Title: Re: Ljudje,na katere na smemo pozabiti
Post by t on 05.05.2005 at 11:34:52
Praznuje pa tudi Karl Marx (1818-1883)
Na 5. 5. leta 1818 so v Pruskem mestu Triere rodili Karla Marxa utemeljitelja znanstvenega socializma, historičnega materializma in znanstvenega socializma. Študiral je pravo in filozofijo v Prusiji, kjer je padel pod vpliv Ludwiga Feuerbacha in drugih radikalnih hegeljancev. Čeprav je bil istega mnenja kot Hegel v dialektični strukturi in historični neizogibnosti, je Marx verjel, da so temelji stvarnosti v materialni osnovi ekonomije in ne v idealističnih filozofijah. Doktoriral je v Jeni leta 1841 s pisanjem o materializmu in ateizmu grških atomistov, potem se je preselil v Köln, kjer je osnoval in izdajal radikalni časopis, Rheinische Zeitung. Čeprav je želel služiti tudi kot novinar v Parizu in Bruselju, so mu njegove udeležbe v nerazširjenih političnih gibanjih otežile podpiranje rastoče družine. Na koncu se je leta 1849 preselil v London. Skupaj z Engelsom sta napisala Komunistični manifest, znano je tudi njegovo delo Kapital. Sodeloval je v prvi revolucionarni organizaciji delavskega razreda, Zvezi komunistov in v prvi internacionali, ustanovljeni leta 1864 v Londonu.
Marksistih ločujejo mlajšega Marxa od starejšega. Mlajši Marx je bil humanist in indeterminist, ki je menil, da je možno premagati objektivne težave človeka in jih podrediti njemu. Človek je bil po njegovem plemenit in ustvarjalen. Delo (praksa) je tisto kar definira človeka. Po letu 1848 Marx postane determinist, organizacija družbe je določena. Uradni marksizem, ki je bil uveljavljen pri Stalinu, je bil deterministični, ideologija bivšega jugoslovanskega režima pa je bila, razliko od Sovjetske zveze postavljena na abstraktno raven, ker so imeli Stalina za nehumanista. Marxa je mogoče najbolje razumeti, če upoštevamo tri komponente: romantično, prometejsko in razsvetljensko komponento.
Romantična komponenta najbolj očitna v pojmovanju preteklosti in prihodnosti. Marx pravi, da v prvotni družbeni ureditvi človek ni bil omejen z institucijami in ni bil omejen z opravljanjem enega poklica, hkrati pa mu bile vsiljene institucije (zasebna lastnina, država). Država je prisilna izmišljena in tvorjena skupnost. V »zlati dobi človeštva« ni bilo odtujitve (alienacija - da v danih okoliščinah potek življenja ne ustreza njegovem bistvu). Alienacija lahko pomeni dvoje: odvzeto mu je nekaj kar je že imel ali pa ni pridobil tisto, kar mu je dano kot možnost. Marx je tako težil k takšnim pogojem, v katerih bo uresničena njegova neomejena dejavnost. Pomembna pa je tudi popredmetenje ali opredmetenje (reifikacija - razmerja med ljudmi in sredstvi za dosego ciljev se osamosvojijo in postanejo človeku objektivno dani, se mu vsiljujejo). Najbolje se to kaže v predmetu dela. Mi ustvarjamo, da bi zadostili našim potrebe, vendar se je to spremenilo v nekaj drugega. Proizvodi so postali sami sebi namen, ko ne kupujemo izdelkov zato, da jih bi koristili, ampak da pokažemo svoj status (imajo odtujen pomen). Izdelki s tem dobijo fetišistični pomen - fetišizem blaga. Marx je domneval, da je možno odpraviti odtujitev, možno je vzpostaviti skupnost, kjer ne bo institucij, ki se vsiljujejo, ki terjajo človeka, da se vede živalsko. Družbena razmerja morajo biti prosojna (transparentna). Komunizem sodi v to romantično komponento, kjer misli, da je možno ljudi preusmeriti, da ne bi v ljudeh videli izkoristek, da bi živeli v družbi brez prisile institucij.
Prometejska komponenta se dopolnjuje s prejšnjo in je simbol človekovega prizadevanja, da ostane subjekt in podreja stvarnost svojim potrebam. Pri Marxu je ta Prometej proletarijat, saj pojmuje delavski razred kot skupino, ki je zmožna strmoglaviti ne samo vladajoči red, temveč preseči pogoje življenja za katere je značilno, izkoriščanje vladavine in odtujitev. V delavskem razredu so skoncentrirane odtujitve, ta odtujitev bo vse močnejša in s tem bodo ustvarjanje objektivne možnosti, za prevzem družbe. Kapitalisti ne bodo več nujni, proces produkcije pa se bo socializiral. Tukaj ne bo več prostora za posameznika kapitalista, temveč bo potrebno uporabljati produkcijo na podružbljen način. V tem obdobju bo potekala vladavina delavskega razreda, ki je zmožen upravljati gospodarstvo v celoti.
Razsvetljenska komponenta. Gre zato, da so filozofi razsvetljenci (Francozi in Britanci) prizadevali ugotoviti splošne pravilnosti, kako posamezni dejavniki pogojujejo funkcioniranje in spremembe družbi. Marx je po letu 1848 zagovarjal determinizem družbenega življenja. Družbeno življenje je določeno z določenimi dejavnostmi. »Daš mi potočni mlin in dobiš družbeno ureditev z fevdalnim gospodom, daš mi tovarno s stroji in dobiš industrijskega kapitalista«. Stopnja razvoja tehnologije določa organizacijo družbe, institucionalizacijo družbe in nekoliko manj pogojuje tudi kulturo (Marx kulturi pravi družbena zavest).
Materialistično pojmovanje zgodovine
V družbeni produkciji svojega življenja stopajo ljudje v določene, nujne, od njihove volje neodvisne odnose - v produkcijske odnose, ki ustrezajo določeni razvojni stopnji njihovih materialnih produktivnih sil. Celota teh produkcijskih odnosov sestavlja ekonomsko strukturo družbe, realno osnovo, ki se na njej dviga prava in politična vrhnja stavba in ki ji ustrezajo določene oblike družbene zavesti. Način produkcije materialnega življenja določa socialni, politični in duhovni proces življenja nasploh. Ne določa njihovo zavest. Na določeni stopnji svojega razvoja prihajajo materialne produktivne sile družbe v nasprotje z obstoječimi produkcijskimi odnosi ali - in to je le pravni izraz za isto stvar - z lastninskimi odnosi, v katerih so se doslej razvijale. Iz razvojnih oblik produktivnih sil se ti odnosi spremenijo v njihove spone. Tedaj nastopi razdobje socialne revolucije. S spremembo ekonomske osnove se počasneje ali hitreje izvrši prevrat v vsej ogromni vrhnji stavbi. Ko preučujemo take prevrate, moramo vselej razlikovati med materialnim prevratom v ekonomskih pogojih produkcije, ki se da ugotoviti s prirodoslovno natančnostjo, in pravnimi, političnimi, religioznimi, umetniškimi ali filozofskimi, skratka: ideološkimi oblikami, v katerih se ljudje tega konflikta zavedo in ga izbojujejo. Kakor ne presojamo posameznika po tem, kar misli sam o sebi, prav tako ne moremo presojati take prevratne dobe po njeni zavesti, temveč moramo ravno nasprotno to zavest razložiti iz nasprotij materialnega življenja, iz obstoječega konflikta med družbenimi produktivnimi silami in produkcijskimi odnosi. Nobena družbena formacija ne propade prej, preden se ne razvijejo vse produktivne sile, ki je zanje dovolj prostora, in novi, višji produkcijski odnosi se nikoli ne pojavijo prej, preden ne dozore materialni pogoji za njihov obstoj v okviru stare družbe same. Zato si postavlja človeštvo vedno le take naloge, ki jih lahko reši, zakaj če pogledamo natančneje, bomo vselej videli, da se poraja naloga šele tedaj, ko že obstoje materialni pogoji za njeno rešitev ali pa so le-ti vsaj v procesu svojega nastajanja. V velikih obrisih lahko označimo azijske, antične, fevdalne in sodobne buržoazne produkcijske načine kot progresivne dobe v ekonomskem razvoju družbe. Buržoazni produkcijski odnosi so zadnja antagonističnba oblika družbenega produkcijskega procesa, antagonistična ne v smislu individualnega, marveč takega antagonizma, ki raste iz družbenih življenjskih pogojev individuov; produktivne sile, ki se razvijajo v okviru buržoazne družbe, pa hkrati ustvarjajo materialne pogoje za rešitev tega antagonizma. S to družbeno formacijo se torej končuje predzgodovina človeške družbe«. Vir: knjiga xxx, str. 47.
Po Marxu ljudje izpopolnjujejo produkcijska sredstva. V produkcijskem procesu si prizadevajo učinkovito delovati in oblikovati produkcijska sredstva. Ko že enkrat oblikujejo produkcijska sredstva, ti oblikujejo tipe lastnine. Gre za to, katere skupine uresničujejo svojo moč preko lastnine. Darendorf je imel razpravo o Marxovem pojmovanju lastnine in meni, da gre za formalno lastnino. Družbena struktura se oblikuje v delu, določena stopnja produkcijskih sil - razvoja - določa katere skupine se bodo oblikovale.
Razred, ki je izkoriščan ne trpi tega pasivno on se upira. Upira se zaradi tega, ker mu je delo vsiljeno. Delo je v nasprotju z njegovim bistvom, lahko pa bi bilo v skladu z njim. Ko se oblikuje spopad med razredoma, vladajoči razred oblikuje institucije, ki zagotavljajo njegovo vladavino. Marksu ni tuja misel, da se lahko družba instrumentalizira. V marksizmu je bila povzeta teorija refleksa. Po tej teoriji se v kulturi mehansko reflektirajo razmerja v industrijskem procesu.
Pri kulturi prihaja tudi do odseva družbenih okoliščin, vendar ni to celotna slika kulture. Oblikujejo se novi načini produkcije. Struktura družbe je stalno konfliktna. Spopade država zatira tako, da lahko družbo sankcionira. Konflikt je zatiran do stopnje, ko lahko družba še normalno funkcionira. Če niso okoliščine zrele, vladajočega razreda ni možno strmoglaviti (dokler se ne pojavi produkcijski tip, ki bi lahko nosi tudi politiko). Določen produkcijski način bo strmoglavljen šele, ko bo oblikovan nov način produkcije, ki bo bolj popoln. Izmenjuje se »ekonomski tip« ali družbeno ekonomska formacija. To so zgodovinske stopnje, ki so oblikovane kot model, kjer je razmerje med osnovo in vrhnjo stavbo pojmovano kot harmonično in model proizvodnje je čist. Marx ni bil zagovornik masivnega zgodovinskega razvoja.
Baza in nadgradnja
Osnovo družbe tvorijo proizvodne sile, čemur bi lahko rekli stopnja razvoja tehnologije. Prav ta določa insititutivno ureditev družbe, jo določa, determinira družbo in delno determinirana tudi kulturo. Kultura ni popolnoma determinitana osnove, pri čemer moramo vedeti, da je Marx namesto besede »kultura« uporabljal izraz družbena zavest. Razredi se oblikujejo objektivno, vendar lahko le zavedni osvojijo ideologijo (družbena zavest). Tako na primer francoski kmeti in podložniki ter njihovi upori. Oni niso oblikovali nacionalne sile, niso pa imeli zavesti, kako preoblikovati družbo, zato so se borili za staro pravdo. To ni zavest, ki bi pripeljala do družbenega. Ostali elementi družbene zavesti imajo avtonomijo: umetnost in religija (Marx je trdil, da je religija opij za ljudstvo. Samodejno pride do ustvarjanja tega sredstva, ki mili bolečino (dolina solz).). Glede umetnosti je Marx naredil naslednikom velike težave saj je bil mnenja, da grškega epa ni mogoče preseči. To pa se ne sklada z teorijo o bazi in nadgradnji. Kar se tiče umetnosti je Marx napačno interpretiran. Religija pa je opij ljudstva (ne pa opij za ljudstvo). Marx torej meni, da je religija nujna v okoliščinah odtujitve in naredi življenja znosno (dolina joka) – do religije prišlo spontano in šele določene družbene okoliščine lahko odpravijo pogoje religije,.
Marx je umrl 14. marca leta 1883 v Londonu.
slava mu!
|
