Bi še kdo Hitlerjev biograf spisal? Pa Stalinov.

Ziby2 wrote on 10.04.2003 at 15:36:30:

Najprej ti o sebi.

Rodil sem se na moj prvi rojstni dan v svojem rojstnem kraju. Ko sem prvič zagledal ta svet, si nisem mogel pomagat, kot da se zjokam in zderem na ves glas, v upanju, da me bo mogoče le kdo slišal in odpeljal nazaj, od koder sem prišel. Ker se to ni zgodilo, sem z jokanjem po kakšnem letu prenehal, saj sem ugotovil, da sploh nima smisla, ker je itak vsak prezaposlen sam s sabo, da bi se imel poleg tega še čas ukvarjati z mano in mojimi problemi. Tako sem se od teh ljudi že v rani mladosti naučil, da če sam ne bom poskrbel za svojo rit, tud noben drug ne bo, ker je itak vsakemu le mar za svojo. Danes pa mi seveda kar dosti ljudi zameri, ker sem baje poln pesimizma in jim to ne gre prav rado skozi prebavo.

"We will never forget Him!"


Him, se te itak ne da pozabit.

HANS CHRISTIAN ANDERSEN
(1805 - 1875)  

H. C. Andersen se je rodil 2. aprila 1805 v mestu Odese na enem izmed danskih otokov. Njegov oče je bil skromen čevljar, ki je tako malo zaslužil, da je družina morala stanovati v eni sami sobi. Hans se je že v otroških letih silno rad prepuščal sanjarjenju; večkrat se je cele ure igral gledališče. Četudi se je zdel deček sila preprost, je revnemu čevljarju pomenil dragoceni dar. Imel ga je zelo rad in vlival mu je veliko upanja. Bila sta nerazdružljiva, Hans pa je bil najbolj srečen, kadar se je lahko z očetom sprehajal po polju.

Čevljar je umrl, ko je bil Hans star komaj enajst let. Odslej je morala mati skrbeti za otroka. Mislila je, da bo šel po očetovih stopinjah in se odločil za kako obrt, pa je imel deček vse drugačne želje. Hotel bi biti pesnik in igralec. In res, kadar koli se je v kraju ustavila kaka potujoča skupina, se je smukal okrog odra, ker bi rad izkoristil priložnost in igral z njimi. Neka družina se ga je usmilila, dali so mu vlogo statista. Toda, ko se je pojavil na odru, so se mu gledalci nasmejali, ker je bil tako neroden.

Mati se je odločila, da pošlje sina v uk k nekemu krojaču, toda on jo je preprosil, da ga je poslala v Koebenhaven. Nerada mu je ustregla, toda štirinajstletnik je bil trden in je šel na pot z nekaj drobiža v žepu in brez izkušenj in prijateljev. Ko je prispel v veliko mesto, se je nameril naravnost v upravo kraljevega gledališča, da bi tam povedal, kako silno si želi postati igralec. Nadel si je celo postati operni pevec. V upravi pa so se ljudje le glasno smejali suhljatemu in nerodnemu dečku, kakor so se mu že nekoč ljudje v rodnem kraju.
Andersen je ostal popolnoma sam in brez denarja. Potikal se je po ulicah, bil je hudo lačen. Na srečo se ga je Jonas Collin iz uprave kraljevega gledališča le usmilil in mu omogočil šolanje. Toda Hans je bil slab in len učenec in tako se je zanj začelo pet najmračnejših in žalostnih let v življenju. Zaradi čudaškega vedenja se mu je smejal ves razred, učitelji pa so se nanj jezili, ker se je slabo učil in po njihovem mnenju samo zapravljal čas s pisanjem pesmi. Prav nič niso skrivali pred njim očitnega nezadovoljstva.
Leta 1827 so mu dovolili, da se je vrnil v Koebenhaven, kjer je poskušal srečo skoraj v vseh literarnih zvrsteh. Pisal je pesmi, romane, potopise - vse brez uspeha. Neko njegovo igro so končno uprizorili v kraljevem gledališču z malo večjim uspehom. Ko je bil star 28 let, je Andersen prvič odpotoval v tujino. Poslej je le malo časa zdržal doma. Objavil je zbirko zgodb o svojih potovanjih in začel pisati roman. Kamor je prišel, je sklepal prijateljstva, najsrečnejši pa je bil v družbi z otroki, katere je dobesedno očaral z mnogimi zgodbami.  
Končno je danski kralj odobril Hans Andersenu majhno pokojnino, tako je bil pisatelj prvič brez denarnih skrbi. Začel je pisati tudi pravljice, kakršne je pripovedoval svojim malim prijateljem, in sam ni mogel verjeti, da so njegove zgodbe o vilah všeč tudi odraslim. Pisatelj je še zmeraj rad potoval in pisal. Slava mu je začela rasti in radi so ga sprejemali najslavnejši ljudje. Čeprav je rad sprejemal priznanja pomembnih osebnosti, se je še najbolj razveselil, kadar je slišal otroke, ki so na ulici vzklikali: "Poglej, veliki Hans Andersen!"
Njegova prva knjiga vilinskih zgodb je bila objavljena leta 1835, kmalu po njej pa so se zvrstile zbirke ena za drugo, do zadnje, ki je izšla leta 1872. Tedaj je bil Andersen star že sedeminšestdeset let. Nekega dne je padel s postelje in se poškodoval. Poslej ni bil nikoli več zdrav; umrl je 4. avgusta 1875. Pisatelji največkrat niso zanesljivi sodniki o svojih delih in tudi Hans Andersen pri tem ni bil izjema. Računal je na slavo s svojimi pesmimi, igrami in romani in je na začetku gledal na svoje pravljice kot na drobnarijo, ki bo zadovoljila samo otroke.

Čas pa je pokazal, da se je temeljito zmotil. Njegova druga dela so popolnoma pozabljena, pravljice pa so še vedno žive in le malo kateri otrok jih ne pozna. Pred smrtjo je marljivo proučeval basni in pravljice iz starih časov. Andersen je pripovedoval zgodbe vse življenje, toda šele v poznejših letih je spoznal bogastvo pravljičnega sveta, ki se je ohranjal v izročilu iz roda v rod. V tem pa je največji delež Hans Christiana Andersena.

Glede Konfucija. Tole sem našel na internetu, kjer je opisan čas v katerem je živel. Močno spominja na nekaj kar poznam. zgodovina ni brez smisla za ironijo. Čakam novega Konfucija.

According to writings of the era, the days in which Confucius lived were, compared to the past, a time of moral chaos, in which common values were widely rejected or simply disregarded. Crime was on the rise, with robbery and theft increasing in the countryside and murder a serious problem in the cities and at court; there was a general lack of interest in trying to reintegrate criminals into society. The gulf between rich and poor was broad and growing, with the rich living extravagantly in enormous mansions while an abundance of food somehow failed to reach the hungry who needed it. Government was routinely corrupt and distrusted by the people, who didn't fail to observe the lack of productivity among the rich and powerful: as the chronicler Shu Xiang noted, "The ministers never go out to work in the field."

The economy was changing as well. The productive class -- mostly farmers -- was shrinking, while the mercantile sector was growing. The marketplaces were flooded with goods described as being costly and of "no real utility." Part of the growing middle class was a sector of scholars, who had great difficulty finding employment.

While reformers such as Confucius existed, they were a minority: society was dominated by pessimists and conservatives. Pessismists -- perhaps predecessors to today's millennial survivalists, militiamen and "patriots" -- withdrew from society in disillusionment, convinced that the social order was irreparably corrupt and resistant to reform and that the best thing one could do was to look after one's own. Conservatives were either ordinary people wrapped up in their own lives and indifferent to social and political problems or men of society with good reputations and a vested interest in maintaining things as they were, determined to block social reform and new ideas wherever they popped up; although the latters' own private conduct was generally unimpeachable, in the public sphere they were fierce defenders of an unpleasant status quo.

Sound familiar? It certainly should. It's worth noting, however, that even in such apparently barren philosophical ground, Confucianism not only took root, it flourished, eventually transforming Chinese society with its values and dominating it for centuries.

Rajnpreht II Brestaniski

Kar se mene tice je bil on totalen model. Tipicen predstavnik srednjeveskih pretepacev.

Rezidenco je imel v gradu Brestanica, ki je bil prvic pisno izprican leta 895, ko smo bili Slovenci zgolj pleme od nog do peta in se kolikor toliko konco zacel domace pocutit tukaj, kjer smo danes carji.

Leta 1452 je postal v Rimu vitez. Stiri leta kasnjeje je branil cesarski Otenburg pred najmeniki Andreja Baumkircherja. V letih 1461-62 je pomagal cesarju Frideriku IV v bojih pri Dunaju.
Ker se je skoz tolkel po bojiscih Evrope in turnirjih si je pri domacih plemicih sposojal na veliko denar in tudi prodajal svoja posestva. Ampak, pustmo to...
Izredno se je izkazal v bojih s Turki. Imel je cast spremljati habsburskega princa v Burgundijo leta 1478.
Leta 1485 ga je cesar postavil za vrhovnega glavarja na Stajerskem, Koroskem in Kranjskem.
Za bojne zasluge v Belgiji v letih 1488-89 ga je cesar obdaril s gospostvom Pliberk in Bistrica ter z naslovom dvornega marsala.
Leta 1491 je postal cesarjev vrhovni vojni poveljnik.
Ma, se mi niti ne da vec nastevat kaj vse je dobil od cesarja v dar za svoje nadaljne bojne zasluge. Naj samo recem, da so bila vse to posestva in pravne pravice na slovenskem etnicnem ozemlju.
No, na stara leta je postal leta 1497 se cesarjev svetnik in leta 1502 stajerski vicedom.
Med drugim je v Laskem leta 1497 sprozil delovanje toplic.
Umrl je leta 1505, seveda ne v domaci postelji, temvec na poti v Salzburg.

Ce bi imeli taki mozje kot je bil Rajnpreht II nacionalno pripadnost, bi bila verjetno zgodovina Slovenije kot drzavne tvorbe dejansko drugacna. Vsekakor bolj krvava.

Npr. tako so  Visnjegorski grofje okoli leta 1200 za vedno pripojili slovenskemu etnicnemu ozemlju Belo krajino, ki je predtem pripadala Ogrom in s tem Hrvaski, ki so ji ti vladali takrat.

No, Rajnpreht je bil predvsem najemniski vojak, ki se je bojeval, kjer je bilo potrebno, bil je fevdalec in pa Svaba.
Verjetno ni znal niti besedice slovensko.

Tolk, da prizemljim morebitna domoljubna custva. Ampak vseen, rodil, odrascal, pa rezidenco je pa le imel pri nas.  



Lp
Jst

Bruce Lee
(1940-1973)

Bruce se je rodil 27. novembra 1940 v kitajski četrti San Fracisca kot drugi sin Lee Hoi Chuena, popularnega igralca kitajske opere iz Hong Konga, ki je bil z ženo Grace na turneji po ZDA. Mati, ki je bila pol Nemka in katoličanka, mu je dala ime Lee Yuen Kam, kar pomeni Zaščitnik San Francisca, saj je slutila, da se bo nekega dne njen sin vrnil v svoje rojstno mesto. Sestra v bolnišnici pa je predlagala njegovo angleško ime Bruce, vendar ga v družini niso uporabljali vse dokler se ni vpisal na La Salle College v Hong Kongu. Doma so ga vedno klicali Sal Fon (to je žensko ime). Gospod in gospa Lee sta namreč izgubila svojega prvega sina, zato sta Bruca po kitajski tradiciji klicala z ženskim imenom, da bi zmedla duhove, ki bi lahko ukradli dušo njunega drugega sina. Rojen v letu in uri (6˙00 - 8˙00 zjutraj) zmaja, kitajskem astrološkem znaku, v katerem so se rojevali in umirali samo največji mojstri borilnih veščin, je Bruce kmalu dobil vzdevek Lee Siu Lung ali Mali zmaj. S tem imenom je postal zelo znan po Aziji.

Otroška in mladostniška leta je preživel v Hong Kongu, kjer si je kot igralec nabral prve izkušnje. Posnel je številne filme, ki pa niso sodili v žanr borilnih veščin. Do svojih osemnajstih let je igral v kar dvajsetih filmih. Med najbolj znane sodijo Deček Cheng in Sirota Ah Sam. Že takrat so ga njegovi vrstniki naravnost oboževali. Bil je zabaven, zmeraj pripravljen za šalo (in pretep) ter nenehno obdan s šopkom lepotic. Manj znan je podatek, de je bil Bruce izvrsten plesalec ča-čaja in je pogosto zmagoval na plesnih tekmovanjih.

»Bruce je rad delal pozno ponoči ali pa je vstal zelo zgodaj, da je šel ven s prijatelji,« se spominja njegova mama, »včasih sem ga zbudila tudi ob dveh zjutraj, saj so prijatelji prišli že ob tej uri z avtom ponj. Skočil je pokonci, si obul čevlje in previdno odšel. Prav tako se mu ni bilo težko vstati iz postelje za snemanje filma. Problem ga je bilo zbuditi le takrat, ko je bilo treba iti v šolo.

Imel je veliko težav pri navajanju na tradicionalno, običajno obliko šole. Čeprav je kazal majhno zanimanje za zgodovino in druge družbene vede, je sovražil matematiko in znanost. Po končani osnovni šoli se je vpisal na La Salle College, deško katoliško šolo. Takrat je bil star dvanajst let. Pouk je potekal v angleškem jeziku, čeprav je bila večina dečkov Kitajcev in niso imeli nobenega predznanja iz angleškega jezika. Razpon Brucovih ocen je bil od povprečnih do zelo dobrih.

Bruce Lee se je izredno rad pretepal. S trinajstimi leti je imel svojo »bando«, s katero se je potikal po hongkongških ulicah in pomolih ter iskal težave. Nekega dne se je vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi se moral sam spopasti z več nasprotniki. To dilemo je zaupal materi. Rekel je, da bi rad vedel, kako naj se na ustrezen način brani, in da bi se zato rad naučil kakšne borilne veščine. Njegov oče je treniral tai chi chuan. Bruce se mu je nekajkrat pridružil na treningu, vendar mu počasni gibi niso ugajali. Njegova mati se je strinjala s tem, da se Bruce vpiše v šolo kung fuja, ki jo je vodil Yip Man. Bruce se je pri njemu naučil veščine Wing chun. Njegova predanost kung fuju je bila popolna. Učil se ga je z blazno energijo.

Njegov prijatelj Kenny je spoznal, kako dober je Bruce v bojevanju, saj se je tudi sam tu in tam stepel z njim. Spodbujal ga je, naj se prijavi na medšolsko tekmovanje v boksu. Bruce je to res storil. V finalu se je boril z nekim angleškim dečkom, ki je bil prvak že tri leta. Bruce se je postavil v svojo kung fu držo in čakal na nasprotnika, ki je začel skakati okoli njega v klasičnem boksaškem stilu. Bruce je napadel in ga hladnokrvno zbil na tla. No, kakorkoli že, težav, ki jih je povzročil Bruce, je bilo več kot preveč.

Nekega dne je prišlo do pretepa med mladimi, ki so trenirali wing chun, in tistimi, ki so trenirali choy li fut. Namen tega srečanja ni bil pretep, vendar je kmalu prišlo do le-tega, ko je neki deček udaril Bruca v oko. Bruce mu je seveda moral takoj vrniti udarec. Bil je zelo močan in hiter. Dečka je udaril kar nekajkrat v obraz, tako da je ta padel v nezavest. Dečkovi starši so Bruca prijavili in gospa Lee je morala oditi na policijsko postajo. Potem je Bruca odpeljala v bližnjo restavracijo in se z njim resno pogovorila o njegovi prihodnosti. Gospa Lee ni povedala ničesar o incidentu ostalim članom družine, vendar je kmalu po tem dogodku možu predlagala, da bi Bruca poslali v Ameriko.

Potovanje je trajalo osemnajst dni. Za Bruca je bil to čas, ko se je poglobil sam vase. Zanj je bilo to, da je zapustil družino, prijatelje in edini dom, ki ga je imel, nekaj vznemirljivega in zaskrbljujočega hkrati. Bruce je zapustil brezskrbno mladost in sedaj se je moral soočiti z »nezanesljivo« prihodnostjo.

V ZDA je prispel leta 1958 in se nastanil v Seattlu, Los Angeles. Odprl je šolo borilnih veščin Yuen Fan kung Fu Club. K njemu je prišla trenirati tudi Linda Emery, s katero se je leta 1964 poročil. Naslednje leto se jima je rodil sin Brandon, kasneje pa še hči Shanon.

Pot k filmu je Brucu odprl mednarodni karate turnir Eda Parkerja, na katerem je demonstriral svoje spretnosti. Najprej je igral manjše vloge na TV-ju, nato pa je prešel k filmu. Preden so ga v Hoollywoodu povsem sprejeli, ga je pot zanesla še v Hong Kong. Film kot medij mu je dal priložnost, da je preko njega množicam oboževalcev in poznavalcem budoa prenesel Jeet Kune Do, lasten borilni sistem oziroma koncept, s katerim je izvedel pravo revolucijo v svetu borilnih veščin.

Na vrhuncu slave, v starosti 33. let, je na snemanju filma Game of Death 20. julija 1973 umrl nepojasnjene smrti. Enaka usoda je doletela tudi njegovega sina, ki je šel po očetovih stopinjah. Brandon je prav tako umrl med snemanjem, star samo 28 let.