Quote:


Ranljiva! Ko volk menja dlako, kože pa ne, mi vsi bi pa vse.. To boli, ne levitev, ta je naraven proces pri človeku.  
Tvoj primer spada v kategorijo resnih obolenj.Vsakega posameznika duša evolvira. Če nima zmožnosti uskladiti svoje polpretekle zgodovine z prihodnostjo v pravem času, ga uredi vesolje po univerzalni teoriji in skozi prisilo okoliščin. Zakaj imaš ob tem razlog za dobro počutje, na to vprašanje enostavnih odgovorov ni! Svobodno se počutiš? Bodi bolj pozorna pri sebi, pred izbruhom česa - včasih, stanje navidezno umiri v zatišje.

Otroci so velika odgovornost, so pa tudi lastne entitete, zato jim s prelaganjem svoje in prvinske odgovornosti (biti dobro zasidrana v sebi) ne boš ušla.  Če ne boš živela s človekom, boš drugače vedela.

Kako cunjo kdaj si kar kupi, je pa slabo tešilo  za sodobnega pohotnega skopuha?. (ne zaradi vseh mogočnih razprodaj )

Ko enkrat greš, prideš večkrat potem nazaj? Kot ti ne.  Nikoli ni vse kot mora biti. Sprašuješ morda če niso temelji dobro usidrani ???

Odkod si ranljiva? Odgovor zadostuje.


Karmen

Quote:

Vračamo se tja, kjer nas ljudje pričakujejo in se nas veselijo, mi pa jih rabimo. Kaj in kakao boli, kadar ne moremo tja, ker je "naš dom"? Zadnjič mi je prijatelj, ko sem ga spraševala, če sem prav na poti rekel: "Najdi ga!" S tem vprašanjem odkod prihajaš in retoričnim odgovorom nanj sem hotela samo nakazati, koliko imata skupnega leviatan in levitacija. Saj če prihajamo ljudje napol iz vesolja, potem se ptiči normalno sprehajajo po dveh nogah po Sezam street, psi pa tulijo v luno in kljičejo volkodlake. Sprašujem pa zato, če ljudje nismo tudi z Zemlje. Kako bi se potem lahko sploh srečevali?


Karmen

Spoznaj samega sebe.
Saj-vemo-kdo-je-to-izrekel in je bilo to njegovo osnovno načelo. Spoznati pa povsem sam samega sebe ne moreš. Nujno je potrebna refleksija in dialog.

Sončnica, hvala za vzpodbudne besede. Strah, ja strah je ena izmed ovir, ki mi je bila hočeš nočeš takorekoč položena v zibko. In če mi kdo lahko da kakšen nasvet ali pozna kakšno metodo za premostitev te ovire, bi bila zelo hvaležna,....
Razumsko lahko vse dojamem zakaj in kako. A določenih reči se le z njim pač ne da rešiti. Strah je predvsem čustvo - kako naj se ta čustva pomirijo?
Na strah odreagiram čisto "nagonsko", največkrat, precej samoobrambno (odkar se zavedam). Iz strahu v akcijo. Naj povem primer. Lansko leto za pusta sem ravno nekaj pisala, ko potrka na vrata. Po trkanju sodeč je bila to moja prijateljica, a ko sem odprla vrata je bilo tam čisto neko drugo bitje: maska. Takoj sem zaloputnila vrata in v tistem trenutku znan glas reče "jaz sem" - in res je bila moja prijateljica,... to je bila precej mučna situacija, saj je bilo obema potem nerodno in morala sem ji razložiti "kontekst" tega mojega strahu, potem je razumela.

KarmenA, ko sem prvič prebrala tisti zadnji stavek sem ga intuitivno prav dobro dojela, ne vem morda sem rabila še potrditev.

Najbrž smo ljudje nekje med nebom in zemljo. Po mojem mnenju pa na zemlji rabimo preveč preobleke, da prekrijemo svoje bistvo: da smo z vesolja.
Kot zvezdica zaspanka (vedno se vračam k njej): ko so jo poslali na zemljo, so ji dali ruto, da je zakrila znak svojega bistva: da ima zlate lase, tj. da ni človek, ampak zvezdica. (Utemeljitev za to ruto pa je bila: da se ne bodo spotikali ob tebe...)

Ej, lepo se imejte.

R.

ranljiva ... levitev, zamenjava 'kože'
mogoče je pa čas, da kožo odvržeš

za strah pa veš kako rečejo kitajci ... tisto česar te je najbolj strah, to delaj 3x na dan.

Ranljiva... hmmm.
Imaš rano... imaš rane...raniš se sama... ranijo te drugi-SI Ranljiva.

Veš, predvsem ko si napisala
Quote:


Kaj so ti problemi. Verjetno niso le to, kar si napisala - želja po novem-imeti vedno VEČ in pri tem, ko imaš nekaj novega  - Pozabiš na Staro.
Upam, da tako deluješ samo pri stvareh, da ceniš prijateljstvo..
Ah, saj si napisala, da tudi tu NIMAŠ OBSTANKA.
Hrepeniš po Novem in svoja Hrepenenja na tej poti uresničuješ.
Ko se tako preoblikuješ sama sebe ne POZNAŠ...

Jaz bi na tvojem mestu šla toliko vase, da bi naredila mejo med tem, Kaj je dobro in kaj ne.
Čemu daš prednost.

Imaš neustavljivo željo -  Imeti vedno več - Novejše.
Imaš take želje...

Seveda se počutiš svobodno, a hkrati Ujeto, da se tega ne boš rešila.
Lahko ti samo rečem, da poskusi gledati na to, ko greš v to levitev, kaj je v trenutku dobro zate.

Quote:

Moja izkušnja je,
* da se stare rane ne pojavijo, ampak so. Dokler se jih ne lotimo. Tako ali drugače. In jih zacelimo.
* da se gre v globino s površja. Tako kot pri čebuli. Plast za plastjo. Z andahtjo. Če/Ko zmoremo oz. želimo.
* da nam nalepka "skrivnostno" velikokrat služi kot izgovor. In še marsikatera druga.
* da ni rečeno, da "čisto do konca" razumemo ali moramo razumeti. Važno je, da nismo "vpeti".
* da se z iskrenim (samo)odgovarjanjem na "zakaj-e" praviloma daleč/globoko "pripeljemo".
* da nas dvom in iskanje nam lastnih "odogovorov" uravnotežata; bistveno bolj kot prepričanost, skozi katero se velikokrat "zasidramo".
* da je smeh na svoj račun zdravilen; z drugimi ali v ednini. In dobrohotnost do naše (ne)popolnosti.

Ti zadovoljujočo levitev želim, kateregakoli "dela" tvoje "kože",

ARS

Včasih človek tudi najde "večnega sebe" pa se potem to izkaže za kratkotrajno situacijo.
To z menjavo obleke sem seveda mislila v SIMBOLNEM pomenu.
Niti nisem nakupovalna žrtev. Ne nikakor ne.
Poznam ljudi, sem jih poznala, ki so si v imenu "večnega sebe" zamenjali tudi ime. Npr. ni bila več Lojzka, ampak je bila LINA, ali INA ipd. Ljudje si zamenjajo celo priimke,... pa niso zato nič boljši,.... ali drugačni,...pa to ne govorim zato, ker ne bi "verjela" v numerologijo - jaz si jo razlagam precej drugače.
Ljudje, ko spoznajo "večnega sebe" tudi zamenjajo obleko - npr. Hare krišna,..... potem se pa tudi preoblečejo nazaj v oblačila naše kulture.
Obleka je KULTURNI, DRUŽBENI pojav, stvar konvencije, a hkrati ima tudi simbolni pomen. Sedaj kaj točno nam govori je pa težko reči. Če zamenjamo image to gotovo nekaj pomeni. Jaz sem ga v najstniških, uporniških letih. S svojim oblačenjem sem izzivala družbene tabuje in lažno moralo,.... Zato razumem mlade in so mi všeč, če so drugačni in niso žrtve mode, ampak so del - tudi s svojo obleko nekih globalnih družbenih gibanj. Moda je oblika nadzorovanja mladih in tudi manj mladih.
Res pa je, da kaj preveč tudi ne verjamem "duhovnežem", ki že na videz tako delujejo - oblečeni v belo, rumene halje ali pa tudi črne duhovniške obleke,...kaj pa jaz vem zakaj.

Lp