj ne morem verjeti.

Kar se tiče mej, imaš prav. Pri očetu je drugačna, pa tudi najine reakcije so različne - jaz jo včasih ignoriram, včasih popenim, on pa ne vzroji tako hitro pri njej.
(btw - pri meni je takoj)

Mogoče ima Himi malo prav, kajti s svojim življenjem nisem zadovoljna in mogoče se to odraža na otroku.

Ne znam razčistiti pri sebi, kaj me recimo žene v nažiranje s hrano. Moja zgodba je tako dolga in težka, da je ne bi sedaj tu razlagala. Je pa res, da sem velikokrat zagrenjena, se pa trudim, da tega ne pokažem pred njo. Včasih se sprašujem kje sem za polomila pri vzgoji ? Ali je to res njen značaj , ali je moj pristop napačen , ali.... S sinom ni bilo takih 'težav', je pa res, da sem bila 16 let mlajša in sem vse jemala bolj z levo roko, danes pa najbrž vse preveč kompliciram.


LP,Kaja

Kaja,

Težave z deklico, se res odražajo skozi uporništvo... Vendar, glede na to, da jo sama vzgajaš... ji morda podzavestno želiš še nadomestiti očeta, s katerim ne živi... Tvoja, deklica je logik... poskusi vse kar se dogaja z njo, oz. z njenimi besedami obrniti v logiko. Predvsem pa ne popuščaj, ker ti bom povedala, da se ti zna zgoditi, da jo, - ko bo prišla v tista pubertetniška leta, -preprosto ne boš mogla obvladati. Ti si tista, ki postavlja meje in še vedno si njena mama. Ko otrok začuti, da je starš preveč mehak, ga enostavno preraste, težave se pa potem samo kopičijo. Pomagaj si z nalaganjem odgovornosti zanjo... Jo spodbujaj, vendar ne pozabi nase... Tudi ti imaš svoje življenje...

Želim ti veliko sreče v življenju.

Pozdravček, Vilma  

vilma wrote on 16.04.2003 at 23:47:17:

Moje kratko mnenje, mimogrede:
Kdor meni, da otroka - katerekoli starosti - lahko obvlada oz. obvladuje,
predvsem pa, da naj bi bil to staršev nas namen,
ima zagotovo močno izzivalno življenje z njim(i) ... ali pa brez njih.
Obvladovati = ustrahovati; in to se (jim) zareže, globoko.

Kaja, tvoja hčera je precej svojeglavo bitje in če temu pridaš še trmo, ima vse pogoje zato da ji bo življenje pestro.  Vprašaj se, kdo ne bi imel težav v taki šoli, kjer naj bi bili sami stroji, ne pa otroci.

Čimbolj jo hvali za stvari, ki jih dobro dela. Veseli se njenih učnih uspehov. Svetujem ti, da vsak dan posvetita določen čas učenju, z namenom, da se zbližata tudi v vzgojnih "problemih" z njeno šolo in učiteljico. Lahko, da jo ignorira, ker ima učiteljica pozornost razdeljeno, in povsem možno, da še precej "neenakomerno". Otroci znajo biti neusmiljeni pri tem boju za pravico. Ker sta vidve večino sami, tudi ni imela priložnosti doslej razviti te "veščine" deljenja z drugimi.

Verjetno je precej direktnega značaja, da bi si pridobila željeno pozornost tovarišice. Ker ni disciplinirana se ravna bolj po srcu kot po glavi. Poskušaj biti z njo čimbolj strpna. Ne pa delat iz tega velikega problema ali takoj iskati pomoči od zunaj. Šolski in drugi psihologi pridejo na vrsto daleč za mamo.

Karmen

himynameis wrote on 17.04.2003 at 01:15:06:

Ja, pol je pa cajt, da v njih začneš bezat - boš "vedel" še več.
Ojla, v mojem konteksu ni "spucat" enako "zbrisat" ...

himynameis wrote on 17.04.2003 at 01:15:06:

In kaj iz mojega mnenja ti služi kot argument?  

Nak, ta argument pri meni ne bo šel čez ...  

ARS wrote on 17.04.2003 at 00:09:29:

Če se komurkoli karkoli zareže globoko, ni rečeno, da mora oz. da bo tam tudi ostalo. Gre iz globine lahko na površje, pa ven ... a želeti je treba, pa predvsem kaj narest za to. Odrasli zmoremo več, kot le "pestovati".

In mimogrede: ne poskušam delat razlik in nikjer ne zapišem, da je karkoli narobe s tvojim mišljenjem ... Povzamem le svoj pogled.

Pa mirno spi in misli spočij,

ARS

PS: Ej, pa sej če jih maš manj kot dvajset, ni panike - še nekaj časa lahko mirne duše vse druge za vse svoje "globine" kriviš in odgovornosti osle kažeš ... Pritiče letom.