ana
5 p
Offline
Posts: 1223
Kranj
Gender: 
|
Naj povem svojo izkušnjo: ne bi o tem, kakšen zakon sem imela (ni bilo govora o partnerstvu, temveč o suženjstvu). Če bi pisala podrobnosti, mi ne bi verjeli. Ali kot me je nakurila socialna delavka v času ločitvenega postopka: Kako sem mogla dovoliti, da je mož počel z mano take stvari??? Tako je to. Če jaz ne bi dovolila, on ne bi mogel zganjati hudobije. Zmeraj sta potrebna dva. Takrat se mi je prvič odprlo, da sem za tak zavožen zakon kriva tudi jaz. Čeprav samo kot žrtev, nezmožna se upreti. Pa mi je to končno uspelo.
Mislim, da mož v resnici nikoli ni želel otrok. Da jih je rabil samo za potrditev, da je zmožen osemenjevanja.
Otroci na očeta sploh niso bili navajeni, ker jih ni maral imeti. Vzeti v naročje, jim dati hrano, pijačo, peljati na sprehod. Zgodilo se je, da je nekaj let star sin sedel k njemu na kavč (niti jaz niti otroci nismo smeli na kavč, ker si ga je popolnoma lastil). Zbrcal ga je dol. Samo kot en utrinek. No in ko sva se končno ločila, čemur je on hudo nasprotoval, kljub temu, da je imel drugo žensko (kar sem zvedela kot se rado dogaja, šele po ločitvi), ni maral niti slišati, da bi on vsaj včasih imel otroke. Živeli smo v isti hiši, sin je v šoli zlomil obedve roki, bil je popolnoma odvisen od pomoči drugih. Ni mu dal ene žlice hrane v usta, enkrat mu ni obrisal nosa. Jaz sem bila tista, ki sem prosila socialno, če uredi stike med bivšim možem in otroci. Na prve pozive socialne se sploh ni odzval. Med tem časom sem navezala stike z njegovo žensko (pol časa je živel pri nas v hiši, pol časa pri njej). Bila je presenečena. Rekla je, da moj bivši mož trdi, da jokam, da brez njega ne morem živeti, da ne morem imeti sama otrok itd. Na koncu se mi je celo zahvalila, da jo ne dolžim razpada zakona in take stvari.
No, pol leta po ločitvi je bivši zahteval od socialne, da hoče imeti stike z otroki. Izkazalo se je, da hoče imeti predvsem stike z mano. Socialna ga je dobesedno prisilila, da je podpisal dogovor, da jih ima vsako drugo nedeljo po devet ur. Eno uro smo porabili zato, da je pristal na to. In da je pristal, da takrat tistih nekaj ur na mesec , mene ne sme biti zraven. Zahteval je med drugim, da mu takrat, ko ima on otroke, JAZ skuham kosilo. Mu je rekla socialna, če ne ve, da je ločen. No, zveza s tisto žensko se mu je skrhala, z vso silo je spet navalil name. Da mu služim. Zastonj. Odjebi.
Socialna delavka je takrat, ob podpisu dogovora o stikih z otroci, rekla: "Otroci morajo sami ugotoviti, kako slabega očeta imajo. Iz njegovih dejanj. Vi (pokazala je name) jim tega nimate pravice govoriti. "
Bivši je pihal od jeze.
Je pa prišlo do neverjetnega: kakorkoli pogledamo, otroci imajo očeta šele sedaj, ko smo ločeni. V redu, nekaj ur na mesec (tudi temu se je kasneje poskušal zogniti, otroci me ponavadi pričakajo lačni in žejni, a sedaj so toliko večji, da me še za to boli patak). A nekaj ur na mesec so sami z očetom in lahko počnejo z njim kar hočejo. Oz. on gleda televizijo, otroci gredo pa po svoje. Ampak imajo vsaj možnost, da doživljajo očeta takega kot je.
Poudarjam pa nekaj: imam zelo zelo in še enkrat zelo slabo izkušnjo zakona in partnerstva. A to ne pomeni, da bi trdila, da so vsi moški slabi , zanič itd. Sploh ne. Se mi pa zdi, da imamo ženske na splošno in res samo na splošno večji občutek odgovornosti in smisla za dom in družino. In kot sem že večkrat poudarjala, starševstvo je ena stvar, partnerstvo pa druga.
|
Home
Pages: 1 
