sej jz tud govorim o nasilju.

s takilimi koncepcijami v glav v bistvu povzrocamo najvec nasilja, tko seb kot drugim.

a ni lih buddha pridigal ahimso, nenasilje? a se teb zdi da je dajanje zdravila z pomocjo injekcijo bolanemu cloveku nasilje ali socutje? oz. v drugem primeru da dohtar pusti pacientu da umre, ker ga noce "spiknit", kar bi ga samo kratkotrajno zabolel?

jaz pac rad dajem injekcije direkt v kri, medtem ko bi ksni drugi dal tableto se z bonbonckom zraven. a bi mel rajs tko?

Quote:

S kakšnimi koncepcijami povzročamo največ nasilja?
Jaz mislim, da z nasilnimi - ki se jih najpogosteje opravičuje z resnim izrazom na licu.
Vsi največji klavci v zgodovini so bili po naravi brutalni ljudje. Pa izredno resni so tudi bili.

Dajanja injekcije (v večini primerov) res ne smatram za dejanje brutalnosti, ampak za nudenje pomoči tistim, ki zanjo prosijo. Če je pri nudenju pomoči mogoče izbirati med bolečo in manj bolečo metodo, bi pa samo brutalnež izbral bolj bolečo.

Smrti česa ali koga? Tvojega humorja, ki ga morda ni? Zaudarja?? Zakaj se ti smilijo??

Quote:


Ko začneš v seb  zaznavat  tokove religioznosti na čustvenem/miselnem nivoju,  se začenš ozirat po raznih opcijah, ki imajo vsaj dve plati.  

Ena je npr. ta, da  ti  zaznave religioznosti začenjo povzročat 'kulturno nelagodje'. Dojemat jih začneš kot 'simptome' neke patološkosti, ki jih   čustveno potlačiš, mentalno se začneš ozirat za kakšno posvetno filozofijo. Potlačene  čustvene energije ti nujno udarjo ven skoz mentalni nivo in ti   'nevtralen' pogled na svet obarvajo  ideologoško. Na osebnem nivoju se tako znajdeš v eni shizofreni situaciji,  ki se v socialnem kostekstu odraža  skozi izbruhe totalitarnih rešitev (nacizem, komunizem) in  indiferntnosti (tehnokratizem, birokratizem)


Druga opcija je ta,  da če jih   čustveno kanaliziraš skoz eno od religioznih opcij, ki so vtakne v kulturo, se hkrati  mentalno zamejiš v teološko razlago sveta. Ta povzroča mentalno neizživetost in občutek intelektulne inferiornosti, zaradi česar se religije skušajo postajat vse bolj  in zanstvene  oz. utemljene v posvenem. To se na osebnem nivoju odraža v 'posvetitvi' pragmatičnih ciljev oz fanatizmu, na  socialnem področju pa povzroča deviacije kot so  klerializem, fundamentalizem...

Po moje sta to prevladujoči opciji kanaliziranja religioznosti   modernega, v zahodno kulturo vrojenega ali pa vsaj vzgojenega človeka, kjerkoli že je. Po moje ni blo za modernega človeka  nobene religije niti idelogije, ki bi ga uspela do konca brez ostanka čustveno potešit in mentalno izpolnt. Zato je religioznost zataju,  (kršansko) religijo pa  razglasu za mrtvo. Postmodernizem zato išče nove  rešitve: ponuja  mentalne prakse, očiščene čustvenih eneregij, ki bi jih lahko omejile v religije. In obratno, ponuja čisto čisto čustvenost, očiščeno mentalnih omejitev, ki bi jih naredile za religije. In ponuja nove religije kot  spoj  čiste čustvenosti in čiste mentalnosti, ki  ga kao  ne omogoča nobena tradicionalna religija. Postmodernizem skratka religioznost  neusmiljeno in dokončno razstavi na module, ker njihove neskončne možnosti kombinarja v induvidulno obravane  religiozne sisteme  daje boljši 'izkoristek'. Novodobna duhovnsot je v tem smislu odsev postindustrijske modularne produkcije materialnih dobrin (npr. računalniška industrija), pri kateri vsak izdelek ni celota, ampak ji celost  vdahne šele njihova integracija v celoto skoz umetno intelgenco.

Ni čudno, da  v postmoderni dobi odkrivamo  tiste elemente tradicionalnih religij, ki tega duha materialne produkcije zanjo boljš vase zajet.