Miška, o tem se veliko govori v javnosti, ve se kako je pri stvari, ampak ne pomaga. Zato pravim, kaj moremo.

LP Igor

Kva so frajerji.  Seveda država in sistem silita državljana k prekrškom. Kaj pa obresti za nazaj? Pravna država jih izplača kako pa je to pri vas? No ja, katera država pa je v celoti pravna?
No bom nanizal moj primer. Za dva otroka plačam preživnino sam in sicer tako, da denar položim na račun od bivše žene.  Saj vem, hoteli so mi v začetku trgat od plače in to, pa sem rekel naj se name obesijo, ko bom prenehal plačevati za svoja dva otroka. A tega ni mogoče narediti v Sloveniji?
V primeru tvojega prijatelja bi šel on na socialno al kam že in tam bi mu na podlagi plače odmerili koliko mora plačevat za otroka?  To bi bivši ženi al kaj vem, tisti ki ima z njo otroka položil  na račun pa fertik.



Andres

Igor P. wrote on 13.06.2002 at 23:11:48:

Nimam riplaja drucga kot tega, da poznam kar neki razvezanih z otroki, pa so čist usi očkati prav zadovoljni, ker nimajo nonstop tamalih pr seb. In sam enga, k plačuje tut več, če tko nanese, pa marskej še kup (ker lahko in ker želi). A da se da otroka (s preživnino, k je recmo 20.000 SIT/m., k nej bi bla teoretična polovica), s 40.000 SIT na mesec dostojno in nad pragom revščine prežvet - streha, hrana, vrtec/šola, obleka, pa še marskej? Malo morgen. Rajš ne pomislm, da je za kerga še manj na voljo...

Nimava otrok, a če si hipotetično to razvezno sceno zamislm, pa če bi blo zahojen glede otrok... se mi zdi, da se mora eden na koncu zarad koristi otrok(a) zihr nazaj potegnt, če mu noče drame v dvoje delat. Ja, ni najbl izi; ni tko izi kt otroke delat. Za marskerga/marskero bi blo bolš, k jih neb! Bom močno premislu...

Sonči, tole si odlično povedala. Tale moj prijatelj je že imel razpravo in zahteval otroke zase. Seveda je bil to strel v prazno.

BonSens, škoda, da poznaš samo take očke. Jaz jih poznam tudi nekaj, pa se vsi trudijo, da bi preživeli čim več časa z otroci. Drugi prijatelj, ki je tudi ločen, ima otroke pri sebi 60%, žena jih ima 40%. Ampak preživnino pa on plačuje njej. Otroka želita biti pri njemu, dodeljena sta bila materi. Nonsens.

LP Harry

Quote:


V Skandinaviji se zakonodaja ne spreminja. Spreminjajo se sodniki, ki vedno bolj dodelujejo otroke očetom.

Poznam enega Hrvata, ki je bivšo ženo nagonil, pijanka in vse to, a mu je kmalu za tem sodišče dodelilo sina in hčerko. No, to ni bilo v Sloveniji.

En Srb je tudi pregonil svojo ženo in jo vrgel skozi okno, ker se mu je skurbala.  Tudi on je dobil  skrbništvo nad hčerko.  No, tale kurbiš ni bil glavni razlog, tudi mama je bila nikakršna.  In seveda. Tudi to ni bilo v Sloveniji.

Andres

Sem hotla bit tiho, pa je mogoče bolje, da stegnem jezik in povem v grobem svojo zgodbo.
Ne bi rekla, da pri nas samo matere ob razvezi dobijo otroka, mislim pa, da je manj kot 10 % otrok dodeljenih očetu. Poznam primer, ko se je sin sam odločil, da ostane pri očetu. Bil je pač toliko starejši, da so na socialni vprašali tudi njega. In mama ni bila slaba – imel je oba enako rad, a mati se je odselila in bi moral zamenjati šolo in prijatelje, če bi šel z njo.
Moji otroci imajo očeta, ki dela dobesedno sramoto moškemu rodu.
Pred skoraj petimi leti mi je bila ob razvezi dodeljena preživnina  9000 SIT na otroka. Nisem se spoznala na nič oz. zanašala sem se na odvetnico, da bo ona v mojem imenu (če je že plačana za to) uredila tako kot bo najbolj prav. Sem bila pač naivna. Bivši mož (še sedaj živimo v isti hiši) je plačeval tako kot je njemu pasalo, vendar skoraj nikoli takrat, kot je bilo sodniško določeno. Se je pa držal višine preživnine 3x 9000 SIT. Za vzdrževanje hiše sem morala začeti skrbeti popolnoma sama, on je celo kvaril npr. centralno (povišal temperaturo vode na 120 stopinj, delno iztočil vodo iz cevi itd), skratka, vseskozi sem imela probleme z njim (tak je bil že v času zakona). Otrok takoj po ločitvi sploh ni maral imet, obnašal se je, kot da nas ni, kasneje smo to na silo uredili s pomočjo socialne, tako da jih ima sedaj vsako drugo nedeljo od poldevetih zjutraj do šestih zvečer. Dogajalo se je, da jih niti teh nekaj ur na mesec ni imel. Včasih je to vnaprej povedal, se je pa zgodilo tudi to, da tega sploh ni povedal: enostavno ga ni bilo doma, ko bi moral imeti otroke. Kljub temu, da smo živeli v isti hiši, ni sinu, ki si je v šoli zlomil obe roki in je bil popolnoma odvisen od tuje pomoči, enkrat nesel žlice hrane v usta ali mu obrisal nos. Vseskozi je bivši mož igral velikega mučenika, ki ne razume, zakaj se je žena ločila od njega, ki je tako dober človek. Zajebana sem bila seveda jaz in, kdor ga je poslušal, je zvedel o meni take katastrofalne ne(resnice), da ti gredo lasje pokonci. Če bi bila drugačne sorte in bi bil sam bolj aktiven (zanašal se je na odvetnike), bi me že v času ločitvenega postopka proglasili za vsaj psihiatrični problem, če ne kaj več. Vse na račun tega, da bi on obdržal celotno hišo, zgrajeno vse v času zakonske zveze, s tem, da sem imela vseskozi večjo plačo kot on in on ni nikoli sodeloval pri gospodinjstvu in vzgoji otrok.  
Otrokom skoraj nikoli, ne v času trajanja zakonske zveze, ne kasneje, ni podarjal daril, če jih je kam peljal, je bilo to do njegove žlahte, da so otroke nafutrali. Tiste nedelje, ko jih ima on, so otroci več ali manj kar lačni. Ne igra se z njimi, nikoli jim ni rekel, naj mu pokažejo šolske zvezke ali kaj takega. Odide celo od doma in jih pusti same.
Kot se rado zgodi: kljub vsemu pljuvanju po meni in reikiju in duhovnosti po sodiščih in socialnih službah, se je začel ukvarjati z duhovnostjo po ločitvi bivši mož. Sama sem bila itak zaradi skrbi za otroke odrinjena od vsega dogajanja, vendar mi knjig ni mogel odvzeti. V njih sem na nek način našla uteho. Itak pravim, da je prava duhovnost edino tista, ki se odraža v vsakdanjih opravilih, ob vsakdanjih drobnih težavah, in ni pogojena z obiskovanjem vse sorte cenovno zasoljenih delavnic za konec tedna.
Pa sem se jaz zamislila: gospod bivši si vsako leto privošči jadranje med jadranskimi otoki, privoščil si je mesec Brazilije, vsako leto gre silvestrovat za pet do sedem dni, za konec tedna ga ponavadi ni doma, ker obiskuje delavnice z duhovno vsebino…
Moji otroci še niso bili na počitnicah (gremo na morje ali v toplice zjutraj in se vrnemo zvečer), za hišo sem v glavnem skrbela sama (občasno je kaj naredil tudi on, npr. pokosil travo) itd… nismo se mogli dogovoriti glede delitve premoženja, kljub temu, da je bilo lastništvo vseskozi jasno definirano, saj sva oba lastnika polovice nerazdružljive enodružinske hiše itd

mi smo s tabo ana ...

Pišuka, Ana, sem brez besed ostal. No razen telih.  
Kot prvo, upam, da hišo že jutr prodate.
Razumem, da se mu ti zdele neb na nepremičnino usedla, ampak, a si ti čist zihr, da ni kake variante, da se mu pa na njegov del od prodaje kr takoj usedeš?
Ups, odselt ga je prej še treba. Je to res zgolj od prodaje odvisn, Ana, da gre ven?