vilma wrote on 17.02.2003 at 10:46:09:

Vilma, lepo napisano… In bi se zelo rada v celoti strinjala, pa vendarle se ne morem… Zakaj?

Tole, kar je napisal Harry:

Quote:


je po mojem mnenju bistveno. Ker dokler se ON SAM ne odloči, da se bo ZARES soočil sam s seboj in poiskal svoje strahove, odkril svoje rane, toliko časa mu tudi Katarina ne bo mogla pomagati… In pri tem gre za tisto pravo, globoko odločitev… Ne za tisto površinsko, ki jo morda izreče samo zaradi slabe vesti po (ponovnem) takšnem obnašanju…

In pri tem ne razmišljam o tem, ali on Katarino ljubi ali ne. Če je to njen partner, potem jo prav gotovo ljubi. Ampak ljubi jo na svoj način. In vprašanje je, ali je ta njegova ljubezen zmožna slišati Katarino tudi s te strani...

In pri tem je potrebno vedeti, da se s takšno odločitvijo šele odškrne vrh ledene gore… Kaj se pod njo skriva… – pot je vsekakor težka… In dolga… Ampak je vredna vsega truda, če veš, kaj te čaka na koncu poti… In če si tega zares želiš... In šele v tem primeru mu je Katarina res lahko v pomoč... Če je seveda njena ljubezen tako velika, da je pripravljena iti skupaj z njim skozi vse prepreke in ovire... In na ta način raste tudi ona sama, seveda. In v tem primeru verjetno lahko celo zaključiš, da sta si bila celo dana s tem namenom…

Pa še nekaj – preden bi recimo prišlo do te njegove bistvene in globoke odločitve - ali ima Katarina vso to moč, da bo ona sama zmogla toliko pogovorov, ki jih ti navajaš? Kajti do tistega odločilnega trenutka je vsak izmed teh pogovorov udarec z mehkim Katarininim srcem ob njegov trden zid… In Katarina se na tem trdem zidu lahko samo rani in odbije… Poskuša znova… Pa se spet rani in spet odbije… Pa spet poskuša znova… Kje je Katarinina meja? Je njena ljubezen res tako zelo velika in mogočna, da bo zdržala ves ta pritisk? In to celo kljub temu, da obstaja možnost, da je vse skupaj zaman? Da se on (vsaj v tem življenju) ne bo zmogel spopasti s tem?

Ne vem… Vem pa (in to je tudi moja izkušnja), da je včasih še toliko ljubezni, še toliko želje, še toliko volje, še toliko žrtvovanja premalo, da bi lahko pomagal nekomu, ki si ga želiš sprejeti v svoje srce, da bi se vsaj soočil sam s seboj… In si pripravljen rasti skupaj z njim, pa če je ta pot še tako težka... Ker je to preveč zanj… Ker tega ne zmore… In takrat začneš, kljub temu, da verjameš, da ti življenje na pot pošilja le situacije, ki si jih sposoben prepoznati in preseči, razmišljati, da ti je življenje naložilo preveč in se zavestno odločiš iti svojo pot… Ker v tem primeru tvoja ljubezen ne zmore odpreti srca nekoga drugega…

In na vsa ta vprašanja, Katarina, si lahko odgovoriš le sama…

m.

Katarina wrote on 16.02.2003 at 20:11:48:


Ne zaveda se. Sklepi, obljube, to je vse brezveze, je fuliranje samega sebe. On se mora zase odločit - zase  in samo zase. Sam si mora biti sprememba. Kakorkoli to naredi za kogarkoli drugega, kao iz ljubezni in to, je samo drugam preusmeril svojo zasvojenost, ali karkoli že to je. Je spet nekomu ali nečemu drugemu dal moč. V sebi jo mora najt. Sam. Na žalost pa človek prej ne sprevidi, dokler se res nekaj hudega ne zgodi, al pa dokler ne pride pač do 'podna' samega sebe. Ti ga žal ne moreš rešit. Forget it. Povej mu to. Predvsem pa mu odločno pokaži, kdaj gre predaleč, če ga imaš res rada.

Katarina wrote on 17.02.2003 at 12:48:58:

Katarina, ne opredeli tega kot predajo… Ker to ni! Ti veš, da si v vajino zvezo vložila vse, kar si zmogla in kar si znala! Veš, da si šla večkrat preko sebe, da pokažeš svojo ljubezen, da še enkrat odpustiš, da še enkrat pokažeš svojo pripravljenost rasti skupaj z njim…

Več kot to žal ne moreš. Pa čeprav bi si na trenutke to tako zelo želela... Ne moreš ti živeti njegovega življenja, ne moreš ti sprejemati njegovih odločitev…

Žal se je odločil tako, kot se je odločil… Za steklenico v roki namesto tebe v objemu… Spoštuj to njegovo odločitev, odpusti mu in pojdi svojo pot… Tokrat imej sama sebe toliko rada, da verjameš, da si tudi ti vredna živeti življenje, kakršnega želiš živeti…

In jemlji to tudi kot možnost, da bo morda nekoč in nekje nekdo drug v njegovem življenju sprožil tisti gumbek, na podlagi katerega se bo on lahko odločil… In tako lahko odprl še ena vrata v svojem življenju… Tista, ki so edina vredna… S to svojo odločitvijo odpreš tudi njemu to pot…

Ali pa bo nekaj drugega v njemu zbudilo to odločitev... In če sta si namenjena, potem se bosta še srečala... Morda takrat, ko bo on zmogel sprejeti to odločitev? Morda vama je še namenjeno skupaj rasti...

In še enkrat – to ni predaja… To je darilo ljubezni…

Srečno!
m.

Gepe, se strinjam!

Pozdravček,

Vilma

Katarina, ni tako enostavno narediti črte.
Črto lahko naredimo šele ko dojamemo, kakšno lekcijo je usoda v določeni zvezi namenila tudi nam.
Z razumevanjem celotne situacije se izognemo tudi temu, da se nam določene stvari kasneje ne ponovijo.

LP

Hmm, stvar je do pike ista kot sem jo doživel jaz.
S punco sva šla že narazen za en teden zaradi tega ker sem občasno padel v "animality" kot ga gape imenuje...
Tega res nisem nikoli hotel, nikoli se nisem hotel nažret, ampak, ne vem, to je ful čudna stvar. Če je bilo še dovolj za pit sem moral to spiti do konca, kot da bo me to česa rešilo... Pravijo, da so taki podzavestno ful avtodestruktivni, pa travme pa to...
Jaz sicer nisem bil agresiven v takih stanjih, sem pa si enkrat padel na glavo in sem pristal v bolnici... v komi.

No, tega več ne delam, je ženska dovolj dolgo tečnarila, da imam zdaj vedno mero in ne postanem niti primitiven  

Lahko ti pa povem, da se problemov, ki vodijo v take ekstreme človek niti sam ne zaveda. Pač potlačene travme iz otroštva.
Po moje ima smisel razmerje prej odložit, kot pa prekinit. Če se imata res rada vama dokončno prekinit tako ne bo uspelo (preverjeno).
Ko se bo človek zavedel, kaj je izgubil, ga bo verjetno srečala pamet, pol pa mu določiš mejo, kolikor lahko spije (recimo liter vina al pa 6 pirov...). Prepovedovat pa nima smisla, ker ima to kvečjemu nasproten učinek.
To bodo verjetno prej ko slej ugotovili pametnjakoviči ala Rugelj (bes ga plentaj!!)  

Quote:

Ne misliš povedat, da ga boš ti pogrešala manj, kot pa dneve brez steklenice? Karma deluje obojestransko...


Ziby-u:
Quote:

Quote:

Ko si v TAKEM stanju deluješ čisto kot žival... Brez pameti, brez ega, samo nagon... Človeško telo je, tudi po SP, telo zveri. Duša ga kontrolira, dokler lahko z njim komunicira. Takrat tudi nisi več nesramen, žaljiv itd. , ker te sploh ni notri... Težko je to opisat, če še nisi doživel.

Quote:

Kaj pa to, kar imaš napisano v podpisu?

Mogoče bi pomagalo, če bi šla skupaj k psihologu... Ali pa na kako hipnoterapijo. Vem, da ti je težko, a z moškega stališča stvar ni tako obupna kot je z ženskega... Poznam (poleg sebe) še veliko "ozdravljenih" primerov, vsak se zresni za pravo ljubezen...
Seveda pa, če odklanja vsako pomoč, pomagaj raje sebi in ga pusti Flaši. Ta ga bo prej ko slej spravila na realna tla...