Bardo_Thodol wrote on 11.09.2003 at 11:38:57:

ja poznam ja. enkrat ga sprejemas (priznavas, in o njem tudi razlagas), drugic pa ga zavracas. v takem stanju negotovosti in dvomov ni velik miru, dragi bardo, kaj sele zadovoljstva.

Bardo_Thodol wrote on 11.09.2003 at 11:49:20:

za to je najboljs, da skrbis sam ja. hkrati pa bi ti nasveti zadovoljnejsih koristili.

Quote:

ce tebi ta oporna tocka ne predstavlja nic, zakaj jo potem priporocas meni?

na katere "druge" tocke pa se ti opiras, da ne bomo samo ugibal, ce bi mi kej pomenile ali nic? mogoce mi pa bojo, kaj ves. katere so to?

Bardo_Thodol wrote on 11.09.2003 at 12:03:07:

hkratna statika in dinamika?

gape wrote on 11.09.2003 at 13:31:16:

izkusnje in zapisi nase zmotne-identitete (materialne) so zapisane v subtilne materialnem telesu. ko grobo telo umre pod vplivom casa, se subtilno telo ohrani, in ta kasneje v skladu s svojo karmo in zeljami dobi novo grobo telo in vse se zacne znova (reinkarnacija). vse informacije iz miljone prejsnih zivljenj se shranjujejo v podzavesti. nekateri se lahko kej spomnejo za nazaj, ampak to niti ni tok pomembno. pomembno je, da se odresimo te zmotne-identitete (ki nam povzroca nemir in trpljenje) na tak nacin da se zavemo nase ciste, izvorne identitete.

Zapisi niso nujno v možganih, možgani so lahko senzorji za ozaveščeno, že razumljeno in delujejo sinhrono z ostalimi dogajanji.

Quote:


Sem zadnjič slišov eno drgačno verzijo: da se zemeljska/materialna osebnost z vsemi svojimi zmotami/ napakami/napačnimi postovečanji (karmičnim bremonom) ob  smrti tko zakodira (koda ma  eno ime v sankrstu), da jo je mogoče brat spet šele pol, ko se subtilno telo ponovno reinkarnira na zemlji. Da subtilno telo v bistvu nima orodja (materije), da bi to karmo lahko dekodiralo, zato v vmesnem stanju med inkarnacijami živimo v bistvu brez osebnosti v zemeljsekm pomenu oz. je stanje naše zavesti stanje čiste blaženosti, ki nam pa spet ni v naprej dana ampak jo po smrti v bistvu nadaljujemo samo  na nivoju, ki smo jo uspel dosečt kot zemeljska osbenost. Tko da osebnosti v 'slabem' smislu  bistvu ne vzameš sabo, najslabše  kar se ti po smrti zgodi je to, da se pač ne zavedaš svoje blaženosti, kar pa  stališča sedanjega življenja spet nč ni hudga, ker če ti ni hudo brez nje zdaj, se nimaš kaj za  skekirat, da jo tud pol ne bo. Se je pa zamislt, kaj bo un človk revež pol, ko se bo tvoja osebnost  v njemu ponovna dekodirala. Ker v bistvu je to druga osebnost, ker se ta  tebe ne spomne pa če se še tko matra iz aure/subtilnega telesa potegnt in pol zato krivde za svojo usodo tud ne more nate prevalit ampak jo je primorana kot svojo naprej nosit...        

Ne bi o viru, ker nism zihr, če sem ga avtetinčno interpretiral. V gorobem mi je bla pa všeč neprisiljenost, ki za razliko od krščanskega pekla pa nebes pa poslednje sodbe  ne straši s kaznimi za grehe, kljub temu pa človeku da mislt, da ni čist vse eno, kaj tukej pa zdej počne.